Kaj sploh je sreča?
Sreča je stanje. Ko smo srečni, smo sproščeni, ljubeči, zadovoljni, notranje mirni, v stiku s seboj, radostni, varni in sprejemamo življenje.

Kaj je čuječnost?
Čuječnost je stanje. Ko smo čuječi, smo zavestno prisotni v življenju tega trenutka, v neocenjujoči drži. To nam daje notranji mir, sproščenost, ljubečo prisotnost, občutek varnosti, umirjeno radost, stik s seboj in življenjem, ki ga zaznavamo z vsemi čuti. Zato postanemo srečni, ko smo čuječi.

Kako postati čuječ? Kako biti srečen kadarkoli?
Vsakdo lahko neguje čuječnost, vaje so silno preproste, primerne za otroke in odrasle. Korak za korakom nas vodijo v čuječe življenje in že zelo kmalu opazimo spremembe, ki nam ji prinašajo, kar nam daje veselje za vztrajanje na poti.

Prvi korak je sprejeti odločitev, da želimo biti čuječi. Povejmo samim sebi o tej odločitvi, zavežimo se novi poti.

Vsak dan naredimo del poti na poti čuječega življenja. Prvi koraki naj bodo majhni. Vzemimo si 5 minut za prvo vajo. Sedimo vzravnano in udobno v prijetnem okolju doma, v naravi, v avtu preden se odpeljemo ali pred obedom. Zapremo oči, če nam je neprijetno, lahko pustimo odprte. Nato opazujmo svoje dihanje, opazujmo svoje telo ob dihanju. Prišle bodo misli, čustva, občutki. Opazimo jih, ozavestimo, a se nežno in mirno vračajmo k opazovanju dihanja. Tako preprosta na prvi pogled je prva vaja.

Druga preprosta vaja je poslušanje. Zapremo oči, se sprostimo in poslušamo zvoke v naši okolici, morda ptičje petje, avtomobile, otroško igro... Zopet bodo v našo pozornost vstopale misli, čustva ali občutki. Opazimo jih in se ljubeče vrnemo k poslušanju.

Ko osvojimo prve korake, se nam razširijo možnosti čuječega življenja in pripravljeni smo za nove vaje, ki nam počasi, a zagotovo prinesejo srečo, kajti čuječnost postane naš način življenja, sočutje postane del vsakdana, ljubeča prisotnost do nas samih, kakršni smo in do drugih postane naš temelj, odnosi se poglobijo in postanejo iskrenejši, svet postane bolj živ, barvit, radosten, pri delu in učenju postanemo učinkovitejši, pri športu in dejavnostih bomo bolj zbrani, imunski sistem bo manj obremenjen, ker bo stopnja stresa zelo znižana, kar bo ugodno vplivalo na počutje, notranji mir bo vedno na dosegu roke in življenje bo lepo brez razloga. Srečni bomo kadarkoli in kjerkoli.

Vendar pa, da dosežemo vse to, je potrebna odločitev za zavestno zaznavanje tega trenutka brez ocenjevanja in vzeti ter hkrati podariti si moramo nekaj časa. 5 minut bo dovolj za začetek, nato jih podaljšajmo in v nekaj tednih bodo prvi rezultati vidni.  Bodite srečni!

Zadnji tedni so prav zanimivi, upam da se tudi vam tako zdi.

Pri meni se že vsaj nekaj  tednov na obisk oglaša Škrat, varuh telesa. Vsakdo ga ima. Vsaka rastlina, vsaka žival, vsak človek, prostor... No saj s škrati smo že dolgo prijatelji, a v zadnjem času ima, posebej tale škrat veliko sporočil. Dolgo sem iskala ime zanj, da bi moj um lažje uredil svoje sobane. No, pametnega imena ni bilo, dokler mi ga ni škrat sam povedal: Živko.

In še en stari prijatelji je vsak dan v tem tednu prišel, kar je precej nenavadno. Od prejšnje nedelje, vsak dan in vsakič v navezi z drugo osebo oz. parom. Ste uganili, kdo? Anton (Sv.Anton Padovanski, k meni pride, ko delam terapije povezane s partnerskimi vprašanji, ga pa kličem, ko kaj izgubim, pa še za marsikaj).

Priznam,  rada imam takšno družbo, še posebej, ker s človeškimi mentorji nimam »sreče«, ampak nenavadno v teh dneh je bilo, da so bili obiski tako pogosti. In začela sem se že podpisovati, Darja, Antonova asistentka J Malo za hec, malo za res.

In Živko mi je že pred dnevi povedal eno zgodbo. Anton pa me je danes spomnil nanjo in jo še malo razširil. Za vse nas.

CVETKE NA POTI

Med dvema mestoma je tekla pot. Po njej so vsi potovali v eno smer, ker je vsakdo šel iz prvega v drugo mesto, ter potem tam ostal ali pa nadaljeval pot naprej. Včasih je bila pot skoraj prazna, včasih je bila na njej gneča. Nekoč, bil je eden tistih dni, ko je bilo precej popotnikov na poti, so se eden ob drugem na njej znašli tulipan, marjetica, spominčica, narcisa, trobentica, žafran in regrat. Tulipan je bil osamljen. Gledal je naokrog. Nikjer nikogar njemu za družbo ni bilo. Pot se mu je zdela samotna in prazna. Razen tega je bila čisto ravna in bela, kar mu je dajalo še dodaten občutek samote. Čutil je žalost, a je vztrajno hodil naprej. Marjetica je bila vesela, motilo jo je le, da je pot tako ovinkasta, in ves čas se je spraševala, zakaj niso speljali lepe ravne poti čez pokrajino in bi bili vsi hitreje na cilju. Seveda je vztrajala na poti, kakršna je pač bila. Na srečo je bilo okoli nje mnogo cvetlic, med njimi mnogo marjetic in zamotila se je z družbo. Spominčica je bila nežna cvetlica in le s težavo je premagovala pot polno ovir in preprek. Ni imela moči za klepet, a je bila prisotna in je pridno vztrajala kljub naporom. Narcisa je bila visoka in daleč je segel njen pogled. Ni se ji ljubilo ukvarjati se z drugimi popotniki, le sem in tja je spregovorila kako besedo z ostalimi narcisami, včasih namenila kak pogled tulipanom. A bila je zanesljiva in cvetlice so se počutile varne ob njej. Trobentica je ves čas čebljala in pazila, da hodi na osončeni strani poti. Opazovala je travnike, polne rumenega cvetja. Zadovoljna je bila. Žafran je bil ponosen cvet, nič ohol, a poznal je svojo vrednost. Bil je prijazen in je rad priskočil na pomoč vsakomur. Čeprav je imel rad družbo je bil malce odmaknjen od ostalih. Regrat je opazoval pisano druščino. Videl je, da je vsaka cvetka nekaj posebnega, zanimivo se mu je zdelo, da tulipan ni opazil, da ima družbo, in da trobentica vidi le rumeno cvetje na travniku, da se je marjetici zdela pot zvijugana, drugim pa ravna, da je bila za spominčico polna skal in lukenj, drugim pa lepo poravnana. Opazil je držo narcise, ki se ni menila za ostale cvetlice, zlasti za manjše ne, a te so jo občudovale.... Tako je opazoval to različnost in pestrost in všeč mu je bilo. Na polovici poti pa je opazil, da postaja utrujen in zbegan. Pomislil je: »preveč je vsega«. Potopil se je vase, v svoj rumen bogat cvet, ki je sijal kot sonce. Odpočil si je. In kmalu ga je zmagala radovednost, pa je šel spet opazovat cvetlice. Res je bila pisana druščina, a tokrat je bil s pozornostjo ves čas tudi pri sebi, v svojem cvetu, da je ohranjal svojo živost in moč. Tedaj je opazil, da imajo vse cvetlice v svojem središču zlato rumene nitke in zlato rumen prah. Zdelo se mu je, da je v njih našel delček sebe. Ravno takrat je nanj sedla čebelica in nato z njega na sosednjo rožico. In začutil je povezanost s to pisano druščino cvetlic. Utrujenost se od tega trenutka ni več vrnila. Včasih je še pozabil na sebe, a so ga cvetke okoli njega spomnile na zlate niti in zlati prah v njegovem središču. In hitro je našel pot domov.

 

Zdaj, ko smo jo zapisali, sem pa »dojela«, da je danes cvetna nedelja. Hm... res so zabavni tile moji prijatelji J. 

Lepe pomladne dni vam želim, Darja

Želim ti, da si srečen,
Vsak dan, ko sonce vzide.
Želim ti da si srečen,
vsak trenutek, ko začutiš sebe.
Želim ti, da si srečen,
ko pogled se ustavi na rumenem cvetu.
Želim ti, da si srečen,
ko začutiš mirno zlato lučko v sebi.
Želim ti, da si srečen,
ko obsediš pred svojim obedom.
Želim ti, da si srečen,
ko poslušaš ptičjo pesem.
Želim ti, da si srečen,
ko začutiš sočloveka.
želim ti, da si srečen,
ko utrne se prva zvezda.
Želim ti, da si srečen,
ko zazibaš se v sanje.
Bodi srečen, človek moj.

Nebo je vedno odsevalo dogajanje na Zemlji. Tako je bil narejen svet. Prišel je čas, ko so se ljudje prevzeli in začeli graditi zidove okoli sebe. Kmalu so za te zidove skrivali svoje imetje, svoje talente, svoje blagoslove in sploh vsa bogastva. Zemlja je postajala vse temnejša, kajti le malo ljudi je še svetilo s svojimi lučkami. To početje je seglo do neba. Nekoč se je sonce odločilo, da ne bo več dajalo svetlobe luni. Ni mu bilo všeč, da jo ljudje tako opevajo, ko se pokaže v vsem sijaju, lepo okrogla in svetleča. Tudi njemu je bila všeč, to si je le potiho priznal, a ljudje na zemlji so jo opevali znova in znova, v njenem sijaju so se zaljubljali, pisali pesmi, se predajali sanjam in užitkom in sploh tako pogosto strmeli v nebo, ko se je pokazala ona. Čez dan, ko je na nebu kraljeval on, pa ga ni opazil nihče. Vsi so se posvečali sebi in svojim bogastvom in se zapirali v svoje hiše. Zato je sonce umaknilo žarke, ki so bili posvečeni njej. Sprva na zemlji niso opazili nič nenavadnega. Zatopljeni so bili v svoja življenja.  A minevali so dnevi in ni se več pokazala. Najprej so jo začele pogrešati ženske, nato pesniki in otroci, in zaradi njihovega tarnanja, kmalu še moški. Oni predvsem takrat, ko so se v poznih nočeh vračali domov, pa so bile poti vedno temne. Razen tega so njihove žene postajale vedno bolj čemerne in odmaknjene, oni pa so se počutili neželjene in prav z ničemer jih niso mogli več razveseliti. Žene pa so zrle v nebo vsak večer in čakale, kdaj se vrne njihova svetla luna. Svet je postajal še težji in zjutraj je vedno manj ljudi vstajalo s soncem, vedno manj je bilo tistih, ki so pričakali sončni vzhod s spoštovanjem in svečanostjo. Vedno manj je bilo tistih, ki so še omenjali sonce v svojih pogovorih. Sonce je opazilo težo, ki je legala na svet, pa je še kar vztrajalo pri svoji odločitvi. Luna se je kljub temu vsako noč vračala na nebo, čeprav ni bila vidna. Vedela je, da se bo svetloba nekoč vrnila, zato ni opustila svoje poti. Minila so leta in ljudje so pozabili na svetlobo na nebu. Živeli so brez smeri, brez vodstva, kmalu so pozabili tudi na svetlobo v sebi. Nekoč pa se je zbralo 12 moških na gori, ki se je imenovala Bela pot. V davnih časih so to goro ljudje obiskovali, da bi občudovali luno, a ta tradicija je bila zdaj pozabljena. Možje so iskali svojo luč, svojo pot in v ta namen so se dogovorili, da se bodo zbrali vsako jutro pred sončnim vzhodom  in v tišini in svečanosti pričakali vstajenje sonca. Verjeli so, da bo spajanje z vstajanjem največje luči tudi v njih prebudilo luč, da bo zlata svetloba vstala tudi v njih in žarela tako kot sveti sonce na nebu. Moški so prihajali vsako jutro, ob vsakem vremenu. tudi sonce je vstalo vsako jutro ob vsakem vremenu. Bili so predani vstajenju svoje luči in sonce je kmalu postalo pozorno na njih. Bilo je ganjeno ob njihovi vztrajnosti in nekega dne je vprašalo može in mladeniče: »Možje zakaj prihajate vsako jutro na goro in spremljate moje vstajanje?« Najstarejši med njimi je odgovoril: »Naša luč je ugasnila, in hočemo jo obuditi. Ti si največja luč na našem svetu in radi bi postali taki kot ti. Tudi mi hočemo sijati in z zlatom posuti vsakogar, ki ga  srečamo v Življenju. Tudi mi hočemo biti luč v naših domovih in naših družinah. Možje smo in sinovi.  Naša naloga je, da sijemo v vsem sijaju in veličastju, da delimo svojo svetlobo in moč, da objemamo svoje drage s toploto našega bitja. A naša toplota je brez tebe hladna in naši objemi so trdi in grobi. Zato prihajamo sem na goro.« Sonce je bilo počaščeno. Ganila ga je gorečnost teh mož, a imelo je še eno vprašanje za njih: »Možje zakaj prihajate na to goro. Ta gora je posvečena luni, ne soncu?« Tokrat je odgovoril najmlajši izmed mož, še mladenič: »Sonce drago, potrebujemo luč, da razsvetlimo svoje bitje, a največji blagoslov dobimo takrat, ko vidimo svoj odsev v očeh in srcih svojih dragih. In najžlahtnejša svetloba je odsev v očeh naših deklet in žena. One nosijo svojo luč, one nosijo svoje sonce, a svetloba, ki sije iz njihovih oči, takrat, ko jih obsvetimo mi, ta svetloba seže najglobje. Zato prihajamo na to goro, na lunino goro, da počastimo naše ženske, tako, kot one častijo nas, ko sprejmejo našo luč.« Ko je sonce slišalo odgovor mladeniča in videlo solze ganjenosti v očeh njegovega očeta, je spoznalo, da je prišel čas, da ljudem vrne belo luč. Vedelo je, da je čas, da jim vrne povezanost zlate in bele svetlobe. Tisti dan je sijalo močno, a blagohotno, zvečer pa je počakalo na luno, ki se je tako kot vsako noč pripravljala, da pride na nebo. Dotaknilo se je je s svojo najžlahtnejšo svetlobo in se počasi umaknilo z neba. Bila je čudovita, nikoli, prav nikoli še ni bila odeta v tako prelepo oblačilo. Soncu se je za trenutek zahotelo, da bi jo imelo le za sebe, pa se je kmalu spomnilo srčne plemenitosti 12 mož na gori in ponosno je bilo, da gleda ta čudovit odsev svoje svetlobe na nočnem nebu. Luna je razsvetlila nebo. Biserna svetloba je posula ves svet in se nežno dotaknila src ljudi. Ženske in dekleta so se spomnile svoje mehkobe in veličastja, ki so ga nosile v svojih telesih, možje so začutili njihov mir in dovolili, da se naseli tudi v njihova srca, otroci so začutili varnost, ki je preplavila njihove domove in mirno so se zazibali v sanje. Svet je postal lahkotnejši in ljubezen je stekla v neštetih potočkih med lučkami, ki so svetile v srcih ljudi. Sonce si je oddahnilo in se prepustilo občudovanju svojega odseva v noči. Prvič je začutilo globoko hvaležnost do lune, ki je bila pripravljena sprejemati njegovo svetlobo in jo deliti svetu v trenutkih, ko je samo počivalo po dolgem dnevu na nebu. Da bi ljudje ne pozabili na negovanje in svetost svoje svetlobe, sta se z luno dogovorila, da njen odsev ne bo stalnica na nebu. Od takrat se je lunin odsev spreminjal prav vsak dan. Sonce je sijalo v polni moči, ker je bila njegova luč potrebna za obstoj življenja na svetu. Luna pa je postala simbol čaščenja notranje luči v vsakem človeku na Zemlji. Njeno upadanje in ponovna rast je dajalo ljudem upanje v trenutkih, ko je njihova luč ugašala in dajalo jim je zaupanje v ljubezen in povezanost, ko je njihova luč rasla. Zopet je postala njihova vodnica in nežno zavetje v temnih nočeh. Sonce je bilo oče in luna je bila mama. Sonce je bil on in luna je bila ona. Bila sta odsev ljudi na nebu.