|
Nekoč je živel/a…
V vašem življenju je nekdo, ki vam veliko pomeni. Ljubezen pa se meri s pozornostjo in časom. Zato se zavestno nekajkrat na dan umaknete iz dirke vsakdana in posvetite nekaj trenutkov tej dragi osebi. Hvaležna vam je in vajin odnos vam prinaša izpolnjenost, bližino, prisotnost, smisel in toplino. Trenutki, ki jih posvetite svoji dragi osebi so zelo preprosti, le prijetna prisotnost, poslušanje, sočutje, morda opazovanje sončnega vzhoda ali igre snežinke preden pristane na vaši dlani, morda skupna skodelica toplega čaja ali večerni sprehod pred spanjem. Vajino vodilo je preprostost in mirna, radostna povezanost. Draga vam oseba ste vi sami. …srečno do konca svojih dni. Na nove zmage IN zlate življenjske pravljice♥
0 Comments
Zastavili ste si cilj. Ko ga boste dosegli, boste srečni. Ko ga boste dosegli, boste dovolj dobri. Dokler ga ne dosežete še ne morete biti srečni, niti dovolj dobri. Kaj pravite na to?
Najbrž se strinjate, da je laže dosegati cilje, ko smo srečni in ne zato, da bi bili srečni. In življenje je lepše, ko smo dovolj dobri. Torej se izplača biti srečen in dovolj dober že zdaj. Seveda pa to ni vedno lahko doseči, še sploh če imamo veliko izzivov na pladnju. Vendar kot rečeno, biti srečen in dovolj dober se izplača, ker nam sreča pomaga hitreje doseči želeno, predvsem pa je najbrž za večino sreča in biti dovolj dober samo po sebi cilj. Danes sem odmetaval sneg, kar nekaj ga je in površina dvorišča ni majhna. Po 10 minutah me je zamikalo, da bi šla v cono »ni mi všeč«. Pravzaprav me je to zamikalo še preden sem začela :) Cilj je bil jasen, očistiti dvorišče. Jasno je bilo tudi, da bo trajalo in da bi šla raje na sprehod v zimski gozd. Pa sem na srečo spontano začela z »igro« kam »popeljati« lopato na tem delu dvorišča, kam na drugem delu, naredila nekaj potk, ki so razdelile površino, delala »tobogane« po bregu, ki se spušča z roba dvorišča in zdelo se je, da se je čas ustavil. Pot za avto je bila hitro narejena, ostalo ni bilo nujno, a je postalo zabavno in seveda sem dokončala delo. Pravzaprav nisem niti vedela, da se zabavam, niti nisem razmišljala o tem ali mi je všeč ali ne, dokler ni mimo prišel sosed in rekel: »Se noče samo narediti, kaj?« »Ne, noče,« sem se nasmehnila in ugotovila, da mi je všeč, kar počnem, da mi sploh ni hudega, nasprotno čisto ok je. Kje je trik? Ko ne razmišljamo o tem kam moramo priti, pač pa se predamo temu, kar počnemo, smo izklopili razmišljanje o prihodnosti, ki je tako ali tako še nimamo v rokah in konec koncev niti ne vemo zagotovo kakšna bo, se spontano zlijemo s sedanjostjo in pač smo, kjer smo. In ko preprosto samo smo, smo ponavadi srečni, ne evforični, pač pa umirjeno, tiho, preprosto srečni. Pot do sreče se včasih zdi dolga in morda tudi je dolga, vendar pa je hkrati zelo blizu. Pravzaprav je sreča ves čas prisotna v nas. Začutimo jo pa v trenutku, ko nam uspe umakniti razmišljanje o preteklosti (izgubah) in prihodnosti (ciljih). Ena od poti je ta, da se predamo temu, kar ta trenutek počnemo. Če nič drugega zagotovo dihamo (če berete tole, najbrž tudi dihate) in dihanje se da prav srečno opazovati. Iz izkušenj vam povem, da se da tudi v zelo težkih trenutkih približati se tej mirni, tihi prisotnosti, ko zgolj dovoliš, da si, kjer si in da skozi tebe teče tisto, kar pač teče. Z nekaj vaje in čuječnosti, si lahko tiho in mirno prisoten, tudi ko ti je res težko in ne oviraš toka, ki mora skozi tebe, da te osvobodi bremen. Ne pravim, da ne jokaš, ko se ti srce trga od žalosti, vendar je zraven še tista tiha, mirna prisotnost, ki je s teboj in je neke vrste »sreča« oziroma lučka na katero se lahko vedno nasloniš. Na nove zmage IN zlate življenjske pravljice♥ Z otrokoma smo danes prvič igrali igro FirmaKids (Lisac&Lisac). Sin je ustanovil tovarno za proizvodnjo motorjev in štirikolesnikov, medve s hčerko pa profitabilno kmetijo :). Pravila so taka, da začneš s posojilom, kar nam ni bilo pogodu, a dejstvo je, da res nimamo 10 milijonov, ampak g.Lisac naslednjič bomo štartali malo po svoje. Smo pač vsi trije anti-posojilojemalci zaenkrat. (Se pač še učimo podjetništva). Sin je že po prvem letu odplačal kredit, s hčerko sva morali počakati dve leti, ker je bilo prvo leto katastrofalno, vremenske razmere pač niso prizanesle najini kmetiji in jabolka so zgnila.
Včasih rečem svojim klientom v primerih, ko se soočajo z večjo preizkušnjo, ki ne nakazuje hitrih sprememb: »Oseba, situacija, ki ti dela preglavice je kot slabo vreme. Najbrž se ne zapletaš v čustveno komunikacijo z nevihto ali snežnim metežem, pač pa pogledaš vremenske razmere take kot so in se odločiš kako naprej. Svoja čustva pa sprostiš in razrešiš brez vpletanja vremena, brez pričakovanj, da se ti bo toča opravičila ali ti izkazala sočutje.« Da se vrnem k naši igri. V nekaj naslednjih letih nama je bilo vreme naklonjeno, uspešno sva pridelali in prodali pridelek in dobiček se je večal. Nato sem šla zakurit krušno peč in hči je sama vodila najino kmetijo. Zaskrbljeno me je nekajkrat vprašala: »Mami, kaj če vržem enko ali dvojko?« in jaz sem odgovorila, bo pač poplava odnesla pridelek, ali pa ga bo sesula toča. Tako pač je, bo pa naslednje leto bolje. Ali pa: »Ja, bo pač dobra letina in bo ogromno jabolk na trgu in bomo prodajali pod ceno, tako pač je.« In zelo dobro je vodila posestvo, sin pa tovarno in računala sta prihodke in stroške in pridno plačevala davke državi. Tako pač je. Nato smo končali z igro, sedli h kosilu, po njem pa sem prosila hčerko naj gre zvadit novo skladbo na klavirju. Moj deklič ima odpor do napak, precej perfekcionista je v njej in to je cela groza pri novih skladbah, če so bolj zahtevne. In že tolikokrat sem ji rekla: »Napake so del učenja, ne moreš se učiti brez napak, vsi ki delajo, delajo napake, kdor le leži, tudi napak ne naredi…« in seveda ni nič pomagalo. Danes pa spet cel odpor, da pač ne bo še znala obojeročno in tako naprej in rečem jaz: »Pač ne boš znala, jaz samo hočem, da vadiš z levo roko, nato z desno, nato z obema in čisto vseeno kako dobro bo, samo, da vadiš, tako kot sva vodili kmetijo, ti delaš svoje, vreme pa svoje, rezultat pa je kakršen je.« In je rekla: » ok danes bom z levo in desno, jutri pa z obema.« Mami pa: »Give me five!« in usta do ušes. Torej kako si boste z večjo verjetnostjo nabrali zdravo kondicijo, če si zastavite cilj 1 ali 2? 1. Letos bom pretekel/a Ljubljanski maraton. 2. Vsak dan bom pol ure tekel/a zunaj na svežem zraku ali pa zvečer telovadil/a ob najljubši glasbi. Na nove zmage IN zlate življenjske pravljice♥ Ljudje, ki dosegajo cilje, začno z akcijo še preden so pripravljeni, dovolj dobri, dovolj poučeni, dovolj izkušeni...
Poglejmo si moj praktični primer Leta 2012 sem napisala Zvezdico in zlate niti v eni noči. Dobesedno spustila se je "z neba". Vedela sem, da je to lučka, ki mora med ljudi in takoj sem jo poslala kar velikemu številu znancev in prijateljev. Še istega leta sem jo izdala v samozaložbi, čeprav "nisem imela pojma" o založniškem in prodajnem poslu. Pravzaprav sem "kršila" kar nekaj pravil. In še vedno ne vem kaj dosti več o tem poslu, knjiga pa je praktično prodana. Direktor tiskarne me je takrat vprašal, kdo mi jo bo prodajal in ko sem odgovorila, da sama, se je malce začudil, nato pa rekel, "no če jo bodo ljudje sprejeli in če se vam ne mudi s prodajo, potem bo že šlo" in mi je zaželel srečo. 1000 izvodov v Sloveniji ni malo za mojo "kategorijo". Kot rečeno me ta knjiga ni naučila veliko o založništvu, me je pa zelo veliko naučila o ljudeh, ki sem jih srečevala na poti od njenega nastanka, do njenih novih domov, kar je ravno to kar potrebujem pri svojem delu z ljudmi. Torej, ko sem stopila na pot s knjigo, se mi ni sanjalo, kaj me čaka, vedela pa sem, kaj je namen mojega dela in sledila sem ideji, čeprav brez znanja in čeprav sem porabila večino sredstev, kar jih je bilo na računu. Hecno je bilo, da sem bila še tu izjema, račun sem plačala takoj v celoti in to v naprej. Še na misel mi ni prišlo, da obstaja kaka druga praksa. In v knjigoveznici so me postregli z domačim burekom in kot je običaj pri meni, pri srečanjih z ljudmi na vsakem koraku izmenjujemo svoje življenjske zgodbe in izkušnje ter preizkušnje, kar je bil eden izmed namenov te knjige, ki ga seveda nisem mogla slutiti, ko sem se odločila, da jo pošljem v svet, je pa to osrednji del mojega posla. Zato se nikar ne ustavite, če se vam zdi, da še niste pripravljeni za dosego cilja. Pot vas bo naredila dovolj dobre, pripravljene, zmožne in vas vodila do vašega velikega cilja, ki je "hoditi svojo pot". Na nove zmage IN zlate pravljice♥ |
|
RSS Feed
