|
Rdeča kapica je ena tistih pravljic, ki bo najbrž še dolgo aktualna v svetu ljudi. Mama naroči deklici naj se ne pogovarja z neznanci, živali jo svarijo pred volkom. Deklica kljub temu pade v njegovo past. Najbrž smo večinoma vsi že padli v kremplje preoblečenemu volku in »plačali« svojo naivnost. A zakaj nočemo verjeti nekateri od nas, da obstajajo taki volkovi in morda znova in znova pademo v njihove kremplje? To vem zdaj, ko si upam dovoliti, da obstajajo. Če veš, da je tam zunaj volk in še zamaskiran za povrhu, potem moraš nekaj ukreniti, moraš se zaščititi, moraš biti previden, moraš znati reči NE, moraš znati postaviti meje, moraš zgraditi strukturo, ki te varuje, vključno z družino, prijatelji, financami, domom... kar pač potrebuješ za občutek varnosti. Toda kaj, če je bila osebna struktura, varnost zrušena doma za štirimi stenami, kaj če si doživel veliko travmo, več njih zapored, kaj če so se ti zgodile težke situacije v otroštvu, ko še nisi imel izgrajenih meja in zaščitne strukture? V teh primerih je naivnost, slepa vera v dobro NUJNA, da preživiš do takrat, ko si lahko zgradiš varnost. Ni slučaj, da je Rdeča kapica dobila rdeč plašček. Rdeča je barva prve čakre, ki je povezana s preživetjem, s koreninami, prizemljenostjo, varnostjo. In ni slučaj, da ji opozorila in nasveti niso pomagali. Plašček je dobila od babice in babica je bila prva žrtev volka. Tudi v resničnem življenju marsikaj dedujemo ali se naučimo od prednikov, učiteljev, družbe... In nasveti ničesar ne spremenijo, besede ne pomagajo kaj dosti, če ne izvirajo iz izkušnje moči in modrosti. V Rdeči kapici je lovec (ki je lahko metafora za našo osebno moč) na koncu premagal volka. Tako je tudi v življenju, slej ko prej je volk premagan in vedno bo. Zaupanje in odločitev za rešitev sta prvi korak iz začarenega kroga. Drugi korak je ne dovoliti, da postaneš volk, četudi se znajdeš v njegovem trebuhu, četudi te za mesece ali leta premagajo strah, nemoč, žalost, obup... neguj zavedanje sebe in svojih vrednot. Če verjameš v spoštovanje in ljubezen, ti tega ne more vzeti nihče in ravno to, da živiš po svojih vrednotah neomajno, te bo na koncu ohranilo in rešilo. In ko bo čas pravi, ko boš pripravljen, se bodo našli ljudje, ki bodo hoteli biti tvoja družina, tvoji prijatelji, tvoji terapevti, zaupniki, sodelavci... našle se bodo uresničljive ideje za finančno varnost, našle se bodo poti, da stopiš iz nasilnega odnosa. In še nečesa nas učijo pravljice in življenje. Rdeča kapica je bila dobra in prijazna, rada je pomagala živalim in ljudem, ki so se znašli v stiski. Volk je bil zloben. Oba sta dobila mnogoterno povrnjeno. In tu ne gre za kazen, niti ne za plačilo, sploh ne. Gre le za to, da živimo v cikličnem svetu, kar dajemo, se vrača, kar sejemo, to žanjemo. Včasih so zime res dolge, a vedno jim sledi pomlad. Zato še enkrat ponovim, čeprav se znajdeš v volkovem trebuhu, ostani to kar si, ker rešila te bo tvoja svetloba. In še en nasvet iz osebnih izkušenj: ko se podaš iz začarenega gozda, boš naletel na zamaskirane volkove in hudobne čarovnice preoblečene v prijazne ženičke, naletel boš na »prijatelje«, ki ne bodo mogli biti prijatelji, naletel boš na »učitelje«, ki ti ne bodo pomagali. To je normalno, to le pomeni, da moraš še nekajkrat vstati s tal in še bolj odločno izbrati sebe, ter se postaviti na prvo mesto v svojem življenju še bolj zares. In začarani gozd se bo spremenil v mavričnega. Lepo te pozdravljamo, Darja & pravljice
0 Comments
Sredi vesolja, sredi ničesar, kjer ni ne neba, ne tal pod nogami, sta na gugalnici sedela dva palčka. En v zelenem oblačilu, drug v rdečem. Z eno roko sta se držala za vrv, z drugo svojega prijatelja. In sta se gugala in se pogovarjala. Bila sta zadovoljna in izpolnjena. Nato zaslišita nenavadne glasove, ki so prihajali z Zemlje. »Tole je pa prava mineštra, celo mavrico so stresli v lonec,« sta ugotavljala. »Najine počitnice v vesolju so za zdaj končane, očitno sva se odpočila in je čas za vrnitev,« sta še dodala in že sta se znašla v njima ljubem gozdu. Vstopila sta v svojo hišico, ki se je svetila od čistoče. Pajki in mravlje so dobro skrbeli zanjo. Rože na vrtu, mah, praproti in drevesa so kipeli od zdravja. Prisrčno so se pozdravili, nato pa izmenjali novice. Gozdni prebivalci so povedali, da se je ločenost med ljudmi razrasla čez mejo, ki je koristna za učenje o ljubezni in enosti. Vedno več je namreč tistih, ki ne najdejo poti nazaj v središče. Palčka sta stopila v akcijo, poklicala sta prijatelje in čez noč, ko so ljudje spali, so začeli postavljati gugalnice v vsa mesta in vasi. Gugalnice so bile ravno dovolj široke, da sta na njih sedli dve osebi, v resnici se je njihova širina prilagajala obiskovalcem. Če je nanjo sedel le eden, se je tako razširila, da je sicer dosegel s prsti vrv na obeh straneh, vendar se je zelo mučil z guganjem in slej ko prej padel z nje. Če se je oprijel le ene strani, pa se je gugalnica začela vrteti in prevračati, ker ni bila uravnovešena. Če sta nanjo sedla dva ali več oseb, se je prilagodila njihovim velikostim in udobno so sedeli in se z lahkoto gugali. Gugalnica se je premikala naprej in nazaj. Ko so šli naprej, so bili veseli, navdušeni, srečni, ljubljeni, pogumni, močni. Ko so se gugali nazaj, so bili utrujeni, žalostni, jezni, osamljeni, prestrašeni, nemočni. Na poti naprej in na poti nazaj so mnogi izpustili prijatelja, ter začeli objemati svoje občutke, eni so hoteli držati srečo, drugi so se oklenili jeze, tretji so se posvetili moči, četrti nemoči. Takrat so padli iz gugalnice, pogosto kar vsi, ki so bili na njej. »Res so pozabili na modrost!« so ugotavljali palčki. »Potrebna bo pomoč.« Ponoči, ko so polni modric veliki in mali zaspali, so palčki pomignili zvezdam na nebu. Vsaka je bila zadolžena za enega človeka, da ga posuje z bleščečim prahom. Jeznih so se dotaknile modre zvezde, žalostnih oranžne zvezde, prestrašenih rumene zvezde, nemočnih rdeče zvezde, vase zaverovanih bele zvezde, tistih, ki so lovili srečo, rožnate zvezde, zaverovanih v moč, vijolične zvezde... Mavrični prah se je vsipal na Zemljo vso noč. Ko so se naslednje jutro ljudje odpravili v šole, vrtce, službe in mimogrede sedali na gugalnice, je bilo vse drugače. Mir je nežno tekel med njimi in jih zibal naprej in nazaj. Z eno roko so se držali za vrv, z drugo svojega prijatelja. In so se gugali in se pogovarjali. Bili so zadovoljni in izpolnjeni. Tudi zeleni in rdeči palček sta sedela na svoji gugalnici pod hrastom. Z eno roko sta se držala za vrv, z drugo svojega prijatelja. In sta se gugala in se pogovarjala. Bila sta zadovoljna in izpolnjena.
|
|
RSS Feed
