Nekoč je živela sinička. Njen dom je bil star sadovnjak. Hrane je bilo vedno v izobilju,kajti v starih drevesih so se vedno našli različni žužki. Neke pomladi, ko so drevesa vzcvetela, jo je sonce vprašalo: »Sinička draga, nisi nikoli pomislila, da bi šla po svetu? Poznaš le ta sadovnjak, svet je pa prostran, raznolik.« Sinička se je zamislila in odgovorila: »Nisem razmišljala o širnem svetu. Tu mi je prav dobro. Zakaj bi zapustila ta kraj?« Sonce se ji je nasmehnilo in odšlo naprej po svoji poti. Vsak dan je obkrožilo cel svet. Sinička je nadaljevala s svojo vsakodnevno rutino, a misel na širni svet je ni zapustila. Sonce je v njej zasejalo seme, ki je vzklilo in pridno raslo. Minilo je nekaj dni in sinička se je odločila, da pojde po svetu. Ko je zjutraj sonce vzšlo, ga je poprosila, da bi šla z njim na pot okoli sveta. Sonce se je razveselilo družbe. Sinička je nekaj časa letela ob soncu, malo pa jo je sonce nosilo. Obkrožila sta ves svet in naslednje jutro sta se zopet znašla v starem sadovnjaku. »Kako ti je bilo všeč na potovanju?« jo je vprašal sadovnjak, sonce pa je tudi z zanimanjem prisluhnilo, kaj bo odgovorila sinička. Takole je začela: »Svet je lep. Mislim, da bom še šla na pot. In sonce je dober sopotnik in prijatelj. Le nekaj sem pogrešala.« Za trenutek se je ozrla okoli sebe in nadaljevala: »Naslednjič, ko bom šla na pot, bom s seboj vzela svoj dom.« Sonce se je nasmejalo, sadovnjak je bil vesel njenih besed, ker jo je pogrešal, ampak nihče od njih ni vedel, kako bo to storila.  Minilo je nekaj tednov in sinička si je zaželela, da odide na pot. Poprosila je sonce, ali bi jo vzelo s seboj in sonce je seveda z veseljem pristalo. Rado je imelo siničko, razen tega pa je bilo radovedno, kako bo s seboj vzela dom. Sinička je zgodaj zjutraj poletela na osrednje drevo v sadovnjaku. Zaprla je oči in razširila krila. V mislih je zaobjela cel sadovnjak, z vsemi čutili se je predala občutenju svojega doma, prisotnosti doma v njej sami in vse kar je čutila, si je položila v srce, nato pa se je objela s krili, še malo postala vrh drevesa, naredila nekaj globokih vdihov in izdihov hvaležnosti, ter odprla oči. »Greva?« je vprašala sonce. »Greva!« je odgovorilo in že sta bila na poti, pravzaprav so bili na poti.

Sem se v teh dneh večkrat spomnila na Bedanca in kaj napisati o njem. To je vsaj zame malo težja naloga. Pehto se še da razumeti, Rožleta tudi, a Bedanca, to je pa že druga zgodba. Bedanc je nastavljal pasti. Načrtoval je svoja dejanja, ni napadal le v afektu. Verjetno ni razmišljal o tem, kako se počuti žival v pasti, ali pa človek v kletki. Razmišljal je le o svojem cilju: imeti čim več krzna in posledično zlatnikov. In sem se spraševala, kako pride do tega, da človek postane slep za bolečino bližnjega človeka ali bitij narave. Ne le, da postane slep, ampak, da jo celo sam povzroča. Vsi to kdaj počnemo v manjšem ali večjem obsegu. Ampak tisto kar je morda najteže razumeti je, ko vidiš, da nekdo uživa v svojem dejanju, uživa ob tem, ko gleda, da nekdo trpi. S tem vprašanjem se ubadam že zelo dolgo. Kot ponavadi, so odgovori v življenju zelo preprosti in vsaj jaz jih najdem zelo pogosto v zgodbah.

Lahko rečemo, da je Bedanc zlobnež in se ne ukvarjamo z njim.

Lahko pa poskusimo gledati skozi njegove oči. In vidimo recimo tole: Ko postavljam pasti, v resnici vidim zlatnike, ko zbiram krzno, v resnici vidim zlatnike, ko zaprem Brinclja v kletko in preganjam nagajive fantiče, ki mi rušijo moj posel, v resnici vidim le zlatnike. In zlatnike potrebujem, so moja radost, moje veselje, moja pesem in edini način da pridem do njih je divji lov. To je vse kar znam in dobro mi plačajo za to...... To je zdaj že malo preveč razmišljanja za Bedanca, najbrž J, ampak tisto kar hočem povedati je, da ni zloben v osnovi. Nihče ni. Le to je edini način, ko ga on pozna, da zadovolji svoje potrebe. In povrh vsega ima dovolj fizične moči, da lahko vztraja na tej poti, da ga ni lahko ustaviti. Razen, ko se mu po robu postavi srčnost, iskrenost in pogum, čeprav v otroškem telesu. Kdaj je Bedanc izgubil srčnost, dobroto in ljubeče srce? Ni jih izgubil, le zakopal jih je, ker jih ni bilo varno kazati, ker jih je zaradi izkušenj povezal s šibkostjo in nemočjo. A Kekec je dokaz, da gredo dobro srce in pogum prav dobro z roko v roki skozi življenje.

Kot rečeno, vsi smo kdaj Bedanci, včasih Rožleti, drugič Kekci ali pa Brinclji, ampak sami se pa vsak dan odločimo kateri od tih bi bili raje in potem lahko vztrajamo na zastavljeni poti, tudi če nas kdaj spodnese, tudi če nas Bedanc (jeza, strah, sovraštvo, nevrednost, zapuščenost) za nekaj časa zapro v svojo kletko, lahko zaupamo in verjamemo, da nas bo Kekec (ljubezen, pogum, radost, življenje) slej ko prej rešil iz ujetništva, do takrat pa če ne gre drugače, si kot Brincelj zapojemo, lahko tudi žalostno pesem. Pomembno je, da damo sebi in svojemu srcu glas.

http://www.youtube.com/watch?v=wKxPv4f6w8s

pa še 10 min klip iz začetka filma, proti koncu je še druga Kekčeva pesem, Dobra volja je najbolja:

http://www.youtube.com/watch?v=tEl5E6eYScs

Kaj mi poje ptičica, ptičica sinička,
dobra volja je najbolja, to si piši za uho,
mile jere, kisle cmere, z nami vštric ne pojdejo.

Kaj odmeva mi korak, ko po stezi stopa,
dobra volja je najbolja, bodi dan na dan vesel,
smej se, vriskaj, pesmi piskaj, pa lahko boš srečo ujel.

Kaj mi potok žubori, ko po kamnih skače,
dobra volja je najbolja, na vsej širni zemlji tej,
lica rdeča, smeh in sreča to zaklad je, hej, juhej!!!

Pravljičen teden vam želim dragi bralci in tapkalci,

Darja 

O Kekcu

Včeraj sem pomislila kaj je trenutno prisotnega v zraku, o čemer bi bilo dobro nekaj napisati. In sem šla peš po svoja otroka v šolo. To pri nas pomeni iti z enega hriba na sosednji hrib, malo po cesti, malo po gozdu, malo navzdol, malo navzgor..... kot v življenju. Ko smo se že vračali domov in gazimo po snegu žez travnik, reče sin: »Mami, a zapojemo Kekčevo pesem?« In smo jo in jaz sem vedela, da mi je odgovoril na vprašanje. Otroci odgovarjajo na naša vprašanja zelo pogosto in na naša čustva in na naše dileme. Pomagajo jih reševati po svojih najboljših močeh. Če čutijo potlačeno jezo, jo bodo sprovocirali, če čutijo našo negotovost, nas bodo potisnili do roba, da se postavimo na noge, v skrajnem primeru proti njim. Če čutijo, da želimo pokazati ljubezen, pa je ne, nas bodo objeli in poljubili. To delajo otroci in tudi nekateri odrasli ljudje, na zunaj odrasli, na znotraj pa bliže otroku, morda naivni, lahko fizično ali drugače šibkejši, a z zaupanjem v sočloveka vztrajajo v svojem optimizmu in veri, tudi takrat, ko ni veliko razlogov za to.

Se spomnite Pehte? Otroci so se je bali, ker so jim starši rekli, da je nevarna in hudobna. Ko sta moja dva mene že večkrat spraševala o Pehti, zakaj je ukradla Mojco, zakaj je bila taka kot je bila, sem jima vedno povedala naslednje: Pehta je bila modra žena, zdravilka, poznavalka zelišč in naravnih zdravil. Veliko je pomagala ljudem, potem pa je nekomu postala premočna ali pa se je komu zdelo, da ima prevelik vpliv na ljudi, ali pa je učila ljudi stvari, ki nekomu niso bile po godu, ali pa je ljudje niso razumeli in so se bali njenih sposobnosti. Zato so jo očrnili in pregnali. Ona pa je izgubila vero v ljudi in postala zagrenjena in jezna. Ni znala ozdraviti svoje jeze. Zato je odšla na planino in ni več pomagala ljudem. Njeno srce je omehčala Mojca, slepa deklica, a le toliko, da si jo je želela imeti ob sebi, ne pa dovolj, da bi jo imela rada, brez da bi omejevala njeno svobodo. Tu stopi v zgodbo Kekec, navihan, brihten fantič, pogumen in srčen, z zaupanjem, da mu bo uspelo rešiti Mojco. Njegova vera in dobra volja sta nepremagljivi in seveda na koncu zmagata. Pa ne le to, Mojca spregleda in to zaradi Pehtinega zdravila in Kekčevega poguma, ki ni toliko pogum, kot srčnost in optimizem.

Če se malo zamislimo, smo mi vsi včasih Pehte, izdani, zagrenjeni, odtujeni, a polni bogastev in talentov, ki jih na prvi pogled nihče noče.

Mi vsi smo kdaj Mojce, slepe, nežne deklice, čutimo cvetje, živali, pojemo lepe pesmi in se dotikamo src drugih ljudi s svojo milino in nežnostjo, rabimo pa pomoč pri vsakdanjih materialnih stvareh.

In vsi smo včasih Kekci, nabriti, srčni fantiči, ki jih ne ustavi nobena sila tega sveta in se borimo za dobrobit šibkih in pozabljenih. Kekec je imel rad tudi Pehto.

In da ne pozabim na Rožleta.... ja tudi strah nas je včasih, tako zelo, da smo samo strah in nič drugega.

O Bedancu pa kdaj drugič.... :)

http://www.youtube.com/watch?v=0XViah7DJrM

Kdor vesele pesmi poje
gre po svetu lahkih nog,
če mu kdo nastavi zanko,
ga užene v kozji rog.

Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.

Bistri potok, hitri veter,
bele zvezde vrh gora,
gredo z mano tja do konca
tega širnega sveta.

Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.

Pravljičen teden vam želim dragi bralci in tapkalci,

Darja