Nekoč je živela vrtnica. Bila je žlahtne sorte, z veliki rožnatimi cvetovi. Rastla in cvetela je mnogo let. Pa se je zgodilo, da je v deželo prišla dolga in zelo mrzla zima. Vrtnica je pomrznila, ostale so le korenine. Nadzemni deli so odmrli. Spomladi, ko je sonce stopilo sneg in se je zemlja ogrela, je iz korenin pognalo več mladik. Bujno so rasle in kmalu so na njih začeli brsteti cvetni popki. V dnevih, ko je bilo sonce najvišje na nebu, so zacveteli. Cvetovi so bili majhni in preprosti. Vrtnar je vedel, da so šipkovi. K šipku je postavil majhno klop. Tam je od takrat najraje sedel, ob divjem šipku. Res je hitro odcvetel, a spominjal ga je na nekaj nežnega in divjega v njegovem središču in pozimi si je s pticami delil njegove plodove. Nekoč ga je gospodar vprašal, zakaj ne cepi šipka v žlahtnejšo rastlino. Vrtnar se je nasmehnil in odvrnil, da je to njegova najbolj priljubljena in najžlahtnejša sorta, da je osnova vseh drugih sort in da jo potrebuje, da se ob njej vrne v svoje središče. Gospodar je razumel, saj je bil vrtnar tudi sam.

Pred dnevi sem bila v prijetni tapkalski družbi. Med drugim smo za demonstracijo naredili krog ali dva tapkanja na željo po čokoladi. Priznam nisem se poglobila, ker tisti trenutek nisem čutila potrebe po nobeni hrani. Sicer smo tovrstno tapkanje že delali v naših zdravilnih krogih in takrat na mizo zložili nekaj dobrot. Je bilo zabavno. Ampak v ponedeljek dopoldne začutim željo po čokoladi. To ni redkost, in doma imam vedno zalogo. Se ne obremenjujem s količinami, ker si mislim 85% čokolada je itak zdrava, mlečne pa res ne maram.  Torej, že skoraj sežem po njej, jo vzamem iz škatle, le še odviti bi jo morala, pa se spomnim na tisto tapkanje in si rečem: »Me pa res zanima, kako to deluje. Iz raziskovalnih namenov, dajmo poskusit in opazovat, kako se spreminjajo občutki in frekvence pri tapkanju na željo po hrani, da bom vsaj vedela kako je, ko naslednjič s kom to tapkam.« Jaz namreč moram izkusiti frekvence, mentalni nivo mi nič kaj ne pomeni dosti. In začnem (zaporedja so v krepki pisavi):

Čeprav moram pojesti to čokolado, se popolnoma in v celoti sprejemam in se imam rada z vsem kar čutim.
Po točkah: moram pojesti to čokolado....
...in prileti vprašanje: Kdo je tukaj lačen? (želodec je bil namreč poln) in tapkam
Čeprav čutim lakoto,....
Čeprav čutim željo po čokoladi,... (po točkah: čutim lakoto po čokoladi, čutim željo po čokoladi....)
.... in se je začelo dogajati nekaj z energijo
Čeprav rabim to čokolado,....
(zdaj to ni bil več hec, kot na začetku)
Čeprav hočem čokolado,.... (tale hočem je bil konkreten)
Čeprav bi jo imela v ustih in želodcu,.... (po točkah: rabim to čokolado, hočem to čokolado, hočem jo imeti v ustih in želodcu,....)
in je prišel en tak beden občutek, malo mi je postalo slabo,....
Čeprav nočem čutiti tega, mi je slabo,......
(Česa nočem čutiti? Sem se vprašala.. Kaj čutim? Katero čustvo? Ni bilo intenzivno, a dovolj prisotno in tam globoko, da je povzročalo blago slabost. Hm, morda pa je intenzivno, a še skrito)

Žalost!!!! O, Madonca, sem skoraj vzkliknila. Večina, ki tapka zaradi prenajedanja, s tem potlači žalost. Saj žalosti imam še kaj za odtapkat, ampak da je tale nedolžna 85% čokolada povezana s tem? Jaz običajno v stresu ne jem. In sem ji rekla, čokoladi namreč: »Zdaj te pa iz principa ne pojem, dokler mi ne boš več pasala. Hahaha, takrat sem še vedno mislila, da jo bom pojedla, potem ko mi ne bo več do nje.
Odtapkam dva kroga na žalost:
Čeprav čutim žalost, globoko v želodcu, se sprejemam in se imam rada.... (po točkah : čutim žalost, čutim slabost, globoko v trebuhu čutim žalost,...)
in ta je kar naenkrat odplavala, na njenem mestu pa je ostala ena taka prijetna, mehka sladkoba v telesu. IN SPET SE JE POTRDILO, DA SO POD BLOKADAMI SKRITI ZAKLADI, NAŠE ZLATE NITI!!!

Spila sem skodelico čaja in šla obrezovat trto. Pa čokolada? Ni se mi zdelo vredno odviti je iz folije, kaj šele odgrizniti. Resno. Sem jo čez dva dni. Brez tapkanja. Se mi je mudilo in se nisem poglobila ali jo rabim ali ne. Vse skupaj je trajalo mogoče 10 min. Ja čokolada bi mi vzela manj časa, ampak moj raziskovalni duh je bil zadovoljen in našla sem novo zlato nit. Take še nikoli nisem občutila. Vredno je bilo!
Za trajen uspeh bi morala poiskati razloge za žalost, no njih tako ali tako predelujem, počasi, a za trdno.

Veselo tapkanje vam želim in mnogo užitkov ob čokoladi (tisti ta zdravi, seveda)!

Darja

Zlata kapljica se je spustila na Zemljo. »Wauuu!« bila je navdušena nad videnim. Tako hodi po gozdni poti in zasliši šumenje. Tam na desni se premika listje, nato se začne dvigati, nastane krtinica in kmalu se na njenem vrhu zasveti biserna kapljica, rdeče rjava, a zelo svetleča. »Wauuu!« le ta vzklikne od navdušenja in se skobaca iz zemlje. Začne hoditi po gozdnih tleh in živahno opazuje vse kar je. Nato zagleda zlato kapljico. Strmita druga v drugo. Pa spregovori rdeče rjava: »Hm, znana se mi zdiš, na nekoga me spominjaš! Ja, pozdravljena sestrica!« Zlata se zasmeji, poskoči, naredi salto, prileti nazaj na tla: »Res je, tudi ti si mi znana!« Zavriska in ji skoči v objem. Tedaj se kapljici zlijeta. Sredi gozda tako stoji bitje, človek, zlitje svetlobe Zemlje in Neba. Ogleduje se, ogleduje svet. Začne hoditi. Pogleduje v nebo in občuduje lučke tam visoko. In ko vidi roso, občuduje odsev svetlobe v njej. Išče lučke kamorkoli gre. Mimo prileti kresnička. Človek obstane v občudovanju. Kresnička pa si reče: »Wauuu, ta pa močno sveti!«

Želim ti, da se zavedaš luči v sebi, unikatne kombinacije svetlobe neba in zemlje in tako kot si bil(a) ustvarjen(a) ti, tako ustvarjaš tudi sam(a), ko povežeš svoje ideje s svojim delovanjem, ob tem ko se skozte pretaka radostna živost.

Vse dobro v 2014!

Darja