Prispevek Berte Rebol, učiteljice, izvajalke EFT in drugih tehnik. Več njenih prispevkov najdete na njenem blogu:
http://eftzgodbezanavdih.blogspot.com/
"BALONI ALI JAZ sem rekla mojima sestricama (sedaj 4 in 5 let), kadar sta hoteli na zabavi za rojstni dan, imeti balone."
Tako mi je pripovedovala bistra desetletnica z nežnim in odločnim glasom.
Zakaj? Zato, ker je pri dveh letih napihovala balon tako dolgo, da je počil in so ji koščki balona "opekli" lička. Spomni se, da je bil to velik reklamni balon in da je bila zelo ponosna, da ga je znala sama napihniti.
Iz omare sem vzela balončke. Takoj se je na njenem obrazu zarisal strah. In sva tapkali: KARATE: Čeprav me je grozno strah teh balonov, sem jaz prav posebna punca. Čeprav se še vedno dobro spomnim, kako je počil tisti velik moder balon in mi opekel lica, sem jaz čisto OK. Čeprav čutim ves ta strah v telesu, ko vidim balone, me ima mamica rada. PO TOČKAH: bojim se, spomnim se, kaj se je zgodilo, strah me je balonov, kaj če poči, kaj če mi opeče lica ...(Vprašala sem jo, kje v telesu čuti strah in mi je pokazala na prsni koš, kjer jo je tiščalo.), strah me tišči v prsih, ne morem dihati, ne morem gledati teh balonov, bojim se jih ... Med tapkanjem je še povedala, da čuti pikanje na licih, kot da bi jo zbadale drobne iglice. Nekateri govorijo o celičnem spominu in pri tapkanju se to vedno znova pokaže. Tudi ta podatek sva vključili v tapkanje. (http://vizita.si/clanek/novice/ali-ima-tudi-srce-spomin.html)
Po nekaj minutnem tapkanju je strah izginil, lahko je gledala balončke na mizi, ne da bi se jih bala. Da bi preverila ali je odšel strah v celoti, sem napihnila balonček. Takoj se ji je spremenil izraz na obrazu, zato sva se spet lotili tapkanja. Ko je popustila napetost v telesu, se je nasmehnila in naredili sva kratko pavzo. Z občutkom lahkosti sva še enkrat obnovili dogodek izpred osmih let. Sedaj ji iskrice v očeh niso ugasnile, zato sem naredila nov test. Podala sem ji balon in odbila ga je nazaj. Nekaj časa sva si ga veselo podajali, potem pa sem spet poskusila narediti korak naprej. Vzela sem buciko, da bi počila balon. V groznem strahu se ji je spačil obraz in zatisnila si je ušesa, še preden sem se približala balonu. Nadaljevali sva s tapkanjem in povedala mi je, da jo je strah vseh pokov. Kar nekaj časa je trajalo, da se je pomirila in na koncu sva si spet podajali balon. Drugič bova nadaljevali, da premaga tudi ta strah.
Baloni res niso življenjsko pomembni in deklica bi lahko normalno živela naprej s tem strahom. Sem se pa spomnila nanjo, ko sem gledala posnetek koncerta, kjer se na večtisočglavo množico na koncu usujejo baloni. Si lahko predstavljate, kako bi se ona (perspektivna violinistka) počutila v tej situaciji? https://www.youtube.com/watch?v=vVIM1b2zXHc - priporočam cel koncert, baloni pa so ob 1.03 minute
Vsi pa se lahko vprašamo, koliko majhnih in velikih strahov smo že spravili v svoja telesa in sedaj podzavestno (ali zavestno) sprejemamo odločitve, da se bolj ali manj uspešno izognemo situacijam, ki bi prestrašile "zamrznjenega" otroka v nas?
Poiščimo jih in jih osvobodimo!
Lep pozdrav
Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280
UČITELJICA, IZVAJALKA EFT,
ACCESS BARS in ZDRAVLJENJA S PONOVNO POVEZAVO
"Vedno manj je tega, kar verjamem in vedno več je tega, kar čutim."
http://eftzgodbezanavdih.blogspot.com/
"BALONI ALI JAZ sem rekla mojima sestricama (sedaj 4 in 5 let), kadar sta hoteli na zabavi za rojstni dan, imeti balone."
Tako mi je pripovedovala bistra desetletnica z nežnim in odločnim glasom.
Zakaj? Zato, ker je pri dveh letih napihovala balon tako dolgo, da je počil in so ji koščki balona "opekli" lička. Spomni se, da je bil to velik reklamni balon in da je bila zelo ponosna, da ga je znala sama napihniti.
Iz omare sem vzela balončke. Takoj se je na njenem obrazu zarisal strah. In sva tapkali: KARATE: Čeprav me je grozno strah teh balonov, sem jaz prav posebna punca. Čeprav se še vedno dobro spomnim, kako je počil tisti velik moder balon in mi opekel lica, sem jaz čisto OK. Čeprav čutim ves ta strah v telesu, ko vidim balone, me ima mamica rada. PO TOČKAH: bojim se, spomnim se, kaj se je zgodilo, strah me je balonov, kaj če poči, kaj če mi opeče lica ...(Vprašala sem jo, kje v telesu čuti strah in mi je pokazala na prsni koš, kjer jo je tiščalo.), strah me tišči v prsih, ne morem dihati, ne morem gledati teh balonov, bojim se jih ... Med tapkanjem je še povedala, da čuti pikanje na licih, kot da bi jo zbadale drobne iglice. Nekateri govorijo o celičnem spominu in pri tapkanju se to vedno znova pokaže. Tudi ta podatek sva vključili v tapkanje. (http://vizita.si/clanek/novice/ali-ima-tudi-srce-spomin.html)
Po nekaj minutnem tapkanju je strah izginil, lahko je gledala balončke na mizi, ne da bi se jih bala. Da bi preverila ali je odšel strah v celoti, sem napihnila balonček. Takoj se ji je spremenil izraz na obrazu, zato sva se spet lotili tapkanja. Ko je popustila napetost v telesu, se je nasmehnila in naredili sva kratko pavzo. Z občutkom lahkosti sva še enkrat obnovili dogodek izpred osmih let. Sedaj ji iskrice v očeh niso ugasnile, zato sem naredila nov test. Podala sem ji balon in odbila ga je nazaj. Nekaj časa sva si ga veselo podajali, potem pa sem spet poskusila narediti korak naprej. Vzela sem buciko, da bi počila balon. V groznem strahu se ji je spačil obraz in zatisnila si je ušesa, še preden sem se približala balonu. Nadaljevali sva s tapkanjem in povedala mi je, da jo je strah vseh pokov. Kar nekaj časa je trajalo, da se je pomirila in na koncu sva si spet podajali balon. Drugič bova nadaljevali, da premaga tudi ta strah.
Baloni res niso življenjsko pomembni in deklica bi lahko normalno živela naprej s tem strahom. Sem se pa spomnila nanjo, ko sem gledala posnetek koncerta, kjer se na večtisočglavo množico na koncu usujejo baloni. Si lahko predstavljate, kako bi se ona (perspektivna violinistka) počutila v tej situaciji? https://www.youtube.com/watch?v=vVIM1b2zXHc - priporočam cel koncert, baloni pa so ob 1.03 minute
Vsi pa se lahko vprašamo, koliko majhnih in velikih strahov smo že spravili v svoja telesa in sedaj podzavestno (ali zavestno) sprejemamo odločitve, da se bolj ali manj uspešno izognemo situacijam, ki bi prestrašile "zamrznjenega" otroka v nas?
Poiščimo jih in jih osvobodimo!
Lep pozdrav
Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280
UČITELJICA, IZVAJALKA EFT,
ACCESS BARS in ZDRAVLJENJA S PONOVNO POVEZAVO
"Vedno manj je tega, kar verjamem in vedno več je tega, kar čutim."
RSS Feed