Prispevek Marije Gotar, vzgojiteljice v podaljšanem bivanju
Kako malo (ali veliko, odvisno od gledišča) je potrebno, da je našim otrokom lepše.

Pridem v šolo, Učenci se pripravljajo za Anin šport, A prileti k meni  in pravi, da ga ful trebušček boli, tišči me, pravi, tolče, kot da bi mi hotel nekaj ven skočit, pa Anin šport mam, na obrazu se mu pozna bolečina. Takoj vzame  tigrčka.

Čeprav me boli trebušček za 10, tišči me, tolče mi, kot da hoče nekaj ven skočit, sploh ne vem, kaj je zdaj to, in Anin šport mam, kljub temu sem jaz čist vredu otrok.

Klub temu, da mene zdaj trebušček boli za 10, tišči, tolče mi, kot da hoče nekaj ven, ampka Marija in Ana me imata vseeno rad in jaz sem zarad tega čist vredu otrok.

Čeprav me boli trebušček za 10, to je res grozno, to je pa res velik, tišči me, tolče mi, kot da hoče nekaj ven skočit, sploh ne vem, kaj je zdaj to, in Anin šport mam, kljub temu sem jaz čist vredu otrok in tiger me ma rad, Marija, Ana in vsi me imajo radi.

Po točkah: za 10 boli, tolče, tišči, joj kako boli, to je grozno, pa Anin šport mam,  tu govori sam: »tolk me tolče na sredini trebuha, sploh ne bom mogu na Anin šport, pa tok si želim,« pa tok si želim, joj kako točle ven, na sredini trebuha.

Po 1. Krogu se zmanjša jakost  na 7, nič več ne tolče, samo še tišči

2. krog:Še en krog: bolečina za 7, tiščanje v trebuhu

3. krog: jakost za 5 , samo še boli in pravi, zdajle, če bi se mau ulegu, bi blo pa že dobr.

Greva še en krog:

 3X KTČeprav me še zmer boli, čist malo me boli za 5 me boli, saj bi blo že dobr, če bi se ulegu, in počival, kljub temu ma imajo vsi radi, učiteljice, sošolci, starši.

Čeprav me še boli, za 5 sem se zdaj odloču, da to bolečino spustim, da bi šel lahko na Anin šport, dovolim, da gre zdajle, al pa tud če ne, tud tko je vredu, saj me samo še mau boli, kljub temu sem jaz čist vredu otrok.

Čeprav me še zmer mau boli, sam za 5 čutim, da me še boli in dovolim, da ta bolečina gre, zdaj, al pa kasnej, tud tko je vredu, saj me samo še mau boli, in jaz sem čist ok.

Za 5 me boli, sam še mau, v trebuhu me boli, za 5 in jaz dovolim, da ta bolečina gre, da bi šel na Anin šport, dovolim da gre, mogoče pa lahko že gre, tud če še boli za 5, jaz mislim, da lahko gre…..kar zdaj takoj, al pa tud če en, tud zdaj je vredu, saj me boli samo še za 5,, dovolim da gre, če hoče, da bi šel na Anin šport…..

Ob koncu kroga….

A: »Zdaj bom pa jaz kar šel«

» A te še kaj boli, je še kaj bolečine, ga vprašam«

A: »ja, še mau, ampak jaz bi kar šel, bova pol naprej.« In je šel. Iz Aninega športa se je vrnil čist OK.

Prispevek Marije Gotar, ki širi svetlobo med otroci kot vzgojiteljica in tapkalka.

A. je iz 2. Sk. Podaljšanega bivanja in pride k meni, ko se skupine združujejo. A je v družbi še dveh prijateljic prišla k meni in potožila, da jo že od zjutraj boli kost, tam pod zobmi. Njena prijateljica B, ki je ravno prejšnji dan bila z mamico na moji uvodni delavnici pravi: Pojdi k Mariji, ona zna neki, da te ne bo bolelo.

A : "A res znate?"

M. "Ja, a poskusiva?" In pokima.

Vprašam jo, kje jo boli, kako močno jo boli, kdaj se je bolečina pojavila…Vprašam jo, če misli, da je od zoba. Tina odgovori, da ne, samo da jo od zjutraj boli tale / pokaže/ kost.

Povem ji, da bo kar za mano ponavljala, pa še B bo pomagala, ki tudi to že zna.

Vpraša, jo, če bi lahko povedala kako močna je ta bolečina, če bi jo izmerila od 0-10 in pravi za ene 3.

Samo en krog je bil potreben, proti koncu kroga ji gre na smeh. Ko je konec, jo vprašam: Zakaj se pa smeješ?

Ona pa: Pa učitelca, kako ste to naredila? To je povedala s takim zavistnim glasom, kot da bi ona tudi rada to znala, kako mi je to uspelo.

Povem, da nisem jaz to naredila, da je to naredila ona s svojimi čarobnimi prstki, pa še z B sva ti pomagalai. Povem, da smo mi vsi prepleteni z zlatimi nitmi in ker smo delale tri, je to še bolj učinkovalo. Povem ji, da so se na njene zlate niti nabrale ene smeti, in jih je zdaj očistila, tako, da je udarjala na točno določene točke, kar je povzročilo, da so šle smeti dol.

Punce gredo stran, stiskajo glave skup in nekaj šušljajo. V tistem pride Evina mami, ki je že bila na moji delavnici in ji predstavim pravljico Zvezdica in zlate niti.

Prispevek Berte Rebol, učiteljice, izvajalke EFT in drugih tehnik. Več njenih prispevkov najdete na njenem blogu:
http://eftzgodbezanavdih.blogspot.com/

"BALONI ALI JAZ sem rekla mojima sestricama (sedaj 4 in 5 let), kadar sta hoteli na zabavi za rojstni dan, imeti balone."

Tako mi je pripovedovala bistra desetletnica z nežnim in odločnim glasom.
Zakaj? Zato, ker je pri dveh letih napihovala balon tako dolgo, da je počil in so ji koščki balona "opekli" lička. Spomni se, da je bil to velik reklamni balon in da je bila zelo ponosna, da ga je znala sama napihniti.
Iz omare sem vzela balončke. Takoj se je na njenem obrazu zarisal strah. In sva tapkali: KARATE:  Čeprav me je grozno strah teh balonov, sem jaz prav posebna punca.  Čeprav se še vedno dobro spomnim, kako je počil tisti velik moder balon in mi opekel lica, sem jaz čisto OK.  Čeprav čutim ves ta strah v telesu, ko vidim balone, me ima mamica rada. PO TOČKAH:   bojim se, spomnim se, kaj se je zgodilo, strah me je balonov, kaj če poči, kaj če mi opeče lica ...(Vprašala sem jo, kje v telesu čuti strah in mi je pokazala na prsni koš, kjer jo je tiščalo.), strah me tišči v prsih, ne morem dihati, ne morem gledati teh balonov, bojim se jih ... Med tapkanjem je še povedala, da čuti pikanje na licih, kot da bi jo zbadale drobne iglice. Nekateri govorijo o celičnem spominu in pri tapkanju se to vedno znova pokaže. Tudi ta podatek sva vključili v tapkanje. (http://vizita.si/clanek/novice/ali-ima-tudi-srce-spomin.html)
 Po nekaj minutnem tapkanju je strah izginil, lahko je gledala balončke na mizi, ne da bi se jih bala. Da bi preverila ali je odšel strah v celoti, sem napihnila balonček. Takoj se ji je spremenil izraz na obrazu, zato sva se spet lotili tapkanja. Ko je popustila napetost v telesu, se je nasmehnila in naredili sva kratko pavzo. Z občutkom lahkosti sva še enkrat obnovili dogodek izpred osmih let. Sedaj ji iskrice v očeh niso ugasnile, zato sem naredila nov test. Podala sem ji balon in odbila ga je nazaj. Nekaj časa sva si ga veselo podajali, potem pa sem spet poskusila narediti korak naprej. Vzela sem buciko, da bi počila balon. V groznem strahu se ji je spačil obraz in zatisnila si je ušesa, še preden sem se približala balonu. Nadaljevali sva s tapkanjem in povedala mi je, da jo je strah vseh pokov. Kar nekaj časa je trajalo, da se je pomirila in na koncu sva si spet podajali balon. Drugič bova nadaljevali, da premaga tudi ta strah.
 Baloni res niso življenjsko pomembni in deklica bi lahko normalno živela naprej s tem strahom. Sem se pa spomnila nanjo, ko sem gledala posnetek koncerta, kjer se na večtisočglavo množico na koncu usujejo baloni. Si lahko predstavljate, kako bi se ona (perspektivna violinistka) počutila v tej situaciji? https://www.youtube.com/watch?v=vVIM1b2zXHc - priporočam cel koncert, baloni pa so ob 1.03 minute

Vsi pa se lahko vprašamo, koliko majhnih in velikih strahov smo že spravili v svoja telesa in sedaj podzavestno (ali zavestno) sprejemamo odločitve, da se bolj ali manj uspešno izognemo situacijam, ki bi prestrašile "zamrznjenega" otroka v nas?
 Poiščimo jih in jih osvobodimo!                                        
Lep pozdrav
        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280
                  UČITELJICA, IZVAJALKA EFT,
                  ACCESS BARS in ZDRAVLJENJA S PONOVNO POVEZAVO
"Vedno manj je tega, kar verjamem in vedno več je tega, kar čutim.​"

Prispevek Marije Gotar, vzgojiteljice.
Marija me je enkrat vprašala, če bi tapkanje pomagalo pri jecljanju. "Nisem še poskusila, a vredno bi bilo," sem ji odgovorila. In se mi je že zdelo, da bo to zanimiva izkušnja. Marija je že sama slutila, da je na deklico vplivalo cepljenje oz vse kar je povezano s cepljenjem. In sta odtapkali. Neverjetno s kakšno lahkoto! Ko berem Marijine tekste se vedno znova čudim in zahvaljujem kako zna tapkanje prirediti za otroke. Perfektno! Čestitam!

Vnukinja stara 2,5 let pozna pravljico Čarovnikova želja in jo hoče vsak dan poslušat. Kar naenkrat je začela jecljat. Vparšala sem logopedinjo v šoli, če je možno, da je to stranski učinek od cepljenja( En dan prej je bila namreč cepljena. )  in odgovor je bil negativen.  En dan pride k meni in seveda spet ne more nič povedat, zatika se ji prav vsaka beseda. Vprašala sem jo, če bi tapkale. In je bila ZA. Posedlla sem jo v naročje, čisto pri miru je sedela, včasih je še oči zaprla in sem začela:,
KT: Čeprav ne vem, kakšnega zoprneža imam  zdaj to, me je kar malo strah, da ne morem čist' nič povedat', sploh ne vem, kaj je zdaj to, da moj jeziček ne more nič povedat' in se mi zatika, pa toliko stvari bi rada povedala, me ima mamica, oči, sestrica, mama, ata, in vsi me imajo radi.  In po točkah: ta zoprnež, ki mi ne pusti lepo govorit',  sploh mi ne dovoli, da bi kaj povedala, pa tok stvari 'mam za povedat', kar strah me je tega zoprneža, kar natepla bi ga in spodila bi ga stran
KT: Čeprav sem kar jezna na ta moj jeziček, ki ne more nič povedat in na tega zoprneža, ki se je skril v mene in mi ne pusti, da bi jaz kaj povedala, se imam rada in spet naštevam, kdo jo ima rad in ona zraven dodaja še  sestrično, bratranca, teto..., jaz pa dodam še in v vrtcu me imajo vsi radi.  In spet okrog 
KT:Čeprav ne vem, kašnega zoprneža imam zdaj to, da se mi zatika in ne morem povedat, kar bi rada, sploh ne vem, kam se je skril, ampak jaz sem se odločila, da bom tapkala in bo šel zoprnež skoz' ušesa ven, ker se mam rada in vsi drugi / sem naštevala) me majo radi. in okrog: ta zoprnež, ki mi ne dovoli, da bi jaz kaj hitro povedala, kam se je skril, zoprnež pejt ven, kar čez ušesa pejt, jezna sem na tega zoprneža, pa še strah meje, k ne vem, kam se je skril..... .
... 
To je bilo na petek. V soboto je še malo jecljala, v nedeljo pa nič več. A je to možno, da je deloval EFT? Kar ne morem verjet.

Marija Gotar

Berta Rebol je učiteljico in pol z obale, že več let tapka z otroci, pa tudi s starši in kolegi in še marsikom, razen tega ve in zna še marsikaj. Je izvajalka tehnik EFT, zdravljenje s ponovno povezavo in Access Bars. V veselje  in čast mi je, da so na tem blogu tudi njeni prispevki. Berta tedensko pošilja novice, ki so zelo zgovorne in kdor bi rad bral o tapkalskih izkušnjah, mu toplo priporočam, da se prijavi nanje na njen naslov: berta.rebol@gmail.com

Če misliš, da zmoreš, ali če misliš, da ne zmoreš, vedno imaš prav.  Henry Ford        
 
Pozdravljeni!

Tapkanje s športniki je še posebej zanimivo, ker so zanje rezultati tako pomembni, da jim ni kaj dosti mar, če komu tapkanje izgleda čudno, smešno ali neumno. Pripravljeni so na dolge in naporne treninge in tudi na uro tapkanja.

Pred počitnicami se je pri meni oglasila M, ki zagreto trenira gimnastiko v klubu Salto. (Se še spomnite Talentov?) Naslednji dan je imela tekmovanje in bilo jo je strah, da bo padla z gredi med izvajanjem prevala. Povedala je, da čuti strah za 10 v želodcu in da se trese. 

KARATE:

Čeprav me je strah, da bom na tekmovanju padla z gredi, se zavedam, da sem na treningu ta element že velikokrat dobro izvedla.  Čeprav čutim ta strah v želodcu, ko pomislim na preval na gredi, vem, da sem dobra v gimnastiki.

 Čeprav se tresem od strahu, sprejemam vse svoje občutke.

PO TOČKAH:

strah me je, da bom padla, boli me želodec, tresem se, bojim se, kaj se bo zgodilo na tekmovanju, tresem se, mišice se tresejo, kosti se tresejo, sklepi se tresejo, vse celice se tresejo, zrak okrog mene se trese (tu sva se nasmejali in s smehom sprostili še en del napetosti)  

Strah se je po nekaj krogih zmanjšal na subjektivno oceno 4. Vprašala sem jo, če je še koga strah, ko ona tekmuje. Odgovorila je:

"Mama se trese." In sva tapkali tudi to. Po tem tapkanju je bil strah velik le še za oceno 2. Vprašala sem jo:
"Kaj pa je najhuje, kar se zgodi, če padeš z gredi?"
"Odbijejo mi točke."
"In kako bi se počutila, če bi dobila manj točk?"
"Sram bi me bilo."
 
Odtapkali sva še sram in skupaj z njim je izginil tudi strah.
Zaključili sva s tapkanjem pozitivnih afirmacij, da ji bo uspelo.

V nedeljo sem dobila mail:

Pozdravljeni. 

Najprej naj vam povem da tako sproščena in zadovoljna, kot je bila v petek, M ni bila že dolgo. Takoj ko je prišla na trening, mi je povedala, da se je full sprostila na tapkanju. Pa še trenerki je takoj povedala, da je tapkala in da se počuti dobro. Zvečer je tapkala še sama.

Tekma je šla super. Rezultat ni toliko pomemben kot dejstvo, da je M s svojim nastopom super zadovoljna. Celo trenerji so ostali presenečeni nad njenim nastopom. Pa še za tapkanje so se ogreli in jih to zelo zanima.
Zanimivo je da M čuti, da se jaz bojim. Sama nimam takega občutka. Mene je samo "strah" njenega  nezadovoljstva...njenega negativnega mnenja o sebi....
V priponki  vam pošiljam slikice s tekme- prevala na gredi. Zanimiv je njen obraz pred začetkom prevala in zmagoslavni nasmeh na koncu.

Lep preostanek vikenda.

Zmagovati ne pomeni vedno biti prvi, zmagovati pomeni,da ti gre bolje, kot ti je šlo prej.«        
Bonnie Blair

Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280, berta.rebol@gmail.com
  UČITELJICA, IZVAJALKA EFT, 
    ACCESS BARS in ZDRAVLJENJA S PONOVNO POVEZAVO

Marija Gotar  je vzgojiteljica v podaljšanem bivanju in tapka z otroci. Sem jo prosila, če nam napiše kako prigodo, ker jaz jo res občudujem. Ko sva se prvič srečali, sem vedela da je pred menoj nekdo, ki je v službi otrok. Hvala Mariji in upam še na njene zapise dogodivščin z otroci, ki so tu zapisane nam vsem v spodbudo. (začetnice imen otrok so spremenjene)

No, ena prigoda o tapkanju. Bil je konec 1. tedna šole na petek in sem otroke spraševala , kako so se počutili v podaljšanem, če so kaj posebnega doživeli, jih je bilo strah itd. Vsi so odgovarjali, da je bilo vse OK. Vmes pa opazim, da ena deklica joka. Vprašam jo, kaj je narobe in pove, da pogreša mamico. Prav v tem tednu so otroci spoznali pravljico Čarovnikova želja. Vprašala sem jih, kaj če bi mi vsi T. pomagali s svojimi čarobnimi prstki, da bi se bolje počutila. Ina smo tapkali: 3 x KT: Čeprav T. pogreša mamico in je žalostna, tako je žalostna, da joka in ji solze tečejo po licu, jo ima mamica rada, jo imamo mi vsi radi, jo ima učiteljica rada. Potem pa okrog: žalostna T., T. je žalosta, T. pogreša mamico, ......1 krog. Vprašala sem jo, če je še žalostna, pa je rakla, da še čisto malo in ji je šlo že rahlo na smeh, še vedno je hlipala. Naredimo še en krog: T. je še čisto malo žalostna, T. še vedno malo pogreša mamico, rada bi šla čimprej domov...... Ko je bilo 2. kroga konec, se je T. na vsa usta smejala, oči so se ji lesketale.


2. Učenci delajo domačo nalogo, pišejo grafomotorične vaje. Enega od učencev pošljem nazaj za mizo delat popravek naloge, ker se ni dovolj potrudil ( vem, da zmore več), ko prinese drugič pokazat poravek, naloga še vedno ni napisana kot je treba. Rečem: Veš kaj, zdaj sem pa ful jezna nate, ker se vem, da zmoreš lepše nalogo naredit in se ne potrudiš dost. On pa: Marija, Tapki!

3. Grem v spremstvo s 1.r. na ogled risanke v Kolosej. Pridem v šolo, in deklico M. vidim objokano. Grem k njej in jo vprašam, kaj je narobe, da je vsa objokana. Reče: trebušček me boli. Učiteljica razredničarka hoče po tel. klicat starše, naj pridejo ponjo. Rečem, počakaj še malo.( seveda sem že  mislila, da bom z njo tapkala). Gremo na avtobusno postajo, M. se začne zvijat in da bo bruhala. Vprašam jo: " Boš bruhala?" M,: "Ja". In greva na zelenico, deklica res bruha eno vodo. Razredničarka že išče spet tel. od staršev, jaz pa ji pravim: "Ne, počakaj!" Vprašam deklico: " M., a bova na avtobusu skupaj sedeli in bova tapkali? Deklica pokima. Vsedeva se na prvi sedež v avtobusu in začneva tapkat: Ona ni hotela in sem jaz z njenim privoljenjem tapkala po njej. KT:Čeprav me boli trebuh, da mi gre na bruhanje, sem jaz čist OK, Čeprav mi je slabo, pa še žalostna sem, ker pogrešam mamico,sem jaz čist vredu otrok, mamica me ima rada, učiteljica me ima rada. Čeprav bi zjutraj najrajš ostala doma, saj sem že v šolo prišla objokana, sem jaz čist vredu otrok, vsi me imajo radi, tud če sem taka kot sem. in po točkah: žalost, pogrešam mamico, trebuh me boli, slabo mi je

Vparašam jo, če se kaj bolje počuti in prikima. Vprašam jo če bi še tapkali zoprneža stran, pa mi prikima. KT: Čeprav sem še malo žalostna, in me še čisto malo boli trebušček, sem jaz čist OK, Čeprav me je strah, ker se ne počutim varno drugje, samo  v šoli in doma, sem jaz čist OK in me ima učitlejica in starši radi.  Še vedno, me malo črvinči po trebuhu, ampak jaz bom tega zoprneža spravla stran, zdaj sem se tko odločila in sem čist vredu otrok in vsi me imajo radi, mamica, oči, učiteljica, vsi. In okrog po točkah: preostanek strahu, še malo žalosti, še malo pogrešam mamico, še malo me je strah.....

Zdaj pa nasmeh. Vprašam jo, če je še kaj ostalo: "Nič" mi odgovori  in že govori in se pogovarja, kot da ni bilo nič. Tisto uro do Ljubljane se je razgovorila, izvedela sem vse o njeni družini, o vseh sorodnikih, različnih dogodivščinah in še in še.

Naslednji dan staršem povem, kaj je bilo prejšnji dan in da sva tapkali. Mamica je pa rekla: "Veste kaj mi je M. rekla, dobesedno: " Marija je zakon!"

Jaz pa pravim: Tapkanje je zakon!

Marija Gotar, vzgojiteljica v podaljšanem bivanju