Ali lahko na »pravljičen« način pridem do pravljice?

Najbrž ne. Vendar...

Naj najprej definiram, kaj mislim z besedo »pravljično« pod narekovaji. »Pravljično« pomeni, da v resnici ne poznamo poti do izbrane pravljice, da v resnici ne poznamo posameznih korakov, da si jih tudi predstavljati ne moremo, ker so tako daleč izven naše realnosti, da ne poznamo občutkov povezanih s to potjo in pravljičnim izidom, in četudi poznamo občutke, jih nismo ozavestili.

Naj definiram še pravljico v zgornjem vprašanju. Pravljica je naše želeno življenje, naš cilj, naša sreča, naša strast, naše poslanstvo, naš uspeh, naše zdravje, ljubeči odnosi, naša izpolnjena želja, sanjski dom, partnerstvo, potovanje in še marsikaj.

Izbrana pravljica pa lahko postane realnost na pravljičen način. Večkrat ste me že slišali  reči, da pravljica opisuje življenje in da predstavlja večji del pravljice opis poti do pravljičnega konca, in ta pot je polna preprek, napak in vztrajnosti.
Do pravljice torej lahko pridemo, vendar na resnično pravljičen način (brez narekovajev), z vztrajnostjo, odločnostjo, vero, zaupanjem, znanjem, zavedanjem, čuječnostjo, akcijo in ščepcem čarobnosti, ki pa je na voljo vsakomur in vsepovsod potem, ko se odpravi na pot.

Omenila sem zavedanje in čuječnost. To sta eni ključnih komponent v srečnem življenju in gradnji pravljice. Zakaj?
Naj povem le en primer, ki ga pogosto delim s svojimi strankami. Naši možgani si iz evolucijskih razlogov zelo dobro in brez naše zavesti zapomnijo negativne izkušnje in vse kar je povezano z njimi. Starejši, ko smo, več izkušenj je za nami, več negativnih sprožilcev se je zapisalo v naš živčni sistem, vedno več situacij sproža naš strah, jezo, nemoč, razen če jih ozavestimo in presežemo. Pozitivne izkušnje pa se ne zapišejo tako zlahka v naš sistem, ker sreča ni nujna za preživetje. Če torej želimo biti srečni in zadovoljni, potem moramo biti čuječi in ozavestiti srečne, lepe, prijetne, mirne, vesele trenutke našega dne. Za zadovoljno življenje namreč potrebujemo ravnovesje med pozitivnimi in negativnimi zapisi.

Naj se vrnem na pravljico. Če ne verjamemo v dober izid, če ne poznamo ali se ne zavedamo občutkov, ki jih ima oseba na koncu pravljice, če ne vztrajamo na poti ob preprekah misleč, da ne zmoremo, da smo nemočni, nevredni, da ne čutimo veselja, strasti do izbranega (strast se gradi na poti), potem ne dosežemo pravljičnega konca. Če pa uporabimo svoje zavedanje, ozaveščamo lepe izkušnje in jih globoko zapišemo v svoj živčni sistem in čuječe spremljamo dogajanje v svojem umu, čustvih in občutkih, ter gradimo svojo skladnost s ciljem, potem bomo uspeli in še lepo pravljico bomo pisali kljub preprekam.

Naj bo življenje čuječa pravljica, vsak dan srečnejše in bolj radostno.

Prisrčno vabljeni na moje delavnice čuječnosti!