Včasih se nam zdi, da je naš bližnji odgovoren za naše rane. Nikoli ni pametno preložiti odgovornost na drugega, kajti takrat se odpovemo svoji moči in možnosti sokreiranja našega življenja, ki pa je v vsakem primeru v naših rokah.
Človek in komarji
Komar je priletel človeku na hrbet in ga pičil. Človek je slišal brenčanje in vedel je, da mu na hrbtu sedi komar, čeprav ga ni čutil. Izkušnje so ga namreč že naučile, kaj sledi temu zvoku. Pograbil je palico in udaril po hrbtu. Če ga ne zadenem, ga vsaj prepodim, si je mislil. Udaril je tako močno, da ga je zaskelelo.
Bila je poletna noč, komarjev v izobilju in kmalu je bil njegov hrbet v bolečinah in modricah in nedolgo zatem v ranah. Zdelo se, je da vse brenči od komarjev, kot da bi prihajali od vsepovsod. Bolj, ko jih je tolkel, bolj mu je brenčalo v ušesih in od bolečin ni več mogel stati na nogah. Zgrudil se je pod težo noči in napol v snu pričakal jutro.
Zjutraj je šel mimo popotnik in zagledal pretepenega reveža ob cesti. »Kaj se vam je zgodilo, ubogi človek? Kdo vam je to storil?«
Človek je s težavo odprl oči in dejal: »Komarji! Vso noč so mi pili kri!«
Popotnik je zmajal z glavo in si mislil, da se je revežu od hudega zmešalo. »Vam lahko kako pomagam,« ga je še vprašal.
»Ne, hvala. Sam bom zmogel!« je odgovoril in utrujen zaprl oči.
Minilo je nekaj ur, ko je do človeka stopil otrok. »Stric hrbet imaš krvav. Najbrž te boli. Videti je hudo.« Mož je odprl oči, prikimal otroku in dejal: »Prav imaš, hudo je.« Že je spet zapiral oči, ko je otrok nadaljeval: »Ko je meni hudo, si zapojem pesmico, ki mi jo poje mama pred spanjem. Govori o angelčku, ki pazi na mene. Jo hočeš slišati?« Mož je zajokal, a prikimal. Hvaležnost mu je napolnila telo in zbral je dovolj moči, da je sedel k otroku. Po pesmici mu je otrok še rekel: »Imam tudi kužka. K njemu se stisnem, ko sem sam.«
»Dober otrok si,« mu je dejal mož.
»Morda, mama pravi, da ko greš po svetu, je dobro s seboj nesti sonce.«
Mož se je nasmejal in ga pobožal po roki: »Komarji ne marjo sonca!«
»Prav imaš, tudi sam sem to opazil!« je bil otrok vesel sogovornika.
Človek in komarji
Komar je priletel človeku na hrbet in ga pičil. Človek je slišal brenčanje in vedel je, da mu na hrbtu sedi komar, čeprav ga ni čutil. Izkušnje so ga namreč že naučile, kaj sledi temu zvoku. Pograbil je palico in udaril po hrbtu. Če ga ne zadenem, ga vsaj prepodim, si je mislil. Udaril je tako močno, da ga je zaskelelo.
Bila je poletna noč, komarjev v izobilju in kmalu je bil njegov hrbet v bolečinah in modricah in nedolgo zatem v ranah. Zdelo se, je da vse brenči od komarjev, kot da bi prihajali od vsepovsod. Bolj, ko jih je tolkel, bolj mu je brenčalo v ušesih in od bolečin ni več mogel stati na nogah. Zgrudil se je pod težo noči in napol v snu pričakal jutro.
Zjutraj je šel mimo popotnik in zagledal pretepenega reveža ob cesti. »Kaj se vam je zgodilo, ubogi človek? Kdo vam je to storil?«
Človek je s težavo odprl oči in dejal: »Komarji! Vso noč so mi pili kri!«
Popotnik je zmajal z glavo in si mislil, da se je revežu od hudega zmešalo. »Vam lahko kako pomagam,« ga je še vprašal.
»Ne, hvala. Sam bom zmogel!« je odgovoril in utrujen zaprl oči.
Minilo je nekaj ur, ko je do človeka stopil otrok. »Stric hrbet imaš krvav. Najbrž te boli. Videti je hudo.« Mož je odprl oči, prikimal otroku in dejal: »Prav imaš, hudo je.« Že je spet zapiral oči, ko je otrok nadaljeval: »Ko je meni hudo, si zapojem pesmico, ki mi jo poje mama pred spanjem. Govori o angelčku, ki pazi na mene. Jo hočeš slišati?« Mož je zajokal, a prikimal. Hvaležnost mu je napolnila telo in zbral je dovolj moči, da je sedel k otroku. Po pesmici mu je otrok še rekel: »Imam tudi kužka. K njemu se stisnem, ko sem sam.«
»Dober otrok si,« mu je dejal mož.
»Morda, mama pravi, da ko greš po svetu, je dobro s seboj nesti sonce.«
Mož se je nasmejal in ga pobožal po roki: »Komarji ne marjo sonca!«
»Prav imaš, tudi sam sem to opazil!« je bil otrok vesel sogovornika.
RSS Feed