Nekoč se je Luč odločila, da spomni ljudi na njihov izvor. Da bi postala bolj vidna in razumljiva, da bi sploh lahko govorila jezik, ki bi ga ljudje razumeli se je zgostila v Mir.

Nadela si je človeško podobo in šla po svetu. Vedela je, da ima vsak človek globoko v sebi luč miru in ta bo njihova skupna točka, tako se bodo lahko slišali in pogovarjali, si je mislila Luč, ki je bila zdaj Mir.

Razgleduje se med človeštvom in spozna, da je večina ne sliši, oziroma sploh ne opazi. Še malce se je zgostila in postala Radost, frekvenca je bila nižja, a prav prijetna. Toda še vedno je premnogi niso opazili.

Pa se je zgostila v Ljubezen. Tudi ta ji je bila všeč, a še vedno ni mogla do večine ljudi. Tedaj je že vedela, da če želi srečati vsakega človeka, bo morala zniževati frekvenco in se zgostiti v mnogo različnih oblik.

Naloga se ji je zdela še bolj zanimiva in tako je prehajala v sprejemanje, odpuščanje, razumevanje, zaupanje, pogum, ponos, jezo, hrepenenje, strah, žalost, apatijo in vse do dna do krivde in sramote.

Postala je mavrica, razdelila se je na številne barve in preko njih se je dotaknila slehernega človeka sveta. Vsi so doživeli svoj mir, Luč pa je še dolgo ostala z njimi. Pravzaprav je ostala za vedno.   

Predstavljajte si, da ste lačni. Ste na počitnicah v hotelu s 5-imi zvezdicami. Pri vseh obrokih imajo samopostrežni bife z mnogo različnimi jedmi. Časa je v izobilju, hrane tudi, prišli ste zgodaj in drugi gostje se še prhajo.

Mmmm… opazujete… Kako je stati pred raznovrstnimi, lepo dekoriranimi jedmi? Najprej si vse  (z užitkom) ogledate. Ali čutite mešanico radovednosti, navdušenja, pričakovanja?

Opazujete barve in obliko, vonji  napolnjujejo vaše nosnice in vaše telo že ob pogledu in vonju uživa v hrani. Nikar ne hitite, naj se oči naužijejo, naj nos uživa. Ko boste začeli jesti, bo prevladal okus, zato dajte očem in nosu veselje zdaj.

Nato si  izbrane jedi lepo naložite na krožnik(e), ne pozabite v hotelu s 5-imi zvezdicami ste, večkrat greste lahko po hrano in ničesar ne bo zmanjkalo. In časa je na pretek, na počitnicah ste.

Z očmi se sprehajate od jedi do jedi in izbirate.  Kakšno srečo imate, izvrstne kuharje, izvrstne sestavine, jedi pripravljene s pozornostjo. Zagotovo čutite hvaležnost do kuharjev, pridelovalcev, vseh, ki so delali za ta vaš trenutek.  Zakaj si ne bi privoščili užiti še teh občutkov hvaležnosti. Vesela hvaležnost je vendar zdravilna, zajemite jo s polno žlico (zajemalko). Čutite jo! Zavedajte se je!

No zdaj ste postavili krožnik na mizo, lepo sedete, naredite še lep globok dih zadovoljstva in hvaležnosti in začnete okušati hrano. Lepo počasi, če se da, vsakega po malo, da vidite kako ste izbrali, da »slišite« kaj pravijo vaše brbončice.

Mmmmm....

Zdaj pa nazaj v realnost!

Kako si doma (ali v službi, šoli, na poti…) pričarati tak obrok? Morda imamo čas (in voljo) le za en lep vdih, preden »napademo« sendvič. Morda imamo dostop le do vejice peteršilja, ki jo postavimo s posebnim namenom na enolončnico, morda rečemo »Hvala« preden ugriznemo v jabolko.

Morda si lahko privoščimo cel »paket«, ki zajema čuječe in ljubeče in radovedno opazovati svojo hrano, zaužiti njen vonj, uživati v okusih zavestno in biti še hvaležen za vse, ki so jo omogočili (tudi mi sami).

Vsak dan nekaj čuječih, ljubečih in hvaležnih trenutkov bo zgradilo večji zaklad v nas, kot bi nam ga dale počitnice v hotelu s 5-imi zvezdicami. Ni pa nič narobe, če si jih kdaj privoščite. Jaz sem bila včeraj pod milijoni zvezdami in še peteršilj in rukola in koper in melisa in pehtran in še marsikaj so bili zraven.

Pa dober tek!

P.s. Marsikatera tradicija pozna rituale pred jedjo. Moje mnenje je, da je njihov namen, da umirimo telo in um, svojo pozornost usmerimo na hranjenje in se duhovno povežemo s hrano, ki v resnici hrani naše čute (vid, vonj, okus), telo (hranila) in duha (hvaležnost ima zelo visoko frekvenco, podobno vseobsegajoči ljubezni).

Nekoč sta se rodila dva otroka, ki jima je bilo namenjeno postati kralja. Rastla sta vsak v svojem kraljestvu in ko je napočil čas, so ju izbrali za kralja. Na predvečer kronanja, ko sta že spala vsak v svoji spalnici, se je obema približal angel. V sanjah jima je zastavil naslednje vprašanje: »Komu boš služil?«  Prvi kralj je sanjal obilje in srečo ljudi svojega kraljestva. Drugi kralj je sanjal polno zakladnico in oblast nad ljudmi. Na dan kronanja, sta se žezlo in krona prvega kralja zasvetili kot rumeno sonce in prijelo se ga je ime Sončni kralj. Krona in žezlo drugega kralja, pa sta zasijali v  sivini nevihtnih oblakov  in prijelo se ga je ime Nevihtni kralj.

Kot se spodobi za novega kralja, sta oba kmalu razglasila nova pravila v kraljestvu.

Sončni kralj je svoje kraljestvo razdelil na dežele. V vsaki deželi pa so bile avtonomne vasi. Nato je ukazal, da bo njegovo kraljestvo podpiralo mojstrstvo vsakega posameznika. Zato je naročil, da naj bo vsakdo, ki je zdrav in zmožen dela, ustvarjalec. Dela naj tisto v čemer je najboljši, toliko kot želi in zmore. Če si mojster vzame pomočnika, mora še v istem letu za enako število ur sam oditi k taisti osebi za pomočnika. Enako pravilo naj velja tudi znotraj družine. Ko več mojstrov dela skupaj, si dobiček enakovredno porazdelijo glede na opravljeno delo. V vsaki vasi naj bo toliko mojstrov, kot jih potrebujejo in vas naj poskrbi, da bodo zastopani vsi poklici.

Vsaka vas naj ima dve starešini, najbolj izkušenega moškega in najbolj izkušeno žensko. Vsak mesec naj mojstri in mojstrice prinesejo ženski starešini delež od zaslužka in ona bo poskrbela, da bodo tudi nezmožni dela lepo živeli. Prav tako naj delež od zaslužka prinesejo moškem starešini in ta bo denar predal kralju za potrebe kraljestva in plačilo kralju za njegovo delo. Dodal je še, da so vsi vaščani odgovorni za srečo in obilje v vasi. Vsako četrtletje se starešine vasi posamezne dežele srečajo in poročajo o dogajanju v svoji vasi. Vas, ki ne spoštuje pravil, mora v najkrajšem času popraviti nepravilnosti, sicer jih ostali predstavniki dežele lahko izženejo iz dežele. Vsakega pol leta se pri kralju srečajo starešine posameznih dežel in poročajo o dogajanju v deželah. Dežela, kjer se dogajajo večje nepravilnosti, je lahko pregnana iz kraljestva.

Drugi kralj pa je poklical vse ljudstvo v svojem kraljestvu in zaukazal, da bo vsaka posamezna vas v kraljestvu namenjena proizvodnji enega izdelka. Tako bodo imeli vas kovačev, vas krojačev in šivilj, vas pekov, vas kmetov, vas mlinarjev, vas mizarjev, vas učiteljev, vas trgovcev in vas vojakov. Vsaka vas mojstrov mora zgraditi veliko stavbo v kateri bodo delali od jutra do večera, učitelji, trgovci in vojaki pa bodo prihajali k njemu na dvor po navodila za delo. Trgovci bodo ves dan hodili od vasi do vasi in odnašali izdelke ter jih hodili prodajat v sosednje dežele, ter kralju prinašali zlato. Ljudje bodo vsak mesec dobili svoj delež hrane in oblačil. Učitelji bodo v novo zgrajenih šolah poučevali otroke. Vojaki pa bodo poskrbeli za red in upoštevanje pravil. Kralj je tudi določil, koliko dobička morajo ustvariti posamezne vasi in napovedal redne izboljšave proizvodnih procesov in vsako leto višje zaslužke.

Oba kralja sta uspešno vladala v svojih kraljestvih. V sončnem kraljestvu, so ljudje živeli v sreči in obilju. Bili so mirni, radostni, zadovoljni. Uživali so v svojem delu in druženju s sovaščani. Spoštovali so delo in uspehe sovaščanov. V družinah je vladalo spoštovanje in sočutje. V nevihtnem kraljestvu, so bili ljudje izmučeni, prestrašeni, nemočni in nesrečni. Izgubili so veselje do dela in kreativnost, izgubili so samospoštovanje in kmalu tudi medsebojno spoštovanje. Med njimi je vladala nestrpnost in tekmovalnost za košček moči.

Minevala so leta in kralja sta se postarala. Prišel je dan, ko sta ležala na smrtni postelji. Sončni kralj je bil miren in hvaležno je zrl na svoje življenje in z zaupanjem sprejemal svojo pot v nov svet. K njemu je pristopila Boginja Ljubezni in rekla: »Dobro si mi služil prijatelj. Tlakoval si pot obilja in sreče za mnoge duše in ustvaril si si pot v še lepše kraljestvo. Tam boš živel to, kar si ustvarjal tukaj in še več. Še se bova srečala!« Mirno je zatisnil oči in odpotoval v novo življenje.

Nevihtni kralj je ležal na pozlačeni postelji, v rokah je stiskal zlatnike, od služabnika je zahteval naj mu prinese še zadnje davke in se jezil nad nesposobnostjo svojih podložnikov. Z agresijo je skušal sam pred seboj skriti neizmeren strah, ki ga je preveval. K njemu je pristopil Bog Pohlepa in dejal: »Dobro si mi služil služabnik. Tlakoval si pot trpljenja, nemoči in strahu za številne duše in ustvaril si si pot v še bolj grozljivo kraljestvo. Tam boš živel to kar si ustvarjal tukaj in še več. Še se bova srečala.« V smrtni grozi je kralj zatisnil oči in odpotoval v novo življenje.
 

Dobra vila: »Pepelka, moja draga, tako dobra si in prijazna, za vse poskrbiš, vse je čisto in pospravljeno, kaj bi si izbrala za plačilo?

Pepelka: Želim si le, da bi me imel kdo rad, malo pozornosti in ljubezni si želim.

Dobra vila: Na druge ne smem vplivati, vendar pa ti lahko izpolnim materialne želje, kaj bi si izbrala, kaj bi rada počela?

Pepelka: Rada bi šla na potovanje okoli sveta, rada bi videla daljne dežele.

Dobra vila: O to je pa preprosto, jutri ti prinesem vse, kar potrebuješ in takoj boš šla na pot.

Pepelka: Ne, ne, počakaj dobra vila! Kdo bo pa skrbel za mačeho in polsestri, kdo bo čistil in kuhal, kdo bo jemal njihovo jezo in slabo voljo na svoja ramena, kdo jih bo lepotičil in spodbujal, kdo bo poleg njih prašen in umazan in majhen in ničvreden, da se bodo počutile lepše in vrednejše od mene. Ne morem jih pustiti. One so vse kar imam, one so vse kar poznam. Kaj, če ne bom nikomur pomenila nič tam zunaj v neznanem svetu. Prosim, raje mi prinesi novo krpo in omelo.

Dobra vila je zavzdihnila: Ni še čas, pridem spet čez kako leto.

Nekoč je visoko na nebu živel bel oblak. Bil je majhen, puhast, nežen in radoživ. Ko je dopolnil 7 dni, je šel v šolo za oblake. Učitelj je bil velik črno-siv mogočen oblak, gost in kar kapljalo je od njega, toliko vode je nosil. Imeli so tudi učiteljico, ta je bila še gostejša in prav tako temno siva, pa polna snega.

V šoli so se učili o vremenu, o vetrovih, o spreminjanju vode, o morjih in rekah in hudournikih. Učili so se tudi o tem, kako oblaki rastejo in se gostijo in polnijo z vodo in kako naredijo dež in sneg in točo in sadro.

Tudi vadili so, no učitelj in učiteljica sta jim vse pokazala, oblački pa so morali ponoviti vaje za njima. Seveda jim ni uspelo, večinoma so bili redki, beli in puhasti, zelo malo vode so lahko nesli, celo tisti sivi. Učitelja sta jim povedala, da bodo zrasli in postali taki, kot sta onadva in takrat bodo z lahkoto opravili nalogo.

Prišlo je poletje in z njim počitnice. Oblaček se je podil po nebu, poskušal je pozabiti na šolo, vendar mu ni šlo iz misli, kar sta rekla učiteljica in učitelj. Postal naj bi siv, velik in gost oblak. Malo ga je razžalostilo, a je poskušal sprejeti dejstvo, da bo zrasel in postal siv tudi on.

Nekega dne so na nebu začeli pripravljati nevihto. Zbrali so se ogromni gosti sivi oblaki. Naš bel oblak se je na vse pretege trudil ostati bel oblak, čutil je, da ga vlečejo v svojo gosto gmoto, videl je kako so se njegovi prijatelji in prijateljice združevali s sivimi gostimi oblaki in izginjali pred njegovimi očmi. Celo nebo je prekrila gosta sivina.

Bel oblak je začel bežati. Umikal se je sivini. Vedel je da se mora prebiti nad njih, nazaj na modro nebo, a kako naj gre skoznje, požrli ga bodo, se je spraševal. Nikjer ni bilo več delčka modrega neba, nikjer ni bilo več prostega prehoda.

Ostala je le ena pot. Prebiti se mora skozi njih. Vedel je, da ga bodo požrli, vedel je, da bodo vzeli in skrčili njegovo vodo, vedel je, da ga bodo zgostili in združili z vsemi v ogromno sivo nevihtno oblačnost. A druge poti ni bilo, če ostane pod njimi, ga bodo odplaknili v morje na Zemlji.

Odločno je poletel proti sivi gmoti in mahal in brcal okoli sebe. Zaprl je oči, da jih ne bi gledal in se z vso silo prebijal navzgor. Boril se je, besnel. Bil je kot nevihta. Tedaj je zaslišal učiteljev glas. »Poglejte ta oblak! Tako majhen in bel je še, pa bo kmalu postal najmočnejši med nevihtnimi oblaki!«

Oblaček je odprl oči. Videl je njihovo odobravanje. V njihovih očeh je zagledal siv odsev, sebe. Ustavil se je. Nehal se je boriti. "Jaz sem BEL oblak", je zašepetal sam pri sebi. Tiho je lebdel v gosti sivini, ki ga je obdajala. Vse njegove kapljice so se začele sproščati iz krča. Spet se je puhasto razširil in začel postajati lahkoten. Mirno se je začel dvigovati proti nebu in kmalu je prišel do jasnine.

Tam so plavali beli oblaki različnih velikosti, oblik in starosti. Celo šolo je videl in belega puhastega učitelja in učiteljico v njej, mali oblački so bili različnih barv, od belih do gostih sivih. V šoli so jih učili o vremenu, o vetrovih, o belih in sivih oblakih, o spreminjanju vode, o morjih, o rekah, o hudournikih, pa tudi o igrivosti belih ovčic na nebu in mavrici.

Vedenje, ki ga opogumljamo in pohvalimo ima več možnosti, da postane navada, da nas osrečuje in da ga sploh privabimo v svoje življenje. Poglejmo si primer. V mojem šolanju za coacha so nas spodbujali, da se nagradimo za dosežke, da si v naprej izberemo nagrade, ki si jih bomo dali za vsak opravljen izpit. Seveda z namenom, da ostanemo zvesti svojemu načrtu in dokončamo študij v roku, ki smo si ga sami določili.

Prvih nekaj mesecev sem sicer delala po načrtu in uspešno opravljala študijske naloge. Študij za mene pač ne predstavlja večjih težav, če mi je pri srcu, seveda.  Bila sem zadovoljna, pa tudi kolegi so me pohvalili, vendar pa si nisem dajala nagrad. »Saj jih ne potrebujem,« sem si rekla in v resnici nisem čutila potrebe, niti ne pretiranega navdušenja, da bi se nagrajevala.

Nato sem ob branju knjige za izpit iz psihologije ob opisovanju terapevtskih pristopov, ki sem jih mimogrede »preizkušala« na sebi tekom branja, spoznala, da si ne dovolim biti nagrajena. Namreč, ko sem brala o behaviorističnem treningu socialnih veščin, kjer je opisan primer skupinske terapije, v kateri vodja in člani skupine spodbujajo in pohvalijo demonstracijo učinkovitih socialnih veščin, me je zadelo, da v mojem zavedanju ni prostora za sprejemanje pohval in nagrad za dobro opravljeno delo.

Poudarek je bil na delu. Takoj mi je postalo jasno zakaj sem se upirala gledati na svoje poslanstvo, kot na delo, in zakaj sem se upirala gledati na mojo poslovno dejavnost, kot na delo, ker za delo nisem bila v tem obdobju pripravljena sprejeti nagrade. In kako naj človek uspešno vodi podjetje, če zavrača idejo biti nagrajen za svoje delo?

Ko sem to spregledala, sem šla takoj z mislimi od uspeha do uspeha in se iskreno pohvalila in si dala priznanje in občudovanje za svoje dosežke in to iskreno iz srca. Moje telo je hotelo v jok, tako se pogosto čuti sproščanje napetosti, kot bi se nekaj pripravljalo na jok, v resnici se sprošča napetost, ki seveda lahko prikliče solze, a moj primer ni bil dovolj dramatičen za solze.

Čuječe (čuječnost pride prav na vsakem koraku!!!) sem opazovala notranje reakcije in bolj, ko se je napetost sproščala, več veselja in sreče in navdušenja sem čutila ob misli na moje dosežke in delo. In začutila sem, da je lepo biti pohvaljen in nagrajen za dobro opravljeno delo. Lahko si predstavljate kakšne situacije pritegneš v svoje življenje, če si odprt za negativno kritiko, zaprt pa za pohvale in nagrade za določeno navado. V mojem primeru je šlo za delo, vendar pa gre lahko tudi za iskrenost v odnosih, izražanje naklonjenosti, sproščanje, počitek...

Zaradi preteklih izkušenj, ali programiranja iz časa otroštva ali kasneje, še posebej, če smo doživeli travme, lahko kak ključen del sebe in delovanja, v mojem primeru sposobnost in samo-dovoljenje za sprejemanje nagrad za delo, enostavno odtujimo od sebe. In to vpliva na naše življenje in stopnjo sreče.

Torej, kako bi vi sprejeli iskreno pohvalo in navdušenje nad vašimi dejanji? Od drugih in od samega sebe! Ali vaše misli in prepričanja spodbujajo ali zavirajo želeno delovanje?

In če si želite obvladati spretnosti za več zavedanja o dogajanju znotraj vas, vam to poletje ponujam delavnico čuječnosti. Lahko vam spremeni življenje. Vabljeni!

Nekoč je bila dežela, skrita za mnogimi gorami in mnogimi vodami, nedostopna vsakomur, ki ni bil pravi, da bi se mu odkrila pot do nje. Spomin nanjo se je ohranjal v pesmih in legendah, ki so jih peli ob posebnih priložnostih. Zgodbe so pripovedovale  o lepoti, obilju, sreči in svobodi. Stari in mladi so zasanjano hrepeneli po slišanem, a nihče ni verjel, da ta dežela v resnici obstaja.

Pripetilo pa se je nekoč, da je zgodbo o prelepi deželi slišala kmetica, preprosta ženska iz oddaljene vasice, ki se je ravno tistega dne s svojim konjičem mudila v mestu. »Tja pojdem, poiščem to deželo!« si je rekla in res, takoj, ko je prišla domov, je prodala svojo kmetijo in s svojim konjičem odšla na pot.

Dolgo je potovala, pošteno sta bila že utrujena in tudi živeža in denarja jima je začelo primanjkovati, o obljubljeni deželi pa ne duha ne sluha. Spraševala je ljudi v mestih in vaseh za pot, a nihče ji ni znal pomagati.

Nekoč pa prispe do starke, ki je živela pod goro. Starka je bila modra in že zelo dolgo na tem svetu. Takole ji je dejala: »Ne poznam poti do tvoje obljubljene dežele. Poznam pa mojo pot do moje obljubljene dežele in vsako jutro stopim nanjo.«
Na ognjišču je zabrbotala voda, starka je vanjo vrgla pest zelišč in po izbi je zadišalo. Nato sta sedli na klopco pred hišo in ob poslušanju ptičje pesmi spili čaj.

Kmetica se je zahvalila za modrost in veselo nadaljevala pot s svojim konjičem. Postala je popotnica in kamorkoli je šla, je s seboj nesla starkino modrost o obljubljeni deželi.