Nekoč se je košček pokrajine znašel globoko na dnu oceana. Spominjal se je še sonca, vetra, a že dolgo je imel nad seboj le neskončno količino vode in temo.

»Predolgo sem že tu. Želim si na površje. Želim si svetlobe, sonca, zvezd, rastlinja, ptičjega petja, malih in velikih živali, ki tekajo po meni.«  je izrekel.

Mama Zemlja ga je slišala in povprašala: »Kako si želiš priti na površje, kaj želiš postati? Otok morda?«

» Želim si na površje, ne bi bil pa rad osamljen otok, že tako sem predolgo sam v teh globinah.«

»Več načinov je, da se dvigneš iz globokega dna«, je dejala Mama. »Korale lahko nalagajo svoje kolonije na tebe in boš zrasel, lahko pošljem podvodne tokove, da ti prinašajo kamenje in pesek. To sta nežna načina, a dolgotrajna. Lahko pa naredim potres in te potisnem na površje. To bo hitra rast, a ne bo nežna.«

Košček pokrajine si je želel prijetnega načina, strah ga je bilo potresa. Mar ni tako pristal na dnu oceana? A ni več zdržal pod vodo. »Naj bo hitro, tako hitro, kot le lahko, prosim.«
​
Zemlja je zatresla svet, dno se je razklalo, iz globin je bruhnila lava tako močno, da se je dvignila nad površje morja. Nastal je velik krater in iz njega skupina otokov zbranih v krogu sredi oceana. Ko se je zemlja umirila in megla razkadila je nova pokrajina zažarela. Sonce, dež in veter so kmalu iz ohlajene lave in kamenin ustvarili  zeleno in življenja polno otočje, pravi rajski svet.

Pot dolga en korak
 
Nekoč je živel kmet. Rodil se je na kmetiji in poznal je zemljo, njene ritme, letne čase, rastline, živali. Vedel je kdaj sejati, kako negovati rastline in prst, znal je v pravem času pospraviti pridelek in ga ohraniti čez zimo.

Pa je prišel nekega dne zmaj na njegovo posest. Pihal je strupeno sapo pred seboj in vrtinčil zrak. Vihar je odnesel vse rastlinje, hišo in kaščo. Nato je bruhnil še ogenj in zgorela je še poslednja bilka, ki se je držala zemlje. Na koncu je skočil na zmaj na sredo posestva in naredil potres, ki je premešal prst s kamenjem in skalami. Le kmeta je pustil živega. Po razdejanju je zmaj odšel.

Kmet je stal in gledal neprepoznavno posest. Hotel je oditi, a ni imel kam. Poskušal je ponovno zasejati zemljo, a ni imel semena, razen nekaj prgišč, ki jih je našel raztresena naokoli. A ko jih je posejal, so nekatera padla v globoke luknje, ki so ostale po potresu, nekatera so pozobale ptice, ki so bile lačne, nekatera pa niso mogla pognati korenin čez skale, prsti pa je bilo malo na površini.

A kmet je vztrajal. Znova in znova mu je uspelo najti nekaj semena, ko je pospravljal po razdejanju. In znova in znova je poskušal zasejati svoje polje. Vsakič brez uspeha. Hrane mu je zmanjkovalo, jedel je divje zelenje in na srečo je potres na površje dvignil izvirsko vodo.

Kljub temu je hiral in izgubljal moč in ni več mogel odmikati težkih skal, niti graditi svoje hiše, ne več čistiti velikega polja. Neke noči, ko je ležal zunaj in opazoval zvezdno nebo, je rekel Nebu:
»Ne morem več.« In Nebo mu je odvrnilo:
»Česa ne moreš več?«
»Ne morem več živeti.« je odgovoril kmet. Nebo pa se ga je nežno dotaknilo in reklo:
»Česa ne moreš več, prijatelj?« In kmet je skoraj zajokal:
»Ne morem postaviti hiše, ne morem obdelati polja, ne morem odstraniti vsega tega kamenja in skal, da bi spet zbral rodovitno prst za svoje njive, ne morem zasaditi gozda. Vse sem izgubil, imam le ta izvir čiste vode.«

Nebo je sedlo k njemu in skupaj sta poslušala žuborenje potoka. Voda je tekla in tekla in čutila se je njena svežina in čistost v zraku.

»Zberi za vedro rodovitne prsti. Vanjo položi semena, ki so ti še ostala in vsak dan zjutraj in zvečer jih zalij s čisto vodo iz izvira. Ne zalivaj preveč, a moraš jih zjutraj in zvečer, vsak dan. In opoldne jim za dve uri naredi senco.«
Kmet je bil začuden: »Kaj bom pridelal v vedru zemlje? Potrebujem polje. In zakaj jih moram zalivati dvakrat dnevno in še senčiti, saj tega prej nisem nikoli počel. Rastline niso tako ranljive in nemočne.« »Nebo se je nasmehnilo in pred odhodom še reklo:
»Prav imaš, vendar vseeno poslušaj moj nasvet.«

Minila sta dva meseca in neke noči se je Nebo spustilo do kmeta, ko je ležal na travi in opazoval zvezde.
»Nebo, veš da se čutim močnejšega. Vsak dan, ko grem k izviru po vodo za moje rastline, se umijem v čisti vodi in poslušam njeno pesem. Opoldne ko zasenčim rastline, pa še sam ležem k njim v senco in se pogovarjam z njimi. Ne morem verjeti, kaj vse zraste v enem vedru. Zelenja je tako veliko, da ga že jem in tudi prvo cvetje se že odpira.«

Nebo je videlo, da mož žari, ko pripoveduje o svojem vedru, mož pa je nadaljeval:
»Misliš, da je čas, da zasadim drugo vedro?«
​Nebo je pokimalo. Nato sta sedela skupaj v mirni poletni noči.

Nekoč je rastlo čudovito drevo. Imelo je močno deblo in veliko čudovito krošnjo. Vsako pomlad se je odelo v belo cvetje in prelepo svetleče listje, jeseni pa je bilo polno rdečih plodov. V njem so domovale ptice, metulji, hrošči, ob koreninah ježkova družina, okoli njega pa so cvetele številne cvetlice in najrazličnejše trave.
 
Časi pa so se zamenjali in zapihali novi vetrovi, prišli so sekači in posekali drevo, vzeli les in do gole zemlje pokosili tudi vse travniško rastlinje.
 
A življenje ima svojo moč in drevo je iz korenin in celo iz ostanka debla pognalo nove veje. V zemlji pa so bila številna semena in vzklila so v bujno rast. Vendar so se sekači in kosci s svojimi stroji vrnili in ponovno razdejali vso rast. Življenje v drevesu in travniku se ni vdalo in ponovno so pognali v bujno rast, a zopet so jih posekali.
 
Drevo je spoznalo, da tu ne bo več dolgo ostalo pri življenju. Zaprosilo je ptice, da poberejo preostala semena in jih odnesejo v druge kraje. Drevo pa je zbralo vso preostalo življenjsko silo v eni od korenin in začelo rasti stran od svojega posekanega debla in svojega kraja. Sledilo je pasu rodovitne in rahle prsti. Le tako je namreč napredovalo brez izgub, ker ga je zemlja hranila in mu dajala moč, kljub temu, da je bilo brez zelene rasti. Tudi njegovo deblo ga je hranilo s toploto sonca, ki je sijalo nanj.
 
Drevo je iskalo gozdno jaso, ki bi ga sprejela v svoje zavetje, gozdno jaso, ki bi potrebovala njegovo čudovito prisotnost, gozdno jaso, ki je čakala nekoga, kot je bilo ono. Naredilo je dolgo pot, prečkalo sosednji gozd, nekaj potokov in slednjič prispelo na lepo sončno jaso obdano z gozdom. Na travniku so cvetele najčudovitejše cvetlice, ravno take, kot se jih je drevo spominjalo iz starega doma, ptice so pele v krošnjah sosednjih dreves, metulji so letali in pikapolonice, na tleh so bile ježkove stopinje… Bilo je mirno, nič človeške prisotnosti, le gozd in travnik in živali.
Drevo je poklicalo škrate kraja. »Povejte mi, je tu moj novi dom, ste vi moja družina?« Škrati so naslikali podobo mogočnega drevesa na jasi in vedelo je, da je bila podoba njegova.
 
Pognalo je vršiček iz korenine. Po dolgem času je začutilo sonce na svojem listu, začutilo je roso in veter, gledalo je trave in cvetlice in metulje in hrošče in nebo, širno modro nebo, ki ga je tako pogrešalo. Rastlo je, rastlo in rastlo. K sebi je povleklo vso staro rast preostanka hloda in ta je na začudenje koscev izginil čez noč, kar jim je bilo všeč. A drevesu je dalo zagon in mnogo hranil. Zelo hitro je postalo to, kar je nekoč bilo, le da še večje in mogočnejše.
 
Mineval je čas in nekega zgodnjega poletje so na jaso prišli ljudje, mama in dva otroka, ter kuža. Prebivalci jase se jih niso zbali. Mama je očarana strmela v drevo. »Poglejta otroka, kako čudovito drevo, to je najlepši in največji glog, kar sem jih kdaj videla. Glog zdravi srce, in s svojim cvetjem blagoslavlja ljubezen v ljudeh. Kako čudovito drevo. Pridita gremo ga pozdravit.«

Nihče, razen morda ježka skritega med koreninami, ni opazil kapljice, ki je spolzela po deblu.

Hude in tudi manj hude preizkušnje, izgube vseh vrst nam pogosto prinesejo katarzični preporod, transformacijo, in prepoznavo naše resnične esence, če le vztrajamo skozi bojno polje nemoči, žalosti izgubljenosti, strahu in drugih čustev, ki nas ohromijo. Naj vam bo ta pravljica sopotnica in navdih!

Nekoč je živel zmaj, lep, zelen zmaj, imel je velika močna krila in zelo dobro je znal leteti. Njegov dom je bil vedno-zelen gozd, s katerim se je zlil  in bil neopazen nepovabljenemu pogledu. Rad je vijugal med drevesi, se vzpenjal v krošnje in božal podrast.

Dogodilo pa se je, da je gozd zajel ogromen požar. Rdeči, vijolični in oranžni plameni so požirali drevo za drevesom. Prebivalci gozda, ki so se lahko umaknili, so bili nemočni. Številni potoki in izviri niso mogli ustaviti ognja. Požar se je le širil in večal, drevesa in podrast pa so izginjali v plamenih in dimu. V zelo kratkem času je za gozdom ostalo le pogorišče, prst je bila prekrita s pepelom, ostalo je le še nekaj pokončnih zoglenelih debel. Edino, kar je še bilo zelenega v gozdu, je bil zmaj. Do kamor je segal pogled je bilo vse črno, sivo in rjavo.

Zmaj in ostali prebivalci gozda so ostali brez doma, ki so ga poznali vse življenje. Niso vedeli, kaj naj storijo, le stali so v tišini.

Tedaj pa je k zmaju je priletela stara sova. Redkokdaj sta govorila, ker je zmaj ponoči običajno spal, sova pa podnevi, vedel pa je, da je najstarejša žival gozda in zelo modra.

Sova je nagovorila zelenega zmaja: »Nič ne skrbi zeleni zmaj, gozd bo spet ozelenel.« Pomirljivo ga je pogledala v zelene oči: »S tvojo pomočjo!«

Zmaj je bil začuden nad njenimi besedami. Res da je bil edini zelen prebivalec na pogorišču, a bil je zgolj zmaj.

»Saj veš kako si se podil med drevesi in se vzpenjal v krošnje, letal nad gozdom in bil večino časa neločljiv od bujnega zelenja?« Zmaj je pokimal z nasmehom, včasih se mu je zdelo, da je on gozd in gozd zmaj. Sova je pritrdila njegovim mislim, »tako je, ti si gozd in gozd je ti, ti si bit gozda, njegovo veselje, živost in bujna rast. Zdaj veš. Mlad si še in prej ni bilo priložnosti, da se tega zaveš. Nadaljuj s svojo čarobno igro!«

Zmaj je bil začuden, »kako naj se podim med drevesi, če jih ni, kako naj zibljem podrast, če je ni, kako naj se zlijem z zelenjem, če sem edino jaz zelen?«

Sova je poletela in mu pomignila, naj ji sledi. Vijugala je nad ožgano pokrajino, kot, da bi se srečevala z drevesi, dvigala se je proti nebu, kot bi plesala med krošnjami, posipala je čarobnost in se prešerno smejala, kot nekoč pred mnogimi leti.

Zmaj ji je sledil in se zabaval, kot pred požarom. Opazil je, da postaja sova vedno hitrejša in njena peresa vedno bolj sijoča v mesečini. Ves dan in vso noč sta letala nad gozdom, malo pred zoro pa utrujena zaspala na bregu enega od gozdnih potokov.

Opoldne se je zmaj prebudil, se osvežil  v zdaj spet bistri vodi in se namenil razgledati se naokrog. Izpod površja so mu na ušesa prišli nežni glasovi. Spustil se je do tal in pozorno prisluhnil.
»Čas je zaspanci, prebudite se, pošteno smo se ogreli, zdaj lahko poženemo v novo rast! Slišali ste zelenega zmaja, klical nas je. Zdaj smo mi na vrsti.«

In res, po vsem gozdu so vzbrstela nova drevesa, mnoga od njih so bila povsem neznana prebivalcem gozda, le najstarejši so jih prepoznali iz pripovedovanj svojih prednikov. Bila so drevesa, katerih semena vzklijejo po požarih in zelo hitro rastejo na pogoriščih, ter tako ustvarijo razmere za rast običajnih dreves. Ko se gozd obnovi, pa se njihova semena umaknejo globoko v prst in spijo dolgo spanje.

Ko jih je zmaj opazoval rasti, je začutil, da raste tudi sam, ne le raste, pač pa se spreminja na njemu še neznan način. S pogledom je začel iskati sovo, sonce se je nagibalo k obzorju, »zagotovo se je že naspala«, si je mislil. Res, sova je že letela proti njemu, pomlajena je bila videti.

»O, dragi zmaj, vidim, da si prebudil gozdno rast!« Zmaja pa je zanimalo še nekaj drugega, »Sova, drugačen sem in ti tudi.« Sova se je nasmehnila, »Res je, jaz sem vitalnejša, ti pa modrejši, življenje naju je nagradilo. Vsi smo šli skozi preobrazbo. Na mestu izgubljenega, se je rodilo nekaj novega. Takšno je pač življenje. Zdaj veš kdo si! Zeleni Gozd!«

Nasmehnil se je in ji veselo prikimal. »Jaz sem Vedno Zeleni Gozd, Zeleni Gozdni Zmaj.«

Nekoč je živela pikapolonica, na videz taka kot druge pikapolonice, a v resnici zelo posebna. Znala je vse jezike sveta, jezike vseh živih bitij, jezike vseh duhovnih bitij, vse jezike stvarstva. Znala je poslušati, razumela je in tudi govorila. Pa si poglejmo enega od njenih dni.

Priletela je na travnik sredi gozda. Veliki Duh jo je poklical na pomoč. Na travniku je bila pogrnjena lepa volnena odeja. Pikapolonica je sedla nanjo in počakala obiskovalca. Kmalu je prišla mlada gospa, iskala je vodstvo in v ta duhovni svet je pripotovala skozi čaroben gozd, ki ti umakne vse misli in skrbi, vse dnevne občutke in počutja, tako, da prispeš na jaso čist in pripravljen slišati.

Sedla je na odejo in zagledala pikapolonico. »Si ti moja učiteljica?« »Sem,« je odgovorila pikapolonica. »Prosim, pokaži mi naslednji korak na moji poti,« je zaprosila gospa. »Postati moraš kot jaz, majhna pikapolonica«. In pikapolonica je pričarala malo telo, z rdečimi poklopci, sedmimi črnimi pikami in črnimi krilci, drobcenimi nogicami in malo glavico in telesom. »Tu notri se moraš spraviti, a prostora je le za duha tvojega srca, vse ostalo bo navlaka«.

Gospa je odločno prikimala, odvrgla je navezanosti, ideje, pričakovanja, strahove, prepričanja, bolezni, spomine. Vsaj zdelo se ji je, da je vse odvrgla. Stlačila se je v malo telo pikapolonice, a ji ni uspelo vzleteti. Odvrgla je še več »svojega«, odrezala vse vezi, ki jih je videla.

Uspelo ji je dvigniti se iz odeje. Pikapolonica učiteljica jo je že čakala v zraku, da odletita. Po nekaj metrih, učenka ni zmogla več. Komaj je priletela do cvetlice in sedla nanjo, ta pa se je zmečkala pod njeno težo. Še vedno je bila pretežka. Odvrgla je še več tega, kar je bila do nedavna in se spet dvignila v zrak. Leteli sta in kmalu se je utrudila, kar iz zraka je odmetavala vse, kar jo je težilo in utrujalo, vse, kar jo vleklo k tlom.

Zopet je poskusila sesti na cvetlico, ta se je močno zamajala, a ostala pokončna. Pikapolonica je bila hvaležna, postajala je lažja in lažja. Spet je poletela z učiteljico. V zraku sta srečali dve drugi pikapolonici učenki, leteli sta svobodni in radostni. Pikapolonica ju je prepoznala, še ona je odvrgla vse tisto, kar sta oni odvrgli, vezi in odgovornosti in še lažja in svobodnejša je poletela naprej.

Učiteljica je bila zadovoljna. »Zdaj te bom odpeljala do tvoje votline, tam boš nadaljevala svojo osvoboditev z novim učiteljem. Srečno in se kmalu spet vidiva.«

Nekoč je živel miroljuben zmaj. Njegov dom je bil močvirski gozd ob vznožju gore. Ljudje ga niso vznemirjali, saj se nihče ni podajal v močvirje in tudi prav je bilo tako, ker zmaj, še tako miroljuben, ne bi dovolil rušenja svojega miru.

No, pa se je dogodilo, da se je našel človek, ki mu ni bilo dovolj obilja, katerega je užival.  Kljub bogastvu je hotel povečati svojo moč in si pridobiti še več posesti. Odločil se je, da bo močvirski gozd postal njegova last. Naredil je načrte za njegovo izsušitev in gradnjo vile pod goro. Ker je bil vajen dobiti vse, česar si je zaželel in sicer na tak ali drugačen način, ni niti podvomil v svoj načrt. Domačini so ga opozorili, da pod goro živi zmaj, da so z njim vedno živeli v spoštljivem odnosu in da ne želijo, da ga vznemirja. Nadutež se seveda ni oziral na njihove besede. Pripeljal je mehanizacijo in začel podirati drevesa, ter kopati jarke za izsušitev močvirja. Ptice so takoj sporočile zmaju, kaj se godi z njihovimi domovi, tudi žabe in kačji pastirji in ves ostali živelj se jim je pridružil.

Zmaj je bil moder. Vedel je, da ga naduti človek ne bo hotel ne videti, ne slišati, pravzaprav ni videl, ne slišal nikogar, še svojega srca ne. Zmaj je tudi vedel, da se vsakdo slej ko prej sreča s samim seboj in svojimi dejanji. Zato je pospešil čas za tega človeka z namenom, da ob vsakem koraku izkusi tudi celotno sliko posledic svojih dejanj.

Za vsak del gozda, ki ga je nadutež izsušil, je iz njegovega telesa odteklo del vitalnosti. Za vsako drevo, ki ga je objestno podrl, je izgubil del trdnosti, za vsak dom močvirskih živali, ki ga je zrušil, je izgubil del moči, a obseden s svojo idejo, je nadaljeval z uničevanjem gozda. Postajal je vse šibkejši in tudi vedno bolj osamljen. Tako je nekega dne dosegel tolmun  in se zazrl v čisto vodno gladino. Vanj so strmele prazne oči. Ni mogel umakniti pogleda. V odsevu je prepoznal grozljivo praznino.

Zmaj, ki ga je opazoval, je spregovoril: »Bosta opustošeni gozd in vila pod goro zapolnila to praznino?«

Človek ni videl zmaja, niti ni razumel od kje prihaja glas, a vprašanje je odzvanjalo v njegovem opustošenem srcu. Zmeden je sedel na tla, ne vedoč, kaj naj stori. Ko je tako sedel v miroljubnem gozdu, je zaslišal pesem ptic in žabje regljanje izpod gore. Ni jih hotel vznemirjati, le poslušal je, zvečer pa počasi odšel domov. V njem je odzvanjal mir močvirskega gozda. Bil je izčrpan in šibak, a nenavadno izpolnjen.

Naslednjega dne je zasul novo izkopane jarke. Minilo je več let, da se je opustošeni del gozda ponovno zarasel, prav tako tudi več let, da si je človek povrnil moč in zdravje, a v njegovem srcu je za vedno živel mir.

Darja Bitenc & Zlata pravljica

Iz mladih let se spominjam večih jedi, ob katerih mi je zaigralo srce. Ena od njih je bila »močnata koleraba«. Ime jedi mi je, če se prav spomnim, povedal oče, skuhala jo je pa najbrž mami, kasneje sem jo pripravljala sama. Gre za preprosto jed iz kuhanega krompirja in rumene kolerabe, katera piriramo in zabelimo.

Na svojem vrtu vsako leto pridelam lepo kolerabo in krompir, ter čebulo za zabelo, vendar pa te jedi v določenem obdobju nisem jedla. Čutila sem neznan odpor do nje. Nekega zimskega dne v tem obdobju pridem zjutraj v kuhinjo in tapkam nek strah, ki je ravno prišel na površje. Na pultu zagledam kolerabo, ki je tam stala že kak dan ali dva, a se nikakor ni mogla preobraziti v »močnato kolerabo«. Med tapkanjem sem opazila, da se sprošča odpor do priprave te jedi, čeprav sem tapkala nek drug strah. Odpor je bil povezan s kolerabo samo, ne zgolj z jedjo. V našem gospodinjstvu namreč, vsi razen mene niso marali kolerabe in to so jasno in glasno ponavljali ob vsaki priliki, ne le z besedami, pač pa tudi s siceršnjim kazanjem odpora.

Pod stalnim vplivom mnenj drugih, sem postopoma podzavestno skrila svoje navdušenje, ljubezen in naklonjenost do te zelenjave in jedi. Vztrajno sem jo gojila na vrtu, shranila v kleti čez zimo, prinašala do kuhinje, kjer se je vse ustavilo. Nekaj časa sem jed še pripravljala sebi, nato pa niti tega ne več, pogosto sem le gledala kolerabo na pultu več dni. Mnenja drugih ljudi so povzročila, da sem skrila del sebe in se le še spominjala te ljubezni, nisem pa je upala živeti, dokler nisem odtapkala navidezno nepovezanega strahu. Pri tapkanju je namreč značilno, da ko sprostimo nekatere ključne blokade v čustveno-energetskem sistemu, le to pozitivno vpliva na mnoga področja naših življenj, zato ker se isti občutki pojavljajo v različnih situacijah.

Zakaj pripovedujem to zgodbo?

Zamenjajte kolerabo v tej zgodbi s svojim skritim ali morda že zanikanim navdušenjem, ljubeznijo in naklonjenostjo do nečesa, morda s svojim skritim talentom, karakterno lastnostjo, interesom, želeno življenjsko vlogo, poklicem, ki ste si ga želeli opravljati, pa ste dobili sporočila, da vi ali vaš interes ali način izražanja, ali način vodenja življenja ni primeren, zaželen ali sprejemljiv. Ste si želeli postati plesalec, športnica, zdravilec, mama, podjetnik, raziskovalka, pisatelj, slikarka, pa so vas odvrnili od tega? Ste izrazili svojo ljubezen in naklonjenost vam dragim osebam, pa so vas pohodili? Ste zaslužili večjo vsoto denarja, pa so vas izločili iz družbe? Ste napisali knjigo ali zbirko pesmi, pa so se norčevali iz vas? Ste si izbrali drugačen stil oblačenja, pa so se vam smejali ali vas obtožili neprimernosti? Ste pomagali nekomu, pa vas je izkoristil?

Zaradi različnih razlogov, lahko včasih mnenja in vplive drugih spustimo predaleč v svoj osebni prostor. Nekateri vdori se zgodijo nenamerno, nekateri pa namerno. Posebej ranljivi smo kot otroci, v času bolezni ali stiske, ko smo ogroženi na telesnem, čustvenem, finančnem ali drugem področju. Takrat so naše zdrave meje načete in v naše polje lahko vdirajo neželeni vplivi, podobno kot v imunsko šibko telo vdrejo patogene bakterije ali virusi.

S tapkanjem očistimo svoje energetsko polje in pa zapremo ter ozdravimo rane, ponovno zgradimo zdrav zaščitni sloj na čustvenem, psihološkem, duhovnem in pa tudi telesnem nivoju. Šele nato lahko v polnosti zaživimo v svoji resnici, ki je ljubezen, moč, mir in radost.

Vabljeni na skupinska in individualna tapkanja za opolnomočenje, kjer bomo skupaj sprostili strahove in odpore.

Najbrž ne. Vendar...

Naj najprej definiram, kaj mislim z besedo »pravljično« pod narekovaji. »Pravljično« pomeni, da v resnici ne poznamo poti do izbrane pravljice, da v resnici ne poznamo posameznih korakov, da si jih tudi predstavljati ne moremo, ker so tako daleč izven naše realnosti, da ne poznamo občutkov povezanih s to potjo in pravljičnim izidom, in četudi poznamo občutke, jih nismo ozavestili.

Naj definiram še pravljico v zgornjem vprašanju. Pravljica je naše želeno življenje, naš cilj, naša sreča, naša strast, naše poslanstvo, naš uspeh, naše zdravje, ljubeči odnosi, naša izpolnjena želja, sanjski dom, partnerstvo, potovanje in še marsikaj.

Izbrana pravljica pa lahko postane realnost na pravljičen način. Večkrat ste me že slišali  reči, da pravljica opisuje življenje in da predstavlja večji del pravljice opis poti do pravljičnega konca, in ta pot je polna preprek, napak in vztrajnosti.
Do pravljice torej lahko pridemo, vendar na resnično pravljičen način (brez narekovajev), z vztrajnostjo, odločnostjo, vero, zaupanjem, znanjem, zavedanjem, čuječnostjo, akcijo in ščepcem čarobnosti, ki pa je na voljo vsakomur in vsepovsod potem, ko se odpravi na pot.

Omenila sem zavedanje in čuječnost. To sta eni ključnih komponent v srečnem življenju in gradnji pravljice. Zakaj?
Naj povem le en primer, ki ga pogosto delim s svojimi strankami. Naši možgani si iz evolucijskih razlogov zelo dobro in brez naše zavesti zapomnijo negativne izkušnje in vse kar je povezano z njimi. Starejši, ko smo, več izkušenj je za nami, več negativnih sprožilcev se je zapisalo v naš živčni sistem, vedno več situacij sproža naš strah, jezo, nemoč, razen če jih ozavestimo in presežemo. Pozitivne izkušnje pa se ne zapišejo tako zlahka v naš sistem, ker sreča ni nujna za preživetje. Če torej želimo biti srečni in zadovoljni, potem moramo biti čuječi in ozavestiti srečne, lepe, prijetne, mirne, vesele trenutke našega dne. Za zadovoljno življenje namreč potrebujemo ravnovesje med pozitivnimi in negativnimi zapisi.

Naj se vrnem na pravljico. Če ne verjamemo v dober izid, če ne poznamo ali se ne zavedamo občutkov, ki jih ima oseba na koncu pravljice, če ne vztrajamo na poti ob preprekah misleč, da ne zmoremo, da smo nemočni, nevredni, da ne čutimo veselja, strasti do izbranega (strast se gradi na poti), potem ne dosežemo pravljičnega konca. Če pa uporabimo svoje zavedanje, ozaveščamo lepe izkušnje in jih globoko zapišemo v svoj živčni sistem in čuječe spremljamo dogajanje v svojem umu, čustvih in občutkih, ter gradimo svojo skladnost s ciljem, potem bomo uspeli in še lepo pravljico bomo pisali kljub preprekam.

Naj bo življenje čuječa pravljica, vsak dan srečnejše in bolj radostno.

Prisrčno vabljeni na moje delavnice čuječnosti!

Zdravljenje z zgodbami je najbrž staro toliko kot človeštvo. Zelo naravno je izraziti situacijo skozi zgodbo, ki opisuje bistvo problema, s katerim se zavestno ne moremo soočiti, oz ne prepoznamo bistva. Zato že vsa leta od kar sem spoznala tapkanje, kombiniram ta dva pristopa, seveda pa si z zgodbami pomagam tudi pri ostalih zdravljenjih oz coachingu.

Še posebej pa priporočam ta pristop staršem, ki poskušajo pomagati SVOJEMU otroku. Otrokov problem je običajno povezan tudi s staršem na tak ali drugačen način. Povezavo lahko prepoznamo, ne pa nujno. Znano dejstvo je, da vsi ljudje vplivamo na celoten svet, a znotraj ene družine je energijski preplet še močnejši, enako velja za druge skupnosti, kjer ljudje preživijo skupaj veliko časa. Ko starš poskuša recimo tapkati z otrokom, pa sam ni umaknil svojega dela problema, ali svojega doprinosa k problemu, ker se ga morda niti ne zaveda, ali pa ga ne more prepoznati, takrat bo otrok še težje izrazil, kar se mu dogaja, oziroma, tapkanje ne bo (tako) učinkovito. Namreč otrokova bolečina je lahko do neke mere tudi bolečina starša, ali pa je v svojem jedru zelo tesno povezana s staršem. Te povezave lahko obstajajo na zavesti nevidnem nivoju.

Ko pa pokličemo na pomoč zgodbe in živali v zgodbah, pa naš um in prestrašen ego ne bosta več blokirala ozdravitve. Naši ali otrokovi občutki se bodo lahko izrazili skozi zgodbo. Podzavestno bomo izbrali pravega junaka zgodbe, osebno priporočam naj bo žival in izbrali bomo situacijo v kateri se ta žival nahaja.

V praksi sem slišala zgodbe o lačnih mravljah, komarjih, pajkih, prestrašenih zajčkih, osamljenih konjih in gazelah sredi stepe ali puščave, ugrabljenih muckih zaprtih v stari hiši, začaranih pticah, ranjenih medvedih in tako dalje. Lačne živali so se že kar nekajkrat pojavile, čeprav noben od teh otrok ni živel v pomanjkanju hrane, vsaj ne v obdobju, ko sem delala z njim, je bil pa prisoten finančni strah na strani staršev v omenjenih primerih.

Če opazite povezavo z vašimi skrbmi, ranami, strahovi, travmami, nikar si ne očitajte, dodatni občutki krivde ne bodo v korist nikomur. Nadaljujte tapkanje z lačno mravljo ali drugo živalco, poveste otroku, da ima na voljo čarobno palčko in mravlja si lahko karkoli pričara ali odčara. Torto morda? Kasneje pa se lotite še svojih strahov in jih osvobodite iz sebe.

Domišljija, zgodbe in ščepec tapkanja, lahko pa tudi rišete zgodbo, lahko sprosti marsikatero napetost iz vaših in otrokovih teles. Pravljice so tukaj za vse, tudi za odrasle.

Vsako čustvo ima svoje poslanstvo. Potisne nas v akcijo. Seveda vsako čustvo spodbuja k drugačni akciji. Sramota je silno neprijetno čustvo, seže zelo globoko in razvije se že v zelo zgodnjem otroštvu. Sramota nas hoče pripraviti do tega, da čim hitreje skrijemo, kar počnemo ali kar smo, če to ni v skladu s skupnostjo, v kateri živimo. Kajti skupnost bi nas za sramotno dejanje ali vedenje izločila. Evolucijsko gledano, bi izgon iz skupnosti pomenil zagotovo smrt. Danes posledice morda ne bi bile tako hude, a spomin je zapisan v nas.

Vendar pa je lahko sramota neupravičena. Morda nezavedno ali zavedno občutimo sramoto v povezavi z dejanji, ki v resnici niso slaba, morda so nas priučili pravil, ki nam ne koristijo, morda smo izkusili izločenost in izpostavljenost zaradi kvalitet, talentov, sposobnosti, vrednosti, obilja, uspešnosti in danes zato blokiramo samega sebe na poti do uspeha na katerem koli področju. Morda se opravičujemo za vedenja, ki so pozitivna in koristna, na primer, sram nas je, če prosimo za pomoč ali povišico v službi. Morda se sramujemo svojega telesa, ker so nas tako učili, ali pa smo izkusili zlorabo. Še mnogo je primerov, ko občutki sramote niso upravičeni in ker je čustvo zelo destruktivno, ga je smiselno na ljubeč način prepoznati, si dati priznanje in sočutje v situaciji, ko smo bili izpostavljeni sramotenju in sprostiti nakopičeno čustveno bolečino.

Tapkanje je zelo primerno orodje za spremljanje tega procesa. Pomaga nam, da sprostimo čustveno napetost na mnogo nežnejši način, kot bi jo sicer. Kljub temu, se ne ustrašite solz, žalost in žalovanje, ter za njima morda tudi strah in jeza, so del poti do poguma in opolnomočenja v ljubezni in miru.

Nekoč ste bili celi, potem se je nekaj zgodilo in del vas je ostal ujet v dogodku. Ta del vas ni odraščal naprej. Skrbel je za preživetje takrat ogroženega vas na njemu najučinkovitejši način. Če je bil star 1 dan, je skrbel za ta del, kot novorojenček. Če je bil star 8 let, je skrbel kot 8-letnik. In to še vedno počne, če mu niste prišli pomagat. Še vedno je tam in skrbi za vašo ujeto moč v tistem dogodku in hkrati skrbi za del vašega življenja in del vaših odločitev in del vaših dejanj in del vaših čustev in del vašega počutja tukaj in zdaj. To dela kot novorojenček ali 8-letnik, v svojih zmožnostih seveda.
 
Če ste bili stari 30 let, ko se vam je zgodila travma in ste bili takrat nemočni, izdani, okradeni, zlorabljeni in niste uspeli predelati čustev… potem je vaš ujeti del nemočna žrtev  in deluje, razmišlja, čuti, kot je takrat in temu primerno deluje. Tak del vas morda občasno ali redno vodi vaše podjetje, vašo družino, vaša prijateljstva, vaše partnerstvo, vaše zdravje, vaše gospodinjstvo, vaš vrt…
 
Če ste poročeni in če vaše partnerske odnose vodi ujet 14-letnik v vas, potem ima vaš partner odnos z najstnikom. Če ste bili zlorabljeni, kot odrasla oseba, potem ima vaš partner morda odnos z nemočno žrtvijo, ki poskuša kompenzirati nemoč na svoj najboljši možen način. Če ste kot otrok nenadoma morali prevzeti  (lahko le čustveno ali energetsko) odgovornost za starše ali celo družino, potem morda ta otrok še vedno (v določenih situacijah) pomembno vodi vaše podjetje, seveda na način, kot to zmore otrok.  Če  ta otrok v vas vodi vašo družino, najbrž ne zna z denarjem, ali pa ne sme imeti denarja, ker ga kot otrok v tisti travmi, ko je moral poskrbeti za (čustveno)  blagostanje družine,  pač ni imel. Ali pa ne zna ravnati s čustvi in reagira otroku primerno. Če je pomemben del vas ujet v travmi, kjer ste se borili za preživetje, se boste zelo verjetno še naprej borili za preživetje v odnosih, finančno ali zdravstveno, dokler ne boste osvobodili tega otroka ali odraslega iz travme.
 
Vsaka situacija je posebna in značilna za posameznika in njegovo travmo. V zadnjem tednu sem se v 4 primerih pri mojih strankah srečala s situacijo, kjer je ujet del (energije) oseb odločilno vodil njihova življenja in sicer ne zgolj način razmišljanja in čustvovanja, pač pa celo fizično počutje, način komunikacije, odnose drugih ljudi do osebe, poslovne odločitve in življenjske navade.
 
Rešitev in pristopov za ozdravitev je mnogo. Lahko uporabite ljubeče čuječe ozaveščanje, EFT, dopisovanje z ujetim delom sebe, šamansko vrnitev dela vaše duše, Hooponopono in najbrž še mnoge druge načine. Vsem meni znanim pristopom je skupno to, da poiščete v travmi ujeti del sebe in ga ljubeče in varno sprejmete, imate radi, mu daste glas, ga poslušate,  osvobodite pretežke naloge, mu dovolite biti otrok, če je otrok in sprejmete moč in vodstvo in neredko še modrost iz dane situacije. Če se je travma zgodila, ko ste bili še dojenček, je zelo dobrodošlo, da zraven poslušate uspavanke za dojenčke, meni najbolj učinkovite so skladbe klasičnih skladateljev. Če je bila v travmi prisotna fizična zloraba, je zelo koristen prijazen dotik varne osebe ali pa objamemo samega sebe. Predvsem pa si dajte potreben čas, ljubeč odnos in zaupanje.
 
Ko osvobodimo ujeti del in sprostimo čustveno blokado, nas pričaka darilo, postanemo boljša verzija sebe, morda si celo odpremo vrata v uresničitev največjih sanj, zagotovo pa postanemo bližji s samim seboj in mirnejši.
 
Za ljubezen, sprejetost, vrednost in varnost ni nikoli prepozno.

Včasih se zgodi, da se oseba v kriznih trenutkih zapre in umakne od ljudi, ki bi želeli in znali pomagati. Neredko pa pomoč ne more biti učinkovita, če ne zaupamo drugim (pravim!) Seveda za to obstajajo razlogi iz izkušenj v preteklosti, vendar pa nam star zaščitni mehanizem ne koristi, ko naletimo na pravo pomoč, mi pa je ne zmoremo sprejeti in se raje umaknemo v samoto.

Res je, da smo na določenem nivoju sami in sami smo tisti, ki se moramo rešiti, a to ne pomeni, da moramo biti sami v vseh pogledih, to ne pomeni, da moramo ostati sami v preizkušnjah in bolečinah. A, vendar,  morda to (podzavestno) verjamemo in temu primerno živimo in delujemo. Nekaj primerov  za (nehoteno) izbiro »ostati sam« navajam tukaj:

• Imeli smo izkušnjo izdanosti od najbližjih in ne zaupamo več ljudem, še posebej ne, ko smo ranljivi
• zapuščenost v otroštvu (lahko le za krajši čas, a je bila izkušnja travmatična)
• ostali smo sami v nevarnosti in travmi
• naučeni smo bili od skrbnikov (z zgledom), da je vsakdo sam in da ne smeš nikomur zaupati
• vredni in sprejeti smo bili le, ko smo zmogli sami

 
Kako si z EFT pomagamo v takih primerih? Sprostiti moramo čustveni naboj in posodobiti prepričanja. Ko je razlog travma, takrat je priporočljivo, da ne tapkamo sami, če nismo vajeni soočanja s težkimi čustvi. Bodimo odgovorni in ljubeči do sebe in poiščimo podporo prijatelja ali usposobljene osebe.

Ko pa čutimo, da zmoremo in da smo varni, pa se le lotimo tapkanja. Najprej sprostimo strahove, žalost, krivdo, sram… Nato spremenimo še prepričanja. Navajam nekaj možnosti tvorbe uvodnih tapkalskih stavkov za spremembo prepričanj, ki jih seveda prilagodite sebi in svoji situaciji. Ko spremenimo svoje energetsko polje in prepričanja, se spremeni tudi naše življenje, ker smo zmožni drugačnih odločitev in aktivnosti.
 
Čeprav verjamem, da moram sama rešiti ta problem, se sprejemam in se imam rada.

Čeprav mi v resnici nihče noče pomagati in vedno ostanem sama v ključnih situacijah, se popolnoma in v celoti sprejemam in se imam rada.

Čeprav nikomur ne zaupam, si odpuščam to prepričanje in se odločam, da se naučim prepoznati in zaupati pravim ljudem in sprejeti njihovo pomoč.

• (negativen del) sama sem v ključnih situacijah, nihče mi ne more pomagati, nihče mi noče pomagati, vedno ostanem sama, nikomur ne morem zaupati, vsi me izdajo, sama moram to rešiti…
• (dvom v resničnost negative) kaj pa če se motim, kaj če mi kdo lahko pomaga, kaj če lahko komu zaupam, …morda pa lahko zaupam ljudem, morda pa mi lahko kdo pomaga, res, da so me izdali, a to ne pomeni, da so vsi ljudje slabi, morda obstajajo ljudje z dobrimi nameni, morda obstaja kdo, ki ima moč in modrost, da mi pomaga…
• (pozitiven del) vem da moja zmožnost zaupati sebi in drugim poveča možnost, da dobim in sprejmem pravo pomoč, nihče ne more preživeti sam, tudi jaz ne in ni potrebno, da vse naredim sama, hočem se naučiti zaupati, hočem znati poiskati in prepoznati prave ljudi, verjamem, da smo na svetu zato, da si pomagamo in da sodelujemo, tudi jaz rada pomagam, hočem tudi sprejeti pomoč, vredna sem, da imam sopotnike na svoji poti, prav je sprejeti pomoč, rada sodelujem in ustvarjam z drugimi, hvaležna sem za pomoč, hvaležna sem sebi, da jo zmorem sprejeti in dati…

Rada imam živali. Zelo. Sopotnice so mi in prijateljice in pomočnice in svetovalke. To ni kar tako. Sploh ne. Ljubezni in zaupanja, ki ga imamo med seboj ne srečaš na vsakem vogalu, vsaj jaz ga ne. Poleg psa in mačk, imam tri kokoši, Fanči, Frido in Fifi. Mlade so še. V tem tednu so začele nositi jajca. Vsaka po dva do danes. Neopisljivo je, ko ti nekdo, ki ga imaš rad v hiški na slami pusti jajce. To je bil eden najlepših dogodkov v mojem življenju. Nisem se ga mogla nagledati. Hvaležnost je presegala moje sposobnosti čutenja čustev.
 
Kokoš je posebna žival. Duh kokoši predstavlja med nativnimi ljudstvi plodnost, obilje, nove začetke, optimizem, pogum, rojstvo, spolno-življenjsko energijo, entuziazem, negovanje... Ko sem nedavna šla obiskat (v šamanskem jeziku) spodnji svet in prosila za srečanje z mojimi živalmi močmi, je prišla tudi kokoš. Pokazala mi je mojo vrednost in moč ustvarjanja.
 
Ko sem zunaj z mojimi puncami, me popeljejo v moč trenutka, pokažejo mi preprost tok življenjske energije, pokažejo mi žensko radostno kreativno prisotnost, za njih vse preprosto teče. Zaupajo, imajo svojo pamet in vzamejo si, kar je dano, naj bo to grozdje v moji roki ali na brajdi, muha, ki leta po travniku ali kamenčki za katere skoplješ luknjo v travo. In imajo ljubezen. Nevezano, neodvisno ljubezen. In komunicirajo srčno in zavzeto.
 
Danes je nastal hrup, nenavadno kokodakanje. Ustrašila sem se in tekla ven. Fifi je bila v hiški, na palici, kar ni običajno za dnevni čas. Iz kurnika je ležerno prišla mačka, takoj je vedela, da se mora umakniti. Kokoši ne upošteva, mene pa. Fifi je prišla ven in na polno pripovedovala. Kokodakanja pač ne razumem dobesedno, a bilo ji je težko, zdelo se je, da skoraj joka, globoko je dihala in brez prestanka kokodakala na meni do sedaj neznan način. Počasi se je umirjala, malo v naročju, malo na mojem hrbtu. Zaskrbljena in poln kljun besed. Nato je šla nazaj v hiško, pa spet ven in nazaj. Končno mi je začelo klikati. Hotela je znesti jajce in mačka jo je vznemirila, morda je ležala v topli slami, ali pa kradla hrano. Stala sem v bližini hiške, ne preblizu in delala Quantum Touch (prizemljevanje z dihanjem), lahko me je videla, a bila sem dovolj daleč, da je imela mir. Nato je znesla jajce in mirna in vesela, karšna ponavadi je, odšla ven na pašo.
 
Njeni občutki pa so v meni prebudili spomine. Spomine na moje kalvarije rojevanja otrok in drugih kreacij, spomine na kratenje mojih pravic, vrednosti, mojega osebnega prostora, miru in možnosti, da sem kdor sem in kot taka spoštovana in slišana. Hvaležno sem spustila spomine v svobodo, naj odidejo. Zdaj vem, kako je ko te nekdo sliši in te zavaruje, vem kako je ko si to lahko daš sam.
 
Dve leti nazaj, smo bili povabljeni na ekološko kmetijo na praznovanje rojstnega dne prijateljice moje hčerke. Tisti dan se je tam rodil teliček. Nekaj ur je bil star. Privezen na manj kot meter dolgi vrvi nekaj metrov stran od mame. Prijazno sem jih vprašala zakaj, dobila tudi prijazen odgovor. Videla sem ljudi, ki so delali v nedeljo, zato da smo se mi zabavali, videla sem zgaranega očeta in tiho mamo. Tiho, ponižno mamo. Ne ženske nisem videla. Se spomnite kaj sem napisala zgoraj, naj ponovim:  Duh kokoši predstavlja med nativnimi ljudstvi plodnost, obilje, nove začetke, optimizem, pogum, rojstvo, spolno-življenjsko energijo, entuziazem, negovanje... Tudi krava je posebna žival, tudi njo sem srečala v spodnjem svetu. Materinska je bila in močna.
 
Nespoštovanje življenja, življenjskih naravnih odnosov, žensk, otrok, živali, narave je tesno povezano. Predolgo že traja. Ljudje smo se kar sprijaznili in tiho trpimo, si morda sploh ne dovolimo čutiti bolečin. Živali pa jih čutijo in povedo, če le kdo posluša. Pomagajo nam začutiti sebe, začutiti življenje, kakršno pač je in najbrž si želijo, da bi bili srečni vsi skupaj. Ne pozivam v revolucijo, pač pa v trenutke čuječnosti in sočutja. Sočutja in optimizma. Vsak lahko v nekem trenutku ustvari na ljubeč način varen prostor, kjer je nekdo slišan in viden. Več ko bo takih trenutkov, manj bo nehotenih (in hotenih) zlorab, ki so ponavadi plod nemoči, ujetosti, ukalupljenosti, neznanja. Zgodijo pa se dobrim ljudem. Ker večina je dobra.
 
P.s. Jaz mislim, da smo dozoreli, da ukinemo farme v Sloveniji.

Tri kokoši, sestre, so šle v mesto po nakupih. Prva je hotela kupiti blago za nov predpasnik, druga vezalke za stare čevlje, da jih osveži, tretja pa klobuček. Sonce jih je prijetno grelo, ko so stopale po beli cesti in prav lepo so kokodakale med seboj.

Pa se z lepih okroglih skal, ki so obrobljale cesto oglasi martinček: »Kam ste namenjene gospe kokoške?«
»V mesto«, odgovore v en glas.
»A tako, do tja je pa dolga pot. Moji bratranci in sestrične živijo tam. Bi bile tako prijazne, da jim nesete pozdrave od mene, da jim poveste, da sem živ in zdrav in prešerno vesel?«

»Seveda, striček, z veseljem jim prenesemo tvoje pozdrave.« so zakokodakale v en glas in že jih ni bilo več.

Opoldne so prispele v mesto. Začudeno so ugotovile, da je precej veliko in da ima mnogo hiš in trgovinic. Radovedno so si začele ogledovati ponujeno blago. Čas je mineval, a nobena ni še ničesar kupila, ker so si hotele prej vse ogledati, da bi si izbrale najlepše blago. Bližal se je večer, trgovci so začeli zapirati vrata. Znašle so se na začetku mesta, uspelo jim je videti čisto vse trgovine, a kupile niso nič. Hitro so vstopile v prvo, najbližjo trgovinico,  kupile blago, vezalke in klobuček. Ni bilo časa izbirati.

Hudo jim je bilo za premnogimi lepimi predmeti, ki so bili zdaj že zaklenjeni v trgovinah. Le zakaj jih nismo kupile, so tožile druga drugi, ko so se poklapane vračale domov.
Na poti so srečale martinčka, čakal jih je. »No, kako je bilo, »jih je veselo povprašal.

»Ojoj, tako smo žalostne, toliko lepega smo zamudile.« Martinček se je začudil, saj je videl blago in vezalke in klobuček v lepih cekarčkih.

Nato jih je vprašal: »Ste srečale moje bratrance? Kako jim gre?«
»O ne, nismo jih videle, ves dan smo tekale od trgovine do trgovine.«
Martinček se jim je nasmehnil: »Nič zato, saj se jih kmalu jaz odpravim obiskat.«

Kokoške so nadaljevale pot domov in še vedno stokale od hudega. Sonce je zahajalo in martinček se je nasmejan skril v svoj domek.

Kokoške so tudi prispele domov in se odpravile k počitku.
Prva je rekla: »Sestrici, naporno je iti v mesto. Doma se nikoli tako ne utrudim.«
Druga je pokimala: »V mestu kokoška nima prostora za počitek. Doma je lepše.«
Tretja je že dremala, a je še dodala: »Še dobro, da so zaprli trgovine in smo lahko odšle domov.«

Vse so zakokodakale od veselja, saj so bile končno doma in  lahko so v miru in tišini počivale  in ni jim bilo potrebno več razmišljati, katero blago bi izbrale.
Doma je bilo vse tako preprosto.

Jaz osebno sem neizmerna ljubiteljica svobode. Svoboda je moja najvišja vrednota. Prepoznam jo na skoraj vsakem področju življenja, njeno odsotnost tudi. Tu navajam nekaj področij, kjer zavestno s pomočjo čuječnosti razširimo svojo svobodo.

1. Čas. Praksa čuječnosti te nauči imeti čas. Poleg tega ti da tvoj čas, tvoj prosti čas.

2. Prostor. S prakso čuječnosti si ustvariš miselni, čustveni in fizični prostor. S časoma se naučiš postavljati meje, fizična pojavnost pa vedno sledi energetski.

3. Zdrave navade. Prepoznaš, kaj te žene v hladilnik, na Facebook, in k ostalim neželenim navadam in imaš moč spremeniti jih.

4. Nadzor nad mislimi. Spoznaš, da nisi svoje misli in da lahko določaš, kaj misliš.

5. Zmožnost zaznave čustev in svobodne izbire odziva na čustvena stanja.

6. Sposobnost prepoznave čustev in njih uporaba kot gorivo za dosego izbranega cilja.

7. Zmožnost ostati fokusiran, ko želiš.

8. Zavestna komunikacija. Znaš poslušati in veš zakaj govoriš, kar govoriš.

9. Prepoznavaš svoje bistvo, svoje želje in svoje poslanstvo.



Dr. Darja Bitenc ima večletno osebno prakso čuječnosti in prakso poučevanja čuječnosti v skupinah in individualnih coaching srečanjih. Redno se izobražuje pri svetovno znanih učiteljih prakse čuječnosti.

To ni zapis o inteligenci živali, niti zapis o neredko prisotni ozkosti človeškega uma in plitvosti, ki lahko zasede njegovo srce, ni niti zapis o zvestobi, niti o brezbrižnosti, prav tako ne zapis o tem, kaj je prav in kaj narobe.

Ta zapis je poskus skice slutnje o globoko sočutnem večnem prijateljstvu.

Veže te le, ko se izgubljaš. Izpusti te le takrat, ko želiš poleteti. Zahteva tvojo pozornost takrat, ko ne zmoreš urediti svojega uma. Pozabi na tebe, ko rasteš v radostnem sodelovanju z življenjem. Ve, a ne postavlja pravil.

Ko sem šla zavestno z namenom osvoboditve v čas in prostor, kjer mi je počilo srce, slednje sem seveda »pozabila« dokler nisem prišla ponovno tja, sem šla pogumno in z zaupanjem, s pesmijo, ki je že imela besedilo in z že znano melodijo, ker tam besed ni bilo, niti not, ki bi izpustile ptico žalosti. Šla sem pripravljena. Sedla sem na kraj, ki me podpira, kjer so vsi dobri bili z menoj.

In v trenutku, ko sem začela odpirati pot bolečini, so z drugega konca vrta pritekle moje kokoši in bile ves čas ob meni, preprosto pasle so se, na njihov običajen način, a ne več kot pol metra od mene. Val je tekel, pesem se je ponavljala, a vsakič se je zlomila. Znova in znova sem jo skušala prehoditi. One so se zvesto pasle okoli mene. Morala sem dodati še preprosto tapkanje ob pesmi in upor se je začel umikati, lahko sem gledala, kje sem, lahko sem se soočila s tem, kar je. Kokoši pa so šle takoj po svoje naokrog. Vedele so, da je tok stekel. Ko me je spet odneslo v krč, so pritekle nazaj in bile ob meni. Pasle so se, sproščeno kot vedno, a še bližje, kot prej. Preproste, mirne, »vedele« so, da je v meni pretok prekinjen. Poskušala sem se soočiti z blokado, one pa so prišle »pomagat« s svojo prisotnostjo in svobodo, dokler se nisem bila spet zmožna soočiti z dogajanjem in dovoliti, da je.
 
Globoko sočutno brezčasno prijateljstvo.

Še marsikaj moram postaviti v nov okvir, ki nastaja, a nekaj vem. Nič ni dobro in nič ni slabo samo po sebi. Ko to uvidiš v praktičnih primerih, si lahko zmeden, ker nobena pravila ne vzdržijo, še tako »poštena« ne. Nobena gotovost ne obdrži vedno temeljev. Nobena negotovost ni nujno rušilna. Noben konec ni nujno konec, in noben začetek ni nujno začetek. Ko hoče biti človek pameten, se njegova velikost neverjetno zmanjša. Poslušati je najmodrejše dejanje. A v vsem tem je zdi se nekaj večno. In če mi ljudje to iščemo, druga bitja to so.

Sedim v senci naše češnje, berem o Veri (Faith) v knjigi Napoleona Hilla (Think and Grow Rich) in gledam moje tri kokoši, Frido, Fanči in Fifi. Šele 15 tednov imajo, mlade najstnice so, sploh še ne nesejo jajc. To so moje prve kokoši, pravzaprav je ena moja, ena hčerina, tretja sinova, a vse so od vseh, in vse so moje. So moja ljubezen in so del rojstva Mavrične kmetije.

Njihove prednice številnih generacij so živele na farmi. Ko sem jih kupila, so mi rekli, da takoj ne bodo znale jesti žita in sem že z njimi v avtu vrat na nos šla kupit še krmo v Jato. No, punce znajo jesti žito in po loncih s paradižnikom tudi znajo skakati in delati kaos. Vendar pa so nežne, nedolžne, prijazne, nezemeljsko čiste od znotraj in nimajo pojma, da se da s kljunom koga kljuniti, če bi bilo potrebno. Znajo utrgati ribezovo jagodo, razcefrati solato, odlomiti celo vejico Andskega jabolka (auč, ljubezen vse prenese, res!), ampak ne vedo, da je svet tu zunaj tudi drugačen. Zdaj imajo sončne žarke in dežne kaplje in ptičjo pesem in muhe za katerimi se podijo, a ne le to.

Je naivnost posledica številnih generacij za varnimi zidovi, kjer same niso odločale o preživetju? Zdaj nimajo več zavedanja, da se da morda uporabiti glas in krila in kljun in kremplje še za kaj drugega, kot pobiranje in nabiranje hrane.

Danes ob 9h zjutraj, na lepo sončno jutro, ko so se že dve uri pasle na vrtu, sem se ravno po meditaciji »ljubečega srca« (Twin Hearts) in kratkem sporočilu prijatelju, da grem naprej gradit mojo Mavrično kmetijo, odpravila k njim na vrt. Prišla sem v trenutku, ko je kuna skočila s hišne strehe na češnjo, pod katero so se pasle. Na češnjo pod katero zdaj sedim, one pa so ob meni in si čistijo perje.

S kuno sva se gledali 10 min. Moje nedolžne, naivne putke pa brez reakcije. Kako lepo jih je vzeti v naročje, kako lepo je, da se razumejo z mačko, tudi ko jim krade hrano (Kdo bi jo razumel?), kako lepo je, da se razumejo s psom in mu še rep počistijo. Kot nedolžni otročiči so.

Punce in ženske, ali se spomnite kako so nas premnoge vzgajali? Ne se jeziti, ne kaži "krempljev", pridna bodi, prijazna in tiha, pa te bodo imeli radi. Ja, mene so imeli radi tako, posebej predatorji.

Moje putke, niti zakokodakale niso. Dokler jim nisem rekla naj se umaknejo, so bile kar tam pod češnjo. Jaz in kuna sva se pa gledali. Nobena ni umaknila pogleda. Prav nič se ni bala, jaz sem si pa prvič v življenju želela, da bi imela v roki lovsko puško. Kdo ve, kam me še pripelje ta Mavrična kmetija. Mišljena je terapevtsko, čuječe, živali kot pomočniki pri vstopu v svet miru, ljubezni, čuječnosti in sočutja. Ampak ne naivno, pač pa zdravilno in čudežno.

Kot po čudežu sem danes stopila na vrt ravno po meditaciji in odločnosti, da grem gradit Mavrično kmetijo in prišla k Fanči, Fridi, in Fifi trenutek pred kuno. Ko sva se gledali tistih 10 min, sem videla v mislih skorajšnje krvave prizore njenih zob v vratovih mojih kokoši. Zraven kune, na sosednji veji češnje je sedel kos, kot, da je vse normalno. Življenje pač tako teče. Vsi smo bili tihi in mirni, kot da je vse OK in normalno. Moje punce so počasi odšle na drug konec vrta, medve s kuno pa nisva vedeli kaj bo naslednja poteza. Nobena ni imela moči nad drugo. Jaz sem vedela, da se ima namen vrniti, na obrazu ji je pisalo. Ona je vedela, da se mora umakniti, brez, da mi pride preblizu. Lepotica si je bolj lastila kokoši, kot si jih jaz in to me je šokiralo. Ona jih je že imela za svoje. Odločnost namena v čisti perfekciji. Ne bom pozabila njenega izraza in pogleda.

Napoleon Hill piše o manifestaciji cilja, piše o goreči želji, veri in nadaljnjih korakih. Pravi obarvajte svoje misli z nepremagljivo silo skupka ljubezni, vere in spolne energije (dajmo v tem primeru vzeti življenjsko silo na splošno) in uresničili boste svoje sanje.

Ali ste se kdaj vprašali, kolikokrat v življenju ste morali zatreti ljubezen, vero in življenjsko silo (instinkte)? Ali veste kolikokrat ste bili dresirani za zidovi udobja »farm« brez pravice odločanja (in učenja), pač dobili ste poln krožnik krmil in umetno svetlobo, da ste bili mirni, tihi in udomačeni?

Ženske, koliko generacij nas že trenirajo, da naš um, jezik in »kremplji« nimajo moči in da naj bomo pridne, in naj se ne upiramo? Kako dolgo nas prepričujejo, da lahko navdušujemo le z nežnostjo in milino in prijaznostjo in nedolžnostjo, zraven pa nam dajo vedeti, da vse to lahko zelo hitro izgubimo, celo, da nam drugi to lahko vzamejo, potem pa bolje za nas, da nosimo vsaj jajca.

Pa to ni res. Vsak človek ima pravico biti vse in tudi je vse. Moje kokoši ne vedo, da imajo močan glas, oster kljun (no celo priščipljen je malo), kremplje in krila in noge za različne namene. Kuna pa zelo dobro pozna svoje spretnosti in sposobnosti in moči. Jih mora poznati, ker živi tam zunaj. Jaz se pa hitro učim. Mojo nedolžnost in ranljivost so neštetokrat poskušali ubiti, a postajala je le močnejša in zdaj dela čudeže. Vendar pa sem danes dojela, da njena moč ne izključuje uporabe krempljev in zob. Res, kako zanimivo, da nam zobje propadajo, ko smo nemočni, moji so nenormalno hitro slabeli v letih, ko se nisem imela pravice boriti, bojda za ceno preživetja otroške nedolžnosti.

Živali so mi že od nekdaj prinašalci sporočil, in kadar pridejo, jih zelo resno vzamem. Šamanski duh ne pride brez razloga.

Hvala kuna, da si mi pokazala, da nisem kokoš s farme. In hvala moje Fanči, Frida in Fifi, da ste dokazale, da je nedolžna, ljubeča, otroška prisotnost  zaščitena s čudežno silo. Dokler bo moj duh buden in instinkt dovolj močan in dokler bo Božja volja taka, boste varne.

Ko sem lani spremljala umirajočega, mi je Duh en dan pred njegovo smrtjo sporočil, naj se umaknem. In sem se. Ko mi je pred dobrimi devetimi leti zdravnica rekla, da sem v 15 minutah mrtva, če je ne bom ubogala, sem ji rekla, da o tem ne odloča ona in da bom jaz že vedela, kdaj bo prišel moj čas. Naj to velja tudi za moje živali, dokler so v moji oskrbi. Ko jih prevzame duh, pa bom sprejela njegovo voljo.

Ko sem včeraj sedela zunaj s kokošmi, mi je glas vztrajno govoril, da nimam kokoši. Dve uri sem delala terapijo na sebi, ker sem vedela, da nekaj ne »štima«. Gledala sem kokoši, ki sem jih jaz kupila, jaz pripeljala domov, jaz jih hranim, na mojem vrtu se pasejo, glas pa kriči, da nimam kokoši. OK, sem rekla, očitno gre za strah pred srečo, nesposobnost sprejeti čudež, ker te kokoši so čudež, so začetek še večjega čudeža. In sem tapkala in na vse načine zdravila moja prepričanja.

Povem vam, ni se za hecat s svojim umom in mislimi, ki se vrtijo v njem. Jaz sem dobila lekcijo o imeti ali ne imeti, sprejeti čudež ali ne sprejeti.

Ali verjamete, da ste vredni, močni, ljubljeni? Ali verjamete, da lahko dosežete cilj, uresničite svoje sanje? Če ne verjamete, pošteno razmislite, kaj vam je storiti. Sreča ne počiva, nesreča pa tudi ne. Katero kličete? Vsak trenutek ljubezni, pa tudi vsak trenutek strahu šteje, na srečo je ljubezen močnejša. Danes je šlo za las.

Moje punce počivajo tukaj ob meni. Njihova prisotnost me prestavi v stanje miru, brezčasja, miline, zariše nasmeh in me zdravi. Bojevnic iz njih ne morem narediti, kot mi ni uspelo ne s seboj in ne z mačko in psom. Vsi smo prijazni, a vsi sežemo nekam globoko in zdravimo strahove. Tuzemska ranljivost in prijaznost je morda zgolj portal v svet sil, katerih naš um in mišice in zobje ne razumejo.

Toliko za danes z Mavrične kmetije in hvala vsem, ki ste mi pomagali.

Včasih se tu na Zemlji človeku zgodi kaj, česar ne more razumeti, niti ne dati v besede. Včasih se zgodi trpljenje, kateremu z največjim sočutjem in vero ne najdemo smisla.

Pred 4 leti, ko sem že pustila nekaj težkih preizkušenj za seboj, sem bila udeleženka tedenske EFT-coaching delavnice. Zadnji dan smo imeli vodeno vizualizacijo, v kateri naj bi dobili kažipote za naprej. V globoki jami mi je star, bel modrec v roko dal lučko z naročilom naj jo nosim. V vizualizaciji sem jo sprejela, v fizični realnosti pa sem se zlomila pod težo bremena in jokala v obupu. Ne mentorica, ne udeleženci me niso mogli potolažiti. Moja duša je vedela, kaj me čaka. Na tisto delavnico sem prišla z namenom, da mi pomaga izdati Zvezdico in zlate niti, ki seveda govori o tem, da smo vsi lučke na Zemlji. Knjiga je še isto leto izšla in marsikaj se je dogajalo v naslednjih 4 letih. Zdelo se je, da temi kar ne zmanjka idej, kako bi še lahko pokazala premoč nad mano. Tako je bilo vsaj videti z vidika moje pameti. Vendar pa pamet ni najvišja instanca. Pride zelo prav, vendar v situacijah, ko ne razumemo, je najpametneje razumeti, da smo naleteli na nerazumljivo in pametneje se je odpreti drugemu viru. No, jaz sem rabila nekaj časa, da sem to v polnosti dojela (če sem že).

Včeraj sem se spet morala soočiti z eno temo in nič ni pomagalo, vsa moja znanja terapevtska in coaching niso mogla presvetliti teme. Jaz pa sem vztrajala, da hočem biti v svetlobi, kot to počnem zadnji čas. Po iskreni prošnji, ko pač moraš priznati nemoč in obup, sem v tišini zagledala Zvezdico. Besed ni bilo, ne čuječih,  ne tapkalskih, ne drugih pomočnikov. Lahko sem le risala, najprej Zvezdico, potem prizore in k vsaki osebi zvezdico. In sem po 4 letih razumela, da sem šla tja v globoko jamo iskat sebe, da sem vsa ta leta pazila na sebe in si kazala pot domov.

Zvezdica je čista svetloba, nedolžna, srčna, igriva, radovedna, pogumna in radostna. Taki smo, ko pridemo na svet, taki smo najbrž med svetovi in verjetno še v kakem drugem svetu. Taki smo tudi tu na Zemlji, ko gremo dovolj globoko. Ja, ko greš dovolj globoko ti bela modrost preda lučko. Brez besed, ker tam jih ni. Samo lučka je. Čista svetloba.

Včasih se tu na Zemlji človeku zgodi kaj, česar ne more razumeti, niti dati v besede. Včasih se zgodi ljubezen, za katero z največjim sočutjem in vero ne najdemo razlage.

Tvoja zvezdica je vedno s teboj.

Sin: »Mami, kaj je narobe s to pipo?«
Jaz: »Kaj pa je narobe?«
Sin: »Zakaj voda tako malo teče?«
Jaz: »Saj normalno teče, le vodni kamen sem odstranila in se je pritisk zmanjšal. Zdaj teče normalno, celo hitreje in več, ampak mirno.«
 
Priznam, jaz imam isti občutek, ko odprem vodo na tej pipi. Kot, da voda ne bi tekla, hkrati pa vidim, da teče. Ker sem tako dolgo odlašala s čiščenjem kamna, smo se navadili na tok pod pritiskom in posledičnim blokiranim tokom vode.

Recimo, da ste odrasli v družini, kjer je življenje teklo pod pritiskom. Recimo, da ste v odrasli dobi preživeli leta na delovnem mestu ali v družini, ali s partnerjem, kjer je vaš odnos in življenje teklo pod pritiskom, ali pa je teklo zelo ovirano, ali pa se je kdaj celo skoraj ustavilo, morda ste bili priča, da se je življenje nekoga ustavilo, pa vam ni nihče povedal, da se je v resnici nadaljevalo v drugi realnosti. Morda ste bili žrtev zlorab, pretresov, šokov, izgub, kjer si niste dovolili čutiti toka takratnega življenja in dogajanja.

Vsi smo izkusili kaj od tega.

A zdaj pridete v situacijo, kjer je tok prost, kjer življenje lepo teče, pred vami je nova priložnost, morda dobra zaposlitev, idealen partner, poslovna priložnost, selitev v lepšo hišo, novo prijateljstvo, … nekaj, kar ste si vedno želeli.

Vendar pa se vam zdi, da nekaj ni v redu, da ni pretoka, da ne čutite sreče, veselja. Zakaj ne? Ker niste vajeni, da življenje lepo teče. Še bolj verjetno je, če imate mnogo starih notranjih blokad, da nove priložnosti sploh ne boste opazili, ali pa če se bo pojavila, boste podzavestno priklicali ovire, nepotrebne nezgode, prepire, iskali boste razloge in dokaze, da situacija v resnici ni tako dobra, kot se zdi.

Predvsem pa sem vam bo zdelo, da nekaj ni normalno, da nekaj ne teče, kot bi moralo.

Včasih se je po dolgih mesecih ali letih težav, trpljenja, preizkušenj, pametno ustaviti in čuječe opazovati kako življenje harmonično teče in nato preveriti, če si upamo tak tok dovoliti znotraj sebe in ta občutek prostega pretoka življenje negovati in mu dajati pozornost, težavam pa nekaj pozornosti odvzeti.

Vi določate, kaj je normalno za vas. Življenje zna teči tudi »nenormalno« gladko.

Nekoč se je Luč odločila, da spomni ljudi na njihov izvor. Da bi postala bolj vidna in razumljiva, da bi sploh lahko govorila jezik, ki bi ga ljudje razumeli se je zgostila v Mir.

Nadela si je človeško podobo in šla po svetu. Vedela je, da ima vsak človek globoko v sebi luč miru in ta bo njihova skupna točka, tako se bodo lahko slišali in pogovarjali, si je mislila Luč, ki je bila zdaj Mir.

Razgleduje se med človeštvom in spozna, da je večina ne sliši, oziroma sploh ne opazi. Še malce se je zgostila in postala Radost, frekvenca je bila nižja, a prav prijetna. Toda še vedno je premnogi niso opazili.

Pa se je zgostila v Ljubezen. Tudi ta ji je bila všeč, a še vedno ni mogla do večine ljudi. Tedaj je že vedela, da če želi srečati vsakega človeka, bo morala zniževati frekvenco in se zgostiti v mnogo različnih oblik.

Naloga se ji je zdela še bolj zanimiva in tako je prehajala v sprejemanje, odpuščanje, razumevanje, zaupanje, pogum, ponos, jezo, hrepenenje, strah, žalost, apatijo in vse do dna do krivde in sramote.

Postala je mavrica, razdelila se je na številne barve in preko njih se je dotaknila slehernega človeka sveta. Vsi so doživeli svoj mir, Luč pa je še dolgo ostala z njimi. Pravzaprav je ostala za vedno.   

Predstavljajte si, da ste lačni. Ste na počitnicah v hotelu s 5-imi zvezdicami. Pri vseh obrokih imajo samopostrežni bife z mnogo različnimi jedmi. Časa je v izobilju, hrane tudi, prišli ste zgodaj in drugi gostje se še prhajo.

Mmmm… opazujete… Kako je stati pred raznovrstnimi, lepo dekoriranimi jedmi? Najprej si vse  (z užitkom) ogledate. Ali čutite mešanico radovednosti, navdušenja, pričakovanja?

Opazujete barve in obliko, vonji  napolnjujejo vaše nosnice in vaše telo že ob pogledu in vonju uživa v hrani. Nikar ne hitite, naj se oči naužijejo, naj nos uživa. Ko boste začeli jesti, bo prevladal okus, zato dajte očem in nosu veselje zdaj.

Nato si  izbrane jedi lepo naložite na krožnik(e), ne pozabite v hotelu s 5-imi zvezdicami ste, večkrat greste lahko po hrano in ničesar ne bo zmanjkalo. In časa je na pretek, na počitnicah ste.

Z očmi se sprehajate od jedi do jedi in izbirate.  Kakšno srečo imate, izvrstne kuharje, izvrstne sestavine, jedi pripravljene s pozornostjo. Zagotovo čutite hvaležnost do kuharjev, pridelovalcev, vseh, ki so delali za ta vaš trenutek.  Zakaj si ne bi privoščili užiti še teh občutkov hvaležnosti. Vesela hvaležnost je vendar zdravilna, zajemite jo s polno žlico (zajemalko). Čutite jo! Zavedajte se je!

No zdaj ste postavili krožnik na mizo, lepo sedete, naredite še lep globok dih zadovoljstva in hvaležnosti in začnete okušati hrano. Lepo počasi, če se da, vsakega po malo, da vidite kako ste izbrali, da »slišite« kaj pravijo vaše brbončice.

Mmmmm....

Zdaj pa nazaj v realnost!

Kako si doma (ali v službi, šoli, na poti…) pričarati tak obrok? Morda imamo čas (in voljo) le za en lep vdih, preden »napademo« sendvič. Morda imamo dostop le do vejice peteršilja, ki jo postavimo s posebnim namenom na enolončnico, morda rečemo »Hvala« preden ugriznemo v jabolko.

Morda si lahko privoščimo cel »paket«, ki zajema čuječe in ljubeče in radovedno opazovati svojo hrano, zaužiti njen vonj, uživati v okusih zavestno in biti še hvaležen za vse, ki so jo omogočili (tudi mi sami).

Vsak dan nekaj čuječih, ljubečih in hvaležnih trenutkov bo zgradilo večji zaklad v nas, kot bi nam ga dale počitnice v hotelu s 5-imi zvezdicami. Ni pa nič narobe, če si jih kdaj privoščite. Jaz sem bila včeraj pod milijoni zvezdami in še peteršilj in rukola in koper in melisa in pehtran in še marsikaj so bili zraven.

Pa dober tek!

P.s. Marsikatera tradicija pozna rituale pred jedjo. Moje mnenje je, da je njihov namen, da umirimo telo in um, svojo pozornost usmerimo na hranjenje in se duhovno povežemo s hrano, ki v resnici hrani naše čute (vid, vonj, okus), telo (hranila) in duha (hvaležnost ima zelo visoko frekvenco, podobno vseobsegajoči ljubezni).

Nekoč sta se rodila dva otroka, ki jima je bilo namenjeno postati kralja. Rastla sta vsak v svojem kraljestvu in ko je napočil čas, so ju izbrali za kralja. Na predvečer kronanja, ko sta že spala vsak v svoji spalnici, se je obema približal angel. V sanjah jima je zastavil naslednje vprašanje: »Komu boš služil?«  Prvi kralj je sanjal obilje in srečo ljudi svojega kraljestva. Drugi kralj je sanjal polno zakladnico in oblast nad ljudmi. Na dan kronanja, sta se žezlo in krona prvega kralja zasvetili kot rumeno sonce in prijelo se ga je ime Sončni kralj. Krona in žezlo drugega kralja, pa sta zasijali v  sivini nevihtnih oblakov  in prijelo se ga je ime Nevihtni kralj.

Kot se spodobi za novega kralja, sta oba kmalu razglasila nova pravila v kraljestvu.

Sončni kralj je svoje kraljestvo razdelil na dežele. V vsaki deželi pa so bile avtonomne vasi. Nato je ukazal, da bo njegovo kraljestvo podpiralo mojstrstvo vsakega posameznika. Zato je naročil, da naj bo vsakdo, ki je zdrav in zmožen dela, ustvarjalec. Dela naj tisto v čemer je najboljši, toliko kot želi in zmore. Če si mojster vzame pomočnika, mora še v istem letu za enako število ur sam oditi k taisti osebi za pomočnika. Enako pravilo naj velja tudi znotraj družine. Ko več mojstrov dela skupaj, si dobiček enakovredno porazdelijo glede na opravljeno delo. V vsaki vasi naj bo toliko mojstrov, kot jih potrebujejo in vas naj poskrbi, da bodo zastopani vsi poklici.

Vsaka vas naj ima dve starešini, najbolj izkušenega moškega in najbolj izkušeno žensko. Vsak mesec naj mojstri in mojstrice prinesejo ženski starešini delež od zaslužka in ona bo poskrbela, da bodo tudi nezmožni dela lepo živeli. Prav tako naj delež od zaslužka prinesejo moškem starešini in ta bo denar predal kralju za potrebe kraljestva in plačilo kralju za njegovo delo. Dodal je še, da so vsi vaščani odgovorni za srečo in obilje v vasi. Vsako četrtletje se starešine vasi posamezne dežele srečajo in poročajo o dogajanju v svoji vasi. Vas, ki ne spoštuje pravil, mora v najkrajšem času popraviti nepravilnosti, sicer jih ostali predstavniki dežele lahko izženejo iz dežele. Vsakega pol leta se pri kralju srečajo starešine posameznih dežel in poročajo o dogajanju v deželah. Dežela, kjer se dogajajo večje nepravilnosti, je lahko pregnana iz kraljestva.

Drugi kralj pa je poklical vse ljudstvo v svojem kraljestvu in zaukazal, da bo vsaka posamezna vas v kraljestvu namenjena proizvodnji enega izdelka. Tako bodo imeli vas kovačev, vas krojačev in šivilj, vas pekov, vas kmetov, vas mlinarjev, vas mizarjev, vas učiteljev, vas trgovcev in vas vojakov. Vsaka vas mojstrov mora zgraditi veliko stavbo v kateri bodo delali od jutra do večera, učitelji, trgovci in vojaki pa bodo prihajali k njemu na dvor po navodila za delo. Trgovci bodo ves dan hodili od vasi do vasi in odnašali izdelke ter jih hodili prodajat v sosednje dežele, ter kralju prinašali zlato. Ljudje bodo vsak mesec dobili svoj delež hrane in oblačil. Učitelji bodo v novo zgrajenih šolah poučevali otroke. Vojaki pa bodo poskrbeli za red in upoštevanje pravil. Kralj je tudi določil, koliko dobička morajo ustvariti posamezne vasi in napovedal redne izboljšave proizvodnih procesov in vsako leto višje zaslužke.

Oba kralja sta uspešno vladala v svojih kraljestvih. V sončnem kraljestvu, so ljudje živeli v sreči in obilju. Bili so mirni, radostni, zadovoljni. Uživali so v svojem delu in druženju s sovaščani. Spoštovali so delo in uspehe sovaščanov. V družinah je vladalo spoštovanje in sočutje. V nevihtnem kraljestvu, so bili ljudje izmučeni, prestrašeni, nemočni in nesrečni. Izgubili so veselje do dela in kreativnost, izgubili so samospoštovanje in kmalu tudi medsebojno spoštovanje. Med njimi je vladala nestrpnost in tekmovalnost za košček moči.

Minevala so leta in kralja sta se postarala. Prišel je dan, ko sta ležala na smrtni postelji. Sončni kralj je bil miren in hvaležno je zrl na svoje življenje in z zaupanjem sprejemal svojo pot v nov svet. K njemu je pristopila Boginja Ljubezni in rekla: »Dobro si mi služil prijatelj. Tlakoval si pot obilja in sreče za mnoge duše in ustvaril si si pot v še lepše kraljestvo. Tam boš živel to, kar si ustvarjal tukaj in še več. Še se bova srečala!« Mirno je zatisnil oči in odpotoval v novo življenje.

Nevihtni kralj je ležal na pozlačeni postelji, v rokah je stiskal zlatnike, od služabnika je zahteval naj mu prinese še zadnje davke in se jezil nad nesposobnostjo svojih podložnikov. Z agresijo je skušal sam pred seboj skriti neizmeren strah, ki ga je preveval. K njemu je pristopil Bog Pohlepa in dejal: »Dobro si mi služil služabnik. Tlakoval si pot trpljenja, nemoči in strahu za številne duše in ustvaril si si pot v še bolj grozljivo kraljestvo. Tam boš živel to kar si ustvarjal tukaj in še več. Še se bova srečala.« V smrtni grozi je kralj zatisnil oči in odpotoval v novo življenje.
 

Dobra vila: »Pepelka, moja draga, tako dobra si in prijazna, za vse poskrbiš, vse je čisto in pospravljeno, kaj bi si izbrala za plačilo?

Pepelka: Želim si le, da bi me imel kdo rad, malo pozornosti in ljubezni si želim.

Dobra vila: Na druge ne smem vplivati, vendar pa ti lahko izpolnim materialne želje, kaj bi si izbrala, kaj bi rada počela?

Pepelka: Rada bi šla na potovanje okoli sveta, rada bi videla daljne dežele.

Dobra vila: O to je pa preprosto, jutri ti prinesem vse, kar potrebuješ in takoj boš šla na pot.

Pepelka: Ne, ne, počakaj dobra vila! Kdo bo pa skrbel za mačeho in polsestri, kdo bo čistil in kuhal, kdo bo jemal njihovo jezo in slabo voljo na svoja ramena, kdo jih bo lepotičil in spodbujal, kdo bo poleg njih prašen in umazan in majhen in ničvreden, da se bodo počutile lepše in vrednejše od mene. Ne morem jih pustiti. One so vse kar imam, one so vse kar poznam. Kaj, če ne bom nikomur pomenila nič tam zunaj v neznanem svetu. Prosim, raje mi prinesi novo krpo in omelo.

Dobra vila je zavzdihnila: Ni še čas, pridem spet čez kako leto.

Nekoč je visoko na nebu živel bel oblak. Bil je majhen, puhast, nežen in radoživ. Ko je dopolnil 7 dni, je šel v šolo za oblake. Učitelj je bil velik črno-siv mogočen oblak, gost in kar kapljalo je od njega, toliko vode je nosil. Imeli so tudi učiteljico, ta je bila še gostejša in prav tako temno siva, pa polna snega.

V šoli so se učili o vremenu, o vetrovih, o spreminjanju vode, o morjih in rekah in hudournikih. Učili so se tudi o tem, kako oblaki rastejo in se gostijo in polnijo z vodo in kako naredijo dež in sneg in točo in sadro.

Tudi vadili so, no učitelj in učiteljica sta jim vse pokazala, oblački pa so morali ponoviti vaje za njima. Seveda jim ni uspelo, večinoma so bili redki, beli in puhasti, zelo malo vode so lahko nesli, celo tisti sivi. Učitelja sta jim povedala, da bodo zrasli in postali taki, kot sta onadva in takrat bodo z lahkoto opravili nalogo.

Prišlo je poletje in z njim počitnice. Oblaček se je podil po nebu, poskušal je pozabiti na šolo, vendar mu ni šlo iz misli, kar sta rekla učiteljica in učitelj. Postal naj bi siv, velik in gost oblak. Malo ga je razžalostilo, a je poskušal sprejeti dejstvo, da bo zrasel in postal siv tudi on.

Nekega dne so na nebu začeli pripravljati nevihto. Zbrali so se ogromni gosti sivi oblaki. Naš bel oblak se je na vse pretege trudil ostati bel oblak, čutil je, da ga vlečejo v svojo gosto gmoto, videl je kako so se njegovi prijatelji in prijateljice združevali s sivimi gostimi oblaki in izginjali pred njegovimi očmi. Celo nebo je prekrila gosta sivina.

Bel oblak je začel bežati. Umikal se je sivini. Vedel je da se mora prebiti nad njih, nazaj na modro nebo, a kako naj gre skoznje, požrli ga bodo, se je spraševal. Nikjer ni bilo več delčka modrega neba, nikjer ni bilo več prostega prehoda.

Ostala je le ena pot. Prebiti se mora skozi njih. Vedel je, da ga bodo požrli, vedel je, da bodo vzeli in skrčili njegovo vodo, vedel je, da ga bodo zgostili in združili z vsemi v ogromno sivo nevihtno oblačnost. A druge poti ni bilo, če ostane pod njimi, ga bodo odplaknili v morje na Zemlji.

Odločno je poletel proti sivi gmoti in mahal in brcal okoli sebe. Zaprl je oči, da jih ne bi gledal in se z vso silo prebijal navzgor. Boril se je, besnel. Bil je kot nevihta. Tedaj je zaslišal učiteljev glas. »Poglejte ta oblak! Tako majhen in bel je še, pa bo kmalu postal najmočnejši med nevihtnimi oblaki!«

Oblaček je odprl oči. Videl je njihovo odobravanje. V njihovih očeh je zagledal siv odsev, sebe. Ustavil se je. Nehal se je boriti. "Jaz sem BEL oblak", je zašepetal sam pri sebi. Tiho je lebdel v gosti sivini, ki ga je obdajala. Vse njegove kapljice so se začele sproščati iz krča. Spet se je puhasto razširil in začel postajati lahkoten. Mirno se je začel dvigovati proti nebu in kmalu je prišel do jasnine.

Tam so plavali beli oblaki različnih velikosti, oblik in starosti. Celo šolo je videl in belega puhastega učitelja in učiteljico v njej, mali oblački so bili različnih barv, od belih do gostih sivih. V šoli so jih učili o vremenu, o vetrovih, o belih in sivih oblakih, o spreminjanju vode, o morjih, o rekah, o hudournikih, pa tudi o igrivosti belih ovčic na nebu in mavrici.