ČUJEČNOST V ODNOSIH
Izbruhi jeze in umikanje v strahu... Ali obstaja pot ven?
Eden glavnih uničevalcev odnosov je sovraštvo do sebe,
nesprejemanje sebe, nizka samopodoba.
Če nejeverno odkimavate z glavo, prosim berite naprej vsaj še nekaj stavkov. Vzemimo zelo pogost primer iz naših družin. En od članov družine, najpogosteje fizično najmočnejši, ker mu fizična narava dopušča tovrstno (straho)vlado nad drugimi, reagira z jezo in/ali agresijo nad fizično šibkejšim. Šibkejši se umika in prenaša zlorabo iz dneva v dan, iz leta v leto. Povod za jezo je pogosto banalen ali pa zunanjemu opazovalcu celo neviden.
Kaj se dogaja? Če bi v trenutku napada jeze, lahko prebrali misli te osebe o samem sebi, bi bile podobne naslednjim: Nihče me ne spoštuje! Nič nisem vreden! Nemočen sem! Nihče me ne mara! Sam sem! Nisem dovolj!... In če bi lahko prebrali čustva, ki se skrivajo pod jezo te osebe, bi našli sram, krivdo, nevrednost, samo-obsojanje, sovraštvo do sebe, gnus, strah....
Vendar teh misli in čustev oseba v takih trenutkih ne bo zaznala, morda jih ne bo nikoli. Zakaj ne? Ne zmore se soočiti z njimi, ne zna, ne upa, boji se jih začutiti. Zato še preden bi jih lahko zaznala, odreagira z jezo, začasno sprosti napetost in potisne globje občutke pod prag zaznave.
Kaj se dogaja z osebo, ki je žrtev napada? Če bi lahko prebrali njene misli, bi našli: Nisem ljubljena! Nevredna sem! Nemočna sem! Sama sem!... In če bi lahko prebrali čustva, ki se skrivajo pod strahom, ki je povzročil umikanje in zapiranje, bi našli sram, krivdo, nevrednost, samo-obsojanje, sovraštvo do sebe, gnus, strah.... najbrž ste opazili, da je seznam enak.
V obeh primerih so izpolnjeni vsi pogoji za občutek ločenosti tako do samega sebe, kot do druge/drage osebe in občutek ločenosti, reakcije, ki spodbujajo ločenost, dejanja, ki ločujejo so zanesljiva pot v trpljenje in razpad odnosov.
Boleče resnice, ki krojijo te reakcije so stare le nekaj manj kot osebi, temelji trpljenja so bili postavljeni v otroštvu. Obe osebi sta se v družinskem in/ali kulturnem okolju naučili, kako naj reagirata, v obeh so se še pred njunim srečanjem nakopičila nesproščena čustva, ki so v obliki energijskih gmot zdaj ujeta v njunih telesih in kot tempirane bombe sprožajo takšne reakcije, hkrati pa podpirajo in se prepletajo s prav tako naučenimi omejujočimi prepričanji o samem sebi, ter zastrupljajo odnos.
Redkokoga so v otroštvu poučili o tem, da so čustva energija, da se moramo naučiti spustiti jih skozi sebe, še redkejši so imeli priliko rasti ob osebi, ki je to udejanjala, morda brez znanja, pa zato z modrostjo o miru, pogumu in ljubeči prisotnosti.
Ali obstaja pot ven?
Obstaja preprosta in učinkovita pot iz tega kroga, a preprosta ne pomeni, da je lahka. Zakaj ni lahka? Ker zahteva od nas čas in pozornost, ter pogum. Nagrada pa je tako dragocena, da bo vsakdo, ki bo stopil na to pot, za vedno neizmerno hvaležen.
Trije nujni koraki, ki nas bodo popeljali iz začaranega kroga so:
1. Naučiti se opazovati lastne misli
2. Naučiti se zavestno zaznavati svoja čustva
3. Svojem notranjem sebi ponuditi in dajati iskreno ljubečo pozornost in skrb
Pogumni in iskreni, ki ste odločeni, da to storite za sebe in svoje bližnje, zaupajte v pot. Potrebnih bo na desetine, oziroma stotine zavestnih trenutkov, a mir in ljubezen, ter občutki povezanosti in zaupanja, ki jih boste na ta način negovali, vam bodo odprli nov svet odnosov in sreče.
Za začetek se naučite povezati se z notranjim dogajanjem in sicer tako, da pozornost prenesete v telo. Najlažje to storita tako, da opazujete svoje dihanje.
Nato začnite opazovati svoje misli. Vztrajajte! Sčasoma boste odkrili, da so misli le misli in da ste vi mnogo več od njih, da niste svoje misli.
Nato opazujte katera čustva se pojavljajo s temi mislimi, kje v telesu so. Ob močnih čustvih bo lahko strašljivo in želeli boste pobegniti, a vedite, da so čustva kot valovanje morja, slej ko prej se poležejo. Če hkrati opazujete svoje dihanje, ki naj bo počasno in umirjeno, se bodo tudi čustva umirila.
V obeh primerih, tako pri opazovanju misli, kot opazovanju čustev, bodite ljubeči do sebe, morda vas ni še nihče nikoli imel rad ali vam pokazal ljubezni, ko ste bili prestrašeni ali jezni ali žalostni. Zdaj je prišel trenutek, ko boste vi objeli in imeli radi otroka, moškega ali žensko v sebi, ki je prestrašen, pozabljen, nemočen, zlorabljen, jezen, zapuščen, sramoten... Morda se bo zdelo nemogoče imeti se rad, a vseeno to storite. Nežno položite roko na srce in nekaj časa sedite s seboj in čutite, da sta povezanost in ljubeča pozornost tukaj tudi za vas, tudi za vas, ko ste imeli 3 ali 5 ali 12 let. Dovolite tistemu delu sebe, ki čuti orkan nevzdržnih čustev, da začuti tudi nežen dotik vaše roke, naj ve, da ni več sam in da nikoli več ne bo sam.
In prosim, ne pričakujte in ne zahtevajte od sebe, da boste v enem dnevu postali druga oseba. Za vami je tisoče in tisoče izkušenj na star način, dovolite si, da jih nekaj deset ali morda sto naredite na nov način. Začeli boste po izbruhu, ker prej se ne boste zavedli reakcije, morda šele čez nekaj ur, nato se bo čas krajšal in slednjič boste ustavili reakcijo še preden bi se sploh začela. Uspelo vam bo! Jeza in strah bosta še vedno prihajala na obisk, a ne bosta imela vpliva na vas.
Srečno in z zaupanjem v vas,
Darja
Vsi kdaj potrebujemo oporo na takih poteh. Pridite na naše delavnice Čuječnosti!
Če nejeverno odkimavate z glavo, prosim berite naprej vsaj še nekaj stavkov. Vzemimo zelo pogost primer iz naših družin. En od članov družine, najpogosteje fizično najmočnejši, ker mu fizična narava dopušča tovrstno (straho)vlado nad drugimi, reagira z jezo in/ali agresijo nad fizično šibkejšim. Šibkejši se umika in prenaša zlorabo iz dneva v dan, iz leta v leto. Povod za jezo je pogosto banalen ali pa zunanjemu opazovalcu celo neviden.
Kaj se dogaja? Če bi v trenutku napada jeze, lahko prebrali misli te osebe o samem sebi, bi bile podobne naslednjim: Nihče me ne spoštuje! Nič nisem vreden! Nemočen sem! Nihče me ne mara! Sam sem! Nisem dovolj!... In če bi lahko prebrali čustva, ki se skrivajo pod jezo te osebe, bi našli sram, krivdo, nevrednost, samo-obsojanje, sovraštvo do sebe, gnus, strah....
Vendar teh misli in čustev oseba v takih trenutkih ne bo zaznala, morda jih ne bo nikoli. Zakaj ne? Ne zmore se soočiti z njimi, ne zna, ne upa, boji se jih začutiti. Zato še preden bi jih lahko zaznala, odreagira z jezo, začasno sprosti napetost in potisne globje občutke pod prag zaznave.
Kaj se dogaja z osebo, ki je žrtev napada? Če bi lahko prebrali njene misli, bi našli: Nisem ljubljena! Nevredna sem! Nemočna sem! Sama sem!... In če bi lahko prebrali čustva, ki se skrivajo pod strahom, ki je povzročil umikanje in zapiranje, bi našli sram, krivdo, nevrednost, samo-obsojanje, sovraštvo do sebe, gnus, strah.... najbrž ste opazili, da je seznam enak.
V obeh primerih so izpolnjeni vsi pogoji za občutek ločenosti tako do samega sebe, kot do druge/drage osebe in občutek ločenosti, reakcije, ki spodbujajo ločenost, dejanja, ki ločujejo so zanesljiva pot v trpljenje in razpad odnosov.
Boleče resnice, ki krojijo te reakcije so stare le nekaj manj kot osebi, temelji trpljenja so bili postavljeni v otroštvu. Obe osebi sta se v družinskem in/ali kulturnem okolju naučili, kako naj reagirata, v obeh so se še pred njunim srečanjem nakopičila nesproščena čustva, ki so v obliki energijskih gmot zdaj ujeta v njunih telesih in kot tempirane bombe sprožajo takšne reakcije, hkrati pa podpirajo in se prepletajo s prav tako naučenimi omejujočimi prepričanji o samem sebi, ter zastrupljajo odnos.
Redkokoga so v otroštvu poučili o tem, da so čustva energija, da se moramo naučiti spustiti jih skozi sebe, še redkejši so imeli priliko rasti ob osebi, ki je to udejanjala, morda brez znanja, pa zato z modrostjo o miru, pogumu in ljubeči prisotnosti.
Ali obstaja pot ven?
Obstaja preprosta in učinkovita pot iz tega kroga, a preprosta ne pomeni, da je lahka. Zakaj ni lahka? Ker zahteva od nas čas in pozornost, ter pogum. Nagrada pa je tako dragocena, da bo vsakdo, ki bo stopil na to pot, za vedno neizmerno hvaležen.
Trije nujni koraki, ki nas bodo popeljali iz začaranega kroga so:
1. Naučiti se opazovati lastne misli
2. Naučiti se zavestno zaznavati svoja čustva
3. Svojem notranjem sebi ponuditi in dajati iskreno ljubečo pozornost in skrb
Pogumni in iskreni, ki ste odločeni, da to storite za sebe in svoje bližnje, zaupajte v pot. Potrebnih bo na desetine, oziroma stotine zavestnih trenutkov, a mir in ljubezen, ter občutki povezanosti in zaupanja, ki jih boste na ta način negovali, vam bodo odprli nov svet odnosov in sreče.
Za začetek se naučite povezati se z notranjim dogajanjem in sicer tako, da pozornost prenesete v telo. Najlažje to storita tako, da opazujete svoje dihanje.
Nato začnite opazovati svoje misli. Vztrajajte! Sčasoma boste odkrili, da so misli le misli in da ste vi mnogo več od njih, da niste svoje misli.
Nato opazujte katera čustva se pojavljajo s temi mislimi, kje v telesu so. Ob močnih čustvih bo lahko strašljivo in želeli boste pobegniti, a vedite, da so čustva kot valovanje morja, slej ko prej se poležejo. Če hkrati opazujete svoje dihanje, ki naj bo počasno in umirjeno, se bodo tudi čustva umirila.
V obeh primerih, tako pri opazovanju misli, kot opazovanju čustev, bodite ljubeči do sebe, morda vas ni še nihče nikoli imel rad ali vam pokazal ljubezni, ko ste bili prestrašeni ali jezni ali žalostni. Zdaj je prišel trenutek, ko boste vi objeli in imeli radi otroka, moškega ali žensko v sebi, ki je prestrašen, pozabljen, nemočen, zlorabljen, jezen, zapuščen, sramoten... Morda se bo zdelo nemogoče imeti se rad, a vseeno to storite. Nežno položite roko na srce in nekaj časa sedite s seboj in čutite, da sta povezanost in ljubeča pozornost tukaj tudi za vas, tudi za vas, ko ste imeli 3 ali 5 ali 12 let. Dovolite tistemu delu sebe, ki čuti orkan nevzdržnih čustev, da začuti tudi nežen dotik vaše roke, naj ve, da ni več sam in da nikoli več ne bo sam.
In prosim, ne pričakujte in ne zahtevajte od sebe, da boste v enem dnevu postali druga oseba. Za vami je tisoče in tisoče izkušenj na star način, dovolite si, da jih nekaj deset ali morda sto naredite na nov način. Začeli boste po izbruhu, ker prej se ne boste zavedli reakcije, morda šele čez nekaj ur, nato se bo čas krajšal in slednjič boste ustavili reakcijo še preden bi se sploh začela. Uspelo vam bo! Jeza in strah bosta še vedno prihajala na obisk, a ne bosta imela vpliva na vas.
Srečno in z zaupanjem v vas,
Darja
Vsi kdaj potrebujemo oporo na takih poteh. Pridite na naše delavnice Čuječnosti!