Tri kokoši, sestre, so šle v mesto po nakupih. Prva je hotela kupiti blago za nov predpasnik, druga vezalke za stare čevlje, da jih osveži, tretja pa klobuček. Sonce jih je prijetno grelo, ko so stopale po beli cesti in prav lepo so kokodakale med seboj.
Pa se z lepih okroglih skal, ki so obrobljale cesto oglasi martinček: »Kam ste namenjene gospe kokoške?«
»V mesto«, odgovore v en glas.
»A tako, do tja je pa dolga pot. Moji bratranci in sestrične živijo tam. Bi bile tako prijazne, da jim nesete pozdrave od mene, da jim poveste, da sem živ in zdrav in prešerno vesel?«
»Seveda, striček, z veseljem jim prenesemo tvoje pozdrave.« so zakokodakale v en glas in že jih ni bilo več.
Opoldne so prispele v mesto. Začudeno so ugotovile, da je precej veliko in da ima mnogo hiš in trgovinic. Radovedno so si začele ogledovati ponujeno blago. Čas je mineval, a nobena ni še ničesar kupila, ker so si hotele prej vse ogledati, da bi si izbrale najlepše blago. Bližal se je večer, trgovci so začeli zapirati vrata. Znašle so se na začetku mesta, uspelo jim je videti čisto vse trgovine, a kupile niso nič. Hitro so vstopile v prvo, najbližjo trgovinico, kupile blago, vezalke in klobuček. Ni bilo časa izbirati.
Hudo jim je bilo za premnogimi lepimi predmeti, ki so bili zdaj že zaklenjeni v trgovinah. Le zakaj jih nismo kupile, so tožile druga drugi, ko so se poklapane vračale domov.
Na poti so srečale martinčka, čakal jih je. »No, kako je bilo, »jih je veselo povprašal.
»Ojoj, tako smo žalostne, toliko lepega smo zamudile.« Martinček se je začudil, saj je videl blago in vezalke in klobuček v lepih cekarčkih.
Nato jih je vprašal: »Ste srečale moje bratrance? Kako jim gre?«
»O ne, nismo jih videle, ves dan smo tekale od trgovine do trgovine.«
Martinček se jim je nasmehnil: »Nič zato, saj se jih kmalu jaz odpravim obiskat.«
Kokoške so nadaljevale pot domov in še vedno stokale od hudega. Sonce je zahajalo in martinček se je nasmejan skril v svoj domek.
Kokoške so tudi prispele domov in se odpravile k počitku.
Prva je rekla: »Sestrici, naporno je iti v mesto. Doma se nikoli tako ne utrudim.«
Druga je pokimala: »V mestu kokoška nima prostora za počitek. Doma je lepše.«
Tretja je že dremala, a je še dodala: »Še dobro, da so zaprli trgovine in smo lahko odšle domov.«
Vse so zakokodakale od veselja, saj so bile končno doma in lahko so v miru in tišini počivale in ni jim bilo potrebno več razmišljati, katero blago bi izbrale.
Doma je bilo vse tako preprosto.
Pa se z lepih okroglih skal, ki so obrobljale cesto oglasi martinček: »Kam ste namenjene gospe kokoške?«
»V mesto«, odgovore v en glas.
»A tako, do tja je pa dolga pot. Moji bratranci in sestrične živijo tam. Bi bile tako prijazne, da jim nesete pozdrave od mene, da jim poveste, da sem živ in zdrav in prešerno vesel?«
»Seveda, striček, z veseljem jim prenesemo tvoje pozdrave.« so zakokodakale v en glas in že jih ni bilo več.
Opoldne so prispele v mesto. Začudeno so ugotovile, da je precej veliko in da ima mnogo hiš in trgovinic. Radovedno so si začele ogledovati ponujeno blago. Čas je mineval, a nobena ni še ničesar kupila, ker so si hotele prej vse ogledati, da bi si izbrale najlepše blago. Bližal se je večer, trgovci so začeli zapirati vrata. Znašle so se na začetku mesta, uspelo jim je videti čisto vse trgovine, a kupile niso nič. Hitro so vstopile v prvo, najbližjo trgovinico, kupile blago, vezalke in klobuček. Ni bilo časa izbirati.
Hudo jim je bilo za premnogimi lepimi predmeti, ki so bili zdaj že zaklenjeni v trgovinah. Le zakaj jih nismo kupile, so tožile druga drugi, ko so se poklapane vračale domov.
Na poti so srečale martinčka, čakal jih je. »No, kako je bilo, »jih je veselo povprašal.
»Ojoj, tako smo žalostne, toliko lepega smo zamudile.« Martinček se je začudil, saj je videl blago in vezalke in klobuček v lepih cekarčkih.
Nato jih je vprašal: »Ste srečale moje bratrance? Kako jim gre?«
»O ne, nismo jih videle, ves dan smo tekale od trgovine do trgovine.«
Martinček se jim je nasmehnil: »Nič zato, saj se jih kmalu jaz odpravim obiskat.«
Kokoške so nadaljevale pot domov in še vedno stokale od hudega. Sonce je zahajalo in martinček se je nasmejan skril v svoj domek.
Kokoške so tudi prispele domov in se odpravile k počitku.
Prva je rekla: »Sestrici, naporno je iti v mesto. Doma se nikoli tako ne utrudim.«
Druga je pokimala: »V mestu kokoška nima prostora za počitek. Doma je lepše.«
Tretja je že dremala, a je še dodala: »Še dobro, da so zaprli trgovine in smo lahko odšle domov.«
Vse so zakokodakale od veselja, saj so bile končno doma in lahko so v miru in tišini počivale in ni jim bilo potrebno več razmišljati, katero blago bi izbrale.
Doma je bilo vse tako preprosto.
RSS Feed
