Zdravljenje z zgodbami je najbrž staro toliko kot človeštvo. Zelo naravno je izraziti situacijo skozi zgodbo, ki opisuje bistvo problema, s katerim se zavestno ne moremo soočiti, oz ne prepoznamo bistva. Zato že vsa leta od kar sem spoznala tapkanje, kombiniram ta dva pristopa, seveda pa si z zgodbami pomagam tudi pri ostalih zdravljenjih oz coachingu.

Še posebej pa priporočam ta pristop staršem, ki poskušajo pomagati SVOJEMU otroku. Otrokov problem je običajno povezan tudi s staršem na tak ali drugačen način. Povezavo lahko prepoznamo, ne pa nujno. Znano dejstvo je, da vsi ljudje vplivamo na celoten svet, a znotraj ene družine je energijski preplet še močnejši, enako velja za druge skupnosti, kjer ljudje preživijo skupaj veliko časa. Ko starš poskuša recimo tapkati z otrokom, pa sam ni umaknil svojega dela problema, ali svojega doprinosa k problemu, ker se ga morda niti ne zaveda, ali pa ga ne more prepoznati, takrat bo otrok še težje izrazil, kar se mu dogaja, oziroma, tapkanje ne bo (tako) učinkovito. Namreč otrokova bolečina je lahko do neke mere tudi bolečina starša, ali pa je v svojem jedru zelo tesno povezana s staršem. Te povezave lahko obstajajo na zavesti nevidnem nivoju.

Ko pa pokličemo na pomoč zgodbe in živali v zgodbah, pa naš um in prestrašen ego ne bosta več blokirala ozdravitve. Naši ali otrokovi občutki se bodo lahko izrazili skozi zgodbo. Podzavestno bomo izbrali pravega junaka zgodbe, osebno priporočam naj bo žival in izbrali bomo situacijo v kateri se ta žival nahaja.

V praksi sem slišala zgodbe o lačnih mravljah, komarjih, pajkih, prestrašenih zajčkih, osamljenih konjih in gazelah sredi stepe ali puščave, ugrabljenih muckih zaprtih v stari hiši, začaranih pticah, ranjenih medvedih in tako dalje. Lačne živali so se že kar nekajkrat pojavile, čeprav noben od teh otrok ni živel v pomanjkanju hrane, vsaj ne v obdobju, ko sem delala z njim, je bil pa prisoten finančni strah na strani staršev v omenjenih primerih.

Če opazite povezavo z vašimi skrbmi, ranami, strahovi, travmami, nikar si ne očitajte, dodatni občutki krivde ne bodo v korist nikomur. Nadaljujte tapkanje z lačno mravljo ali drugo živalco, poveste otroku, da ima na voljo čarobno palčko in mravlja si lahko karkoli pričara ali odčara. Torto morda? Kasneje pa se lotite še svojih strahov in jih osvobodite iz sebe.

Domišljija, zgodbe in ščepec tapkanja, lahko pa tudi rišete zgodbo, lahko sprosti marsikatero napetost iz vaših in otrokovih teles. Pravljice so tukaj za vse, tudi za odrasle.

Vsako čustvo ima svoje poslanstvo. Potisne nas v akcijo. Seveda vsako čustvo spodbuja k drugačni akciji. Sramota je silno neprijetno čustvo, seže zelo globoko in razvije se že v zelo zgodnjem otroštvu. Sramota nas hoče pripraviti do tega, da čim hitreje skrijemo, kar počnemo ali kar smo, če to ni v skladu s skupnostjo, v kateri živimo. Kajti skupnost bi nas za sramotno dejanje ali vedenje izločila. Evolucijsko gledano, bi izgon iz skupnosti pomenil zagotovo smrt. Danes posledice morda ne bi bile tako hude, a spomin je zapisan v nas.

Vendar pa je lahko sramota neupravičena. Morda nezavedno ali zavedno občutimo sramoto v povezavi z dejanji, ki v resnici niso slaba, morda so nas priučili pravil, ki nam ne koristijo, morda smo izkusili izločenost in izpostavljenost zaradi kvalitet, talentov, sposobnosti, vrednosti, obilja, uspešnosti in danes zato blokiramo samega sebe na poti do uspeha na katerem koli področju. Morda se opravičujemo za vedenja, ki so pozitivna in koristna, na primer, sram nas je, če prosimo za pomoč ali povišico v službi. Morda se sramujemo svojega telesa, ker so nas tako učili, ali pa smo izkusili zlorabo. Še mnogo je primerov, ko občutki sramote niso upravičeni in ker je čustvo zelo destruktivno, ga je smiselno na ljubeč način prepoznati, si dati priznanje in sočutje v situaciji, ko smo bili izpostavljeni sramotenju in sprostiti nakopičeno čustveno bolečino.

Tapkanje je zelo primerno orodje za spremljanje tega procesa. Pomaga nam, da sprostimo čustveno napetost na mnogo nežnejši način, kot bi jo sicer. Kljub temu, se ne ustrašite solz, žalost in žalovanje, ter za njima morda tudi strah in jeza, so del poti do poguma in opolnomočenja v ljubezni in miru.

Nekoč ste bili celi, potem se je nekaj zgodilo in del vas je ostal ujet v dogodku. Ta del vas ni odraščal naprej. Skrbel je za preživetje takrat ogroženega vas na njemu najučinkovitejši način. Če je bil star 1 dan, je skrbel za ta del, kot novorojenček. Če je bil star 8 let, je skrbel kot 8-letnik. In to še vedno počne, če mu niste prišli pomagat. Še vedno je tam in skrbi za vašo ujeto moč v tistem dogodku in hkrati skrbi za del vašega življenja in del vaših odločitev in del vaših dejanj in del vaših čustev in del vašega počutja tukaj in zdaj. To dela kot novorojenček ali 8-letnik, v svojih zmožnostih seveda.
 
Če ste bili stari 30 let, ko se vam je zgodila travma in ste bili takrat nemočni, izdani, okradeni, zlorabljeni in niste uspeli predelati čustev… potem je vaš ujeti del nemočna žrtev  in deluje, razmišlja, čuti, kot je takrat in temu primerno deluje. Tak del vas morda občasno ali redno vodi vaše podjetje, vašo družino, vaša prijateljstva, vaše partnerstvo, vaše zdravje, vaše gospodinjstvo, vaš vrt…
 
Če ste poročeni in če vaše partnerske odnose vodi ujet 14-letnik v vas, potem ima vaš partner odnos z najstnikom. Če ste bili zlorabljeni, kot odrasla oseba, potem ima vaš partner morda odnos z nemočno žrtvijo, ki poskuša kompenzirati nemoč na svoj najboljši možen način. Če ste kot otrok nenadoma morali prevzeti  (lahko le čustveno ali energetsko) odgovornost za starše ali celo družino, potem morda ta otrok še vedno (v določenih situacijah) pomembno vodi vaše podjetje, seveda na način, kot to zmore otrok.  Če  ta otrok v vas vodi vašo družino, najbrž ne zna z denarjem, ali pa ne sme imeti denarja, ker ga kot otrok v tisti travmi, ko je moral poskrbeti za (čustveno)  blagostanje družine,  pač ni imel. Ali pa ne zna ravnati s čustvi in reagira otroku primerno. Če je pomemben del vas ujet v travmi, kjer ste se borili za preživetje, se boste zelo verjetno še naprej borili za preživetje v odnosih, finančno ali zdravstveno, dokler ne boste osvobodili tega otroka ali odraslega iz travme.
 
Vsaka situacija je posebna in značilna za posameznika in njegovo travmo. V zadnjem tednu sem se v 4 primerih pri mojih strankah srečala s situacijo, kjer je ujet del (energije) oseb odločilno vodil njihova življenja in sicer ne zgolj način razmišljanja in čustvovanja, pač pa celo fizično počutje, način komunikacije, odnose drugih ljudi do osebe, poslovne odločitve in življenjske navade.
 
Rešitev in pristopov za ozdravitev je mnogo. Lahko uporabite ljubeče čuječe ozaveščanje, EFT, dopisovanje z ujetim delom sebe, šamansko vrnitev dela vaše duše, Hooponopono in najbrž še mnoge druge načine. Vsem meni znanim pristopom je skupno to, da poiščete v travmi ujeti del sebe in ga ljubeče in varno sprejmete, imate radi, mu daste glas, ga poslušate,  osvobodite pretežke naloge, mu dovolite biti otrok, če je otrok in sprejmete moč in vodstvo in neredko še modrost iz dane situacije. Če se je travma zgodila, ko ste bili še dojenček, je zelo dobrodošlo, da zraven poslušate uspavanke za dojenčke, meni najbolj učinkovite so skladbe klasičnih skladateljev. Če je bila v travmi prisotna fizična zloraba, je zelo koristen prijazen dotik varne osebe ali pa objamemo samega sebe. Predvsem pa si dajte potreben čas, ljubeč odnos in zaupanje.
 
Ko osvobodimo ujeti del in sprostimo čustveno blokado, nas pričaka darilo, postanemo boljša verzija sebe, morda si celo odpremo vrata v uresničitev največjih sanj, zagotovo pa postanemo bližji s samim seboj in mirnejši.
 
Za ljubezen, sprejetost, vrednost in varnost ni nikoli prepozno.

Včasih se zgodi, da se oseba v kriznih trenutkih zapre in umakne od ljudi, ki bi želeli in znali pomagati. Neredko pa pomoč ne more biti učinkovita, če ne zaupamo drugim (pravim!) Seveda za to obstajajo razlogi iz izkušenj v preteklosti, vendar pa nam star zaščitni mehanizem ne koristi, ko naletimo na pravo pomoč, mi pa je ne zmoremo sprejeti in se raje umaknemo v samoto.

Res je, da smo na določenem nivoju sami in sami smo tisti, ki se moramo rešiti, a to ne pomeni, da moramo biti sami v vseh pogledih, to ne pomeni, da moramo ostati sami v preizkušnjah in bolečinah. A, vendar,  morda to (podzavestno) verjamemo in temu primerno živimo in delujemo. Nekaj primerov  za (nehoteno) izbiro »ostati sam« navajam tukaj:

• Imeli smo izkušnjo izdanosti od najbližjih in ne zaupamo več ljudem, še posebej ne, ko smo ranljivi
• zapuščenost v otroštvu (lahko le za krajši čas, a je bila izkušnja travmatična)
• ostali smo sami v nevarnosti in travmi
• naučeni smo bili od skrbnikov (z zgledom), da je vsakdo sam in da ne smeš nikomur zaupati
• vredni in sprejeti smo bili le, ko smo zmogli sami

 
Kako si z EFT pomagamo v takih primerih? Sprostiti moramo čustveni naboj in posodobiti prepričanja. Ko je razlog travma, takrat je priporočljivo, da ne tapkamo sami, če nismo vajeni soočanja s težkimi čustvi. Bodimo odgovorni in ljubeči do sebe in poiščimo podporo prijatelja ali usposobljene osebe.

Ko pa čutimo, da zmoremo in da smo varni, pa se le lotimo tapkanja. Najprej sprostimo strahove, žalost, krivdo, sram… Nato spremenimo še prepričanja. Navajam nekaj možnosti tvorbe uvodnih tapkalskih stavkov za spremembo prepričanj, ki jih seveda prilagodite sebi in svoji situaciji. Ko spremenimo svoje energetsko polje in prepričanja, se spremeni tudi naše življenje, ker smo zmožni drugačnih odločitev in aktivnosti.
 
Čeprav verjamem, da moram sama rešiti ta problem, se sprejemam in se imam rada.

Čeprav mi v resnici nihče noče pomagati in vedno ostanem sama v ključnih situacijah, se popolnoma in v celoti sprejemam in se imam rada.

Čeprav nikomur ne zaupam, si odpuščam to prepričanje in se odločam, da se naučim prepoznati in zaupati pravim ljudem in sprejeti njihovo pomoč.

• (negativen del) sama sem v ključnih situacijah, nihče mi ne more pomagati, nihče mi noče pomagati, vedno ostanem sama, nikomur ne morem zaupati, vsi me izdajo, sama moram to rešiti…
• (dvom v resničnost negative) kaj pa če se motim, kaj če mi kdo lahko pomaga, kaj če lahko komu zaupam, …morda pa lahko zaupam ljudem, morda pa mi lahko kdo pomaga, res, da so me izdali, a to ne pomeni, da so vsi ljudje slabi, morda obstajajo ljudje z dobrimi nameni, morda obstaja kdo, ki ima moč in modrost, da mi pomaga…
• (pozitiven del) vem da moja zmožnost zaupati sebi in drugim poveča možnost, da dobim in sprejmem pravo pomoč, nihče ne more preživeti sam, tudi jaz ne in ni potrebno, da vse naredim sama, hočem se naučiti zaupati, hočem znati poiskati in prepoznati prave ljudi, verjamem, da smo na svetu zato, da si pomagamo in da sodelujemo, tudi jaz rada pomagam, hočem tudi sprejeti pomoč, vredna sem, da imam sopotnike na svoji poti, prav je sprejeti pomoč, rada sodelujem in ustvarjam z drugimi, hvaležna sem za pomoč, hvaležna sem sebi, da jo zmorem sprejeti in dati…