Zastavili ste si cilj. Ko ga boste dosegli, boste srečni. Ko ga boste dosegli, boste dovolj dobri. Dokler ga ne dosežete še ne morete biti srečni, niti dovolj dobri. Kaj pravite na to?
Najbrž se strinjate, da je laže dosegati cilje, ko smo srečni in ne zato, da bi bili srečni. In življenje je lepše, ko smo dovolj dobri. Torej se izplača biti srečen in dovolj dober že zdaj. Seveda pa to ni vedno lahko doseči, še sploh če imamo veliko izzivov na pladnju. Vendar kot rečeno, biti srečen in dovolj dober se izplača, ker nam sreča pomaga hitreje doseči želeno, predvsem pa je najbrž za večino sreča in biti dovolj dober samo po sebi cilj.
Danes sem odmetaval sneg, kar nekaj ga je in površina dvorišča ni majhna. Po 10 minutah me je zamikalo, da bi šla v cono »ni mi všeč«. Pravzaprav me je to zamikalo še preden sem začela :)
Cilj je bil jasen, očistiti dvorišče. Jasno je bilo tudi, da bo trajalo in da bi šla raje na sprehod v zimski gozd. Pa sem na srečo spontano začela z »igro« kam »popeljati« lopato na tem delu dvorišča, kam na drugem delu, naredila nekaj potk, ki so razdelile površino, delala »tobogane« po bregu, ki se spušča z roba dvorišča in zdelo se je, da se je čas ustavil. Pot za avto je bila hitro narejena, ostalo ni bilo nujno, a je postalo zabavno in seveda sem dokončala delo. Pravzaprav nisem niti vedela, da se zabavam, niti nisem razmišljala o tem ali mi je všeč ali ne, dokler ni mimo prišel sosed in rekel: »Se noče samo narediti, kaj?« »Ne, noče,« sem se nasmehnila in ugotovila, da mi je všeč, kar počnem, da mi sploh ni hudega, nasprotno čisto ok je.
Kje je trik? Ko ne razmišljamo o tem kam moramo priti, pač pa se predamo temu, kar počnemo, smo izklopili razmišljanje o prihodnosti, ki je tako ali tako še nimamo v rokah in konec koncev niti ne vemo zagotovo kakšna bo, se spontano zlijemo s sedanjostjo in pač smo, kjer smo. In ko preprosto samo smo, smo ponavadi srečni, ne evforični, pač pa umirjeno, tiho, preprosto srečni.
Pot do sreče se včasih zdi dolga in morda tudi je dolga, vendar pa je hkrati zelo blizu. Pravzaprav je sreča ves čas prisotna v nas. Začutimo jo pa v trenutku, ko nam uspe umakniti razmišljanje o preteklosti (izgubah) in prihodnosti (ciljih). Ena od poti je ta, da se predamo temu, kar ta trenutek počnemo. Če nič drugega zagotovo dihamo (če berete tole, najbrž tudi dihate) in dihanje se da prav srečno opazovati. Iz izkušenj vam povem, da se da tudi v zelo težkih trenutkih približati se tej mirni, tihi prisotnosti, ko zgolj dovoliš, da si, kjer si in da skozi tebe teče tisto, kar pač teče. Z nekaj vaje in čuječnosti, si lahko tiho in mirno prisoten, tudi ko ti je res težko in ne oviraš toka, ki mora skozi tebe, da te osvobodi bremen. Ne pravim, da ne jokaš, ko se ti srce trga od žalosti, vendar je zraven še tista tiha, mirna prisotnost, ki je s teboj in je neke vrste »sreča« oziroma lučka na katero se lahko vedno nasloniš.
Na nove zmage IN zlate življenjske pravljice♥
Najbrž se strinjate, da je laže dosegati cilje, ko smo srečni in ne zato, da bi bili srečni. In življenje je lepše, ko smo dovolj dobri. Torej se izplača biti srečen in dovolj dober že zdaj. Seveda pa to ni vedno lahko doseči, še sploh če imamo veliko izzivov na pladnju. Vendar kot rečeno, biti srečen in dovolj dober se izplača, ker nam sreča pomaga hitreje doseči želeno, predvsem pa je najbrž za večino sreča in biti dovolj dober samo po sebi cilj.
Danes sem odmetaval sneg, kar nekaj ga je in površina dvorišča ni majhna. Po 10 minutah me je zamikalo, da bi šla v cono »ni mi všeč«. Pravzaprav me je to zamikalo še preden sem začela :)
Cilj je bil jasen, očistiti dvorišče. Jasno je bilo tudi, da bo trajalo in da bi šla raje na sprehod v zimski gozd. Pa sem na srečo spontano začela z »igro« kam »popeljati« lopato na tem delu dvorišča, kam na drugem delu, naredila nekaj potk, ki so razdelile površino, delala »tobogane« po bregu, ki se spušča z roba dvorišča in zdelo se je, da se je čas ustavil. Pot za avto je bila hitro narejena, ostalo ni bilo nujno, a je postalo zabavno in seveda sem dokončala delo. Pravzaprav nisem niti vedela, da se zabavam, niti nisem razmišljala o tem ali mi je všeč ali ne, dokler ni mimo prišel sosed in rekel: »Se noče samo narediti, kaj?« »Ne, noče,« sem se nasmehnila in ugotovila, da mi je všeč, kar počnem, da mi sploh ni hudega, nasprotno čisto ok je.
Kje je trik? Ko ne razmišljamo o tem kam moramo priti, pač pa se predamo temu, kar počnemo, smo izklopili razmišljanje o prihodnosti, ki je tako ali tako še nimamo v rokah in konec koncev niti ne vemo zagotovo kakšna bo, se spontano zlijemo s sedanjostjo in pač smo, kjer smo. In ko preprosto samo smo, smo ponavadi srečni, ne evforični, pač pa umirjeno, tiho, preprosto srečni.
Pot do sreče se včasih zdi dolga in morda tudi je dolga, vendar pa je hkrati zelo blizu. Pravzaprav je sreča ves čas prisotna v nas. Začutimo jo pa v trenutku, ko nam uspe umakniti razmišljanje o preteklosti (izgubah) in prihodnosti (ciljih). Ena od poti je ta, da se predamo temu, kar ta trenutek počnemo. Če nič drugega zagotovo dihamo (če berete tole, najbrž tudi dihate) in dihanje se da prav srečno opazovati. Iz izkušenj vam povem, da se da tudi v zelo težkih trenutkih približati se tej mirni, tihi prisotnosti, ko zgolj dovoliš, da si, kjer si in da skozi tebe teče tisto, kar pač teče. Z nekaj vaje in čuječnosti, si lahko tiho in mirno prisoten, tudi ko ti je res težko in ne oviraš toka, ki mora skozi tebe, da te osvobodi bremen. Ne pravim, da ne jokaš, ko se ti srce trga od žalosti, vendar je zraven še tista tiha, mirna prisotnost, ki je s teboj in je neke vrste »sreča« oziroma lučka na katero se lahko vedno nasloniš.
Na nove zmage IN zlate življenjske pravljice♥
RSS Feed