|
Neredko se zgodi, da smo deležni pozornosti, šele takrat, ko zbolimo in če imamo to izkušnjo iz otroštva, je lahko bolezen klic na pomoč, klic po pozornosti.
Zgodba o žitu V žitnem polju je cvetel mak. Imel je lep, velik, rdeč cvet, ki je bil dobro viden sredi zelenega žita. Mimo je prišel človek in občudoval mak: »Kako lep cvet, tako živ in bogat.« Mak je bil vesel teh besed, kaj bi ne bil, ko so ga občudovali. Žita človek ni opazil. Še tisto popoldne se je razbesnela poletna nevihta s točo in razdejala žitno polje. Po nevihti je prišel kmet na polje in tarnal nad razdejanjem: »Ubogo moje žito, kaj naj storim, kaj bo z menoj.« Mimo je prišel starec in svetoval kmetu. Pojdi in skuhaj čaj iz rmana, iz kamilic in hrastovega lubja in poškropi z njim svoje žito. Pri tem mu poj svoje pesmi. Neguj ga. Zahvali se mu, da je tu, da te hrani. Morda ga še rešiš, vsaj kak delež.« Kmet je res storil tako. Negoval je svoje polje in tiste bilke, ki niso bile povsem polomljene, so si opomogle in nosile nekaj semena. Kmet je bil presrečen in ko je naslednjič srečal starca, se mu je zahvalil za nasvet, ki mu je rešil del pridelka. Starec pa je dejal: »Ne pozabi na pesem hvaležnosti! Poj jo tudi takrat, ko bo žito zdravo in ti bo vreme naklonjeno. Bodi hvaležen in vsak dan to glasno povej.«
0 Comments
Srna, vsa v veselem vznemirjenju priteče iz jase v gozd. »Veš kaj se mi je zgodilo, ne moreš verjeti! Šla sem...!« spregovori v podrast.
»Dovolj srna, nočem te poslušati! Dovolj imam tega!« se zasliši iz praproti. Srna začudena obstane. »Oooppprrrosti,« zajeclja in v srcu jo zapeče. »Poslušaj srna, nočem te prizadeti, zato sem bil dolgo tiho. A mene res ne zanima, kar ti govoriš, ne zanima me to kar delaš, ti me ne zanimaš! Jaz počnem druge reči, ravnokar imam svoje delo, ki me veseli. Srna, jaz sem praprot, jaz nisem srna.« Srno je stiskalo pri srcu, zadrževala je solze ob nepričakovanih besedah. »Poišči si koga med srnami in srnjaki, jaz sem praprot,« je spet zaslišala. »Oprosti, mislila sem, da si srnjak, da se le skrivaš v praproti, da si plašen in se ne upaš pokazati.« »Ne, draga srna jaz sem praprot.« »Zakaj mi nisi tega prej povedal,« je vprašala srna. »Zakaj si čakal tako dolgo, jaz pa sem hodila k tebi dan za dnem?« »Nisi me slišala srna, povedal sem ti, a nisi me slišala.« Srna je nekaj časa stala in ni vedela kaj bi. Tudi praprot je molčala. Nato je srna spregovorila: »Vseeno hvala za vse, lepo je bilo, da si me poslušal. Hvala in morda se kdaj še vidiva!« »Seveda se še vidiva, pojdi poišči si nove prijatelje.« In je odšla, zamišljena a z veselim pričakovanjem novih dogodivščin. |
|
RSS Feed
