Marija Gotar je vzgojiteljica v podaljšanem bivanju in tapka z otroci. Sem jo prosila, če nam napiše kako prigodo, ker jaz jo res občudujem. Ko sva se prvič srečali, sem vedela da je pred menoj nekdo, ki je v službi otrok. Hvala Mariji in upam še na njene zapise dogodivščin z otroci, ki so tu zapisane nam vsem v spodbudo. (začetnice imen otrok so spremenjene)
No, ena prigoda o tapkanju. Bil je konec 1. tedna šole na petek in sem otroke spraševala , kako so se počutili v podaljšanem, če so kaj posebnega doživeli, jih je bilo strah itd. Vsi so odgovarjali, da je bilo vse OK. Vmes pa opazim, da ena deklica joka. Vprašam jo, kaj je narobe in pove, da pogreša mamico. Prav v tem tednu so otroci spoznali pravljico Čarovnikova želja. Vprašala sem jih, kaj če bi mi vsi T. pomagali s svojimi čarobnimi prstki, da bi se bolje počutila. Ina smo tapkali: 3 x KT: Čeprav T. pogreša mamico in je žalostna, tako je žalostna, da joka in ji solze tečejo po licu, jo ima mamica rada, jo imamo mi vsi radi, jo ima učiteljica rada. Potem pa okrog: žalostna T., T. je žalosta, T. pogreša mamico, ......1 krog. Vprašala sem jo, če je še žalostna, pa je rakla, da še čisto malo in ji je šlo že rahlo na smeh, še vedno je hlipala. Naredimo še en krog: T. je še čisto malo žalostna, T. še vedno malo pogreša mamico, rada bi šla čimprej domov...... Ko je bilo 2. kroga konec, se je T. na vsa usta smejala, oči so se ji lesketale.
2. Učenci delajo domačo nalogo, pišejo grafomotorične vaje. Enega od učencev pošljem nazaj za mizo delat popravek naloge, ker se ni dovolj potrudil ( vem, da zmore več), ko prinese drugič pokazat poravek, naloga še vedno ni napisana kot je treba. Rečem: Veš kaj, zdaj sem pa ful jezna nate, ker se vem, da zmoreš lepše nalogo naredit in se ne potrudiš dost. On pa: Marija, Tapki!
3. Grem v spremstvo s 1.r. na ogled risanke v Kolosej. Pridem v šolo, in deklico M. vidim objokano. Grem k njej in jo vprašam, kaj je narobe, da je vsa objokana. Reče: trebušček me boli. Učiteljica razredničarka hoče po tel. klicat starše, naj pridejo ponjo. Rečem, počakaj še malo.( seveda sem že mislila, da bom z njo tapkala). Gremo na avtobusno postajo, M. se začne zvijat in da bo bruhala. Vprašam jo: " Boš bruhala?" M,: "Ja". In greva na zelenico, deklica res bruha eno vodo. Razredničarka že išče spet tel. od staršev, jaz pa ji pravim: "Ne, počakaj!" Vprašam deklico: " M., a bova na avtobusu skupaj sedeli in bova tapkali? Deklica pokima. Vsedeva se na prvi sedež v avtobusu in začneva tapkat: Ona ni hotela in sem jaz z njenim privoljenjem tapkala po njej. KT:Čeprav me boli trebuh, da mi gre na bruhanje, sem jaz čist OK, Čeprav mi je slabo, pa še žalostna sem, ker pogrešam mamico,sem jaz čist vredu otrok, mamica me ima rada, učiteljica me ima rada. Čeprav bi zjutraj najrajš ostala doma, saj sem že v šolo prišla objokana, sem jaz čist vredu otrok, vsi me imajo radi, tud če sem taka kot sem. in po točkah: žalost, pogrešam mamico, trebuh me boli, slabo mi je
Vparašam jo, če se kaj bolje počuti in prikima. Vprašam jo če bi še tapkali zoprneža stran, pa mi prikima. KT: Čeprav sem še malo žalostna, in me še čisto malo boli trebušček, sem jaz čist OK, Čeprav me je strah, ker se ne počutim varno drugje, samo v šoli in doma, sem jaz čist OK in me ima učitlejica in starši radi. Še vedno, me malo črvinči po trebuhu, ampak jaz bom tega zoprneža spravla stran, zdaj sem se tko odločila in sem čist vredu otrok in vsi me imajo radi, mamica, oči, učiteljica, vsi. In okrog po točkah: preostanek strahu, še malo žalosti, še malo pogrešam mamico, še malo me je strah.....
Zdaj pa nasmeh. Vprašam jo, če je še kaj ostalo: "Nič" mi odgovori in že govori in se pogovarja, kot da ni bilo nič. Tisto uro do Ljubljane se je razgovorila, izvedela sem vse o njeni družini, o vseh sorodnikih, različnih dogodivščinah in še in še.
Naslednji dan staršem povem, kaj je bilo prejšnji dan in da sva tapkali. Mamica je pa rekla: "Veste kaj mi je M. rekla, dobesedno: " Marija je zakon!"
Jaz pa pravim: Tapkanje je zakon!
Marija Gotar, vzgojiteljica v podaljšanem bivanju
No, ena prigoda o tapkanju. Bil je konec 1. tedna šole na petek in sem otroke spraševala , kako so se počutili v podaljšanem, če so kaj posebnega doživeli, jih je bilo strah itd. Vsi so odgovarjali, da je bilo vse OK. Vmes pa opazim, da ena deklica joka. Vprašam jo, kaj je narobe in pove, da pogreša mamico. Prav v tem tednu so otroci spoznali pravljico Čarovnikova želja. Vprašala sem jih, kaj če bi mi vsi T. pomagali s svojimi čarobnimi prstki, da bi se bolje počutila. Ina smo tapkali: 3 x KT: Čeprav T. pogreša mamico in je žalostna, tako je žalostna, da joka in ji solze tečejo po licu, jo ima mamica rada, jo imamo mi vsi radi, jo ima učiteljica rada. Potem pa okrog: žalostna T., T. je žalosta, T. pogreša mamico, ......1 krog. Vprašala sem jo, če je še žalostna, pa je rakla, da še čisto malo in ji je šlo že rahlo na smeh, še vedno je hlipala. Naredimo še en krog: T. je še čisto malo žalostna, T. še vedno malo pogreša mamico, rada bi šla čimprej domov...... Ko je bilo 2. kroga konec, se je T. na vsa usta smejala, oči so se ji lesketale.
2. Učenci delajo domačo nalogo, pišejo grafomotorične vaje. Enega od učencev pošljem nazaj za mizo delat popravek naloge, ker se ni dovolj potrudil ( vem, da zmore več), ko prinese drugič pokazat poravek, naloga še vedno ni napisana kot je treba. Rečem: Veš kaj, zdaj sem pa ful jezna nate, ker se vem, da zmoreš lepše nalogo naredit in se ne potrudiš dost. On pa: Marija, Tapki!
3. Grem v spremstvo s 1.r. na ogled risanke v Kolosej. Pridem v šolo, in deklico M. vidim objokano. Grem k njej in jo vprašam, kaj je narobe, da je vsa objokana. Reče: trebušček me boli. Učiteljica razredničarka hoče po tel. klicat starše, naj pridejo ponjo. Rečem, počakaj še malo.( seveda sem že mislila, da bom z njo tapkala). Gremo na avtobusno postajo, M. se začne zvijat in da bo bruhala. Vprašam jo: " Boš bruhala?" M,: "Ja". In greva na zelenico, deklica res bruha eno vodo. Razredničarka že išče spet tel. od staršev, jaz pa ji pravim: "Ne, počakaj!" Vprašam deklico: " M., a bova na avtobusu skupaj sedeli in bova tapkali? Deklica pokima. Vsedeva se na prvi sedež v avtobusu in začneva tapkat: Ona ni hotela in sem jaz z njenim privoljenjem tapkala po njej. KT:Čeprav me boli trebuh, da mi gre na bruhanje, sem jaz čist OK, Čeprav mi je slabo, pa še žalostna sem, ker pogrešam mamico,sem jaz čist vredu otrok, mamica me ima rada, učiteljica me ima rada. Čeprav bi zjutraj najrajš ostala doma, saj sem že v šolo prišla objokana, sem jaz čist vredu otrok, vsi me imajo radi, tud če sem taka kot sem. in po točkah: žalost, pogrešam mamico, trebuh me boli, slabo mi je
Vparašam jo, če se kaj bolje počuti in prikima. Vprašam jo če bi še tapkali zoprneža stran, pa mi prikima. KT: Čeprav sem še malo žalostna, in me še čisto malo boli trebušček, sem jaz čist OK, Čeprav me je strah, ker se ne počutim varno drugje, samo v šoli in doma, sem jaz čist OK in me ima učitlejica in starši radi. Še vedno, me malo črvinči po trebuhu, ampak jaz bom tega zoprneža spravla stran, zdaj sem se tko odločila in sem čist vredu otrok in vsi me imajo radi, mamica, oči, učiteljica, vsi. In okrog po točkah: preostanek strahu, še malo žalosti, še malo pogrešam mamico, še malo me je strah.....
Zdaj pa nasmeh. Vprašam jo, če je še kaj ostalo: "Nič" mi odgovori in že govori in se pogovarja, kot da ni bilo nič. Tisto uro do Ljubljane se je razgovorila, izvedela sem vse o njeni družini, o vseh sorodnikih, različnih dogodivščinah in še in še.
Naslednji dan staršem povem, kaj je bilo prejšnji dan in da sva tapkali. Mamica je pa rekla: "Veste kaj mi je M. rekla, dobesedno: " Marija je zakon!"
Jaz pa pravim: Tapkanje je zakon!
Marija Gotar, vzgojiteljica v podaljšanem bivanju
RSS Feed