Zakaj negovati notranjo moč pri otroku ali sebi?
Občutek notranje moči poveča zaupanje v sebe in dobro stran življenja, poveča občutek varnosti, sposobnost samotolažbe, samoozdravitve, postavljanja (zdravih) meja, poveča optimizem, občutek zadovoljstva, vrednosti, lažje se spopadamo z izzivi, srečnejši smo, bolj sproščeni, odpornejši na stres, samozavestnejši,...
Občutek nemoči blokira naše sposobnosti, naše zaupanje v prihodnost, našo živost, veselje, kreativnost, osebno rast, lahko vpliva na občutek lastne vrednosti, varnosti, sprejetosti...
V življenju smo že od zgodnjega otroštva naprej v večji ali manjši meri bili naučeni, kako naj se odzivamo na moč, kako na nemoč in kako se drugi odzivajo na nas, ko smo v svoji moči ali nemoči. Seveda smo se naučili tudi, kako naj se »vede« otrok, kako ženska, mama, kako moški, oče. Naučili smo se kako se odzovejo učitelji, ko smo v svoji moči ali nemoči, naučili smo se kako se odzovejo bratje, sestre, sovrstniki. Odzivi so številni, morda sprejemanje, zanikanje, ponos, posmeh, izpostavljanje, ignoriranje, pohvala, graja, strah, jeza, nasilje, veselje, začudenje, žalost, spodbuda, izolacija, nerazumevanje, tolažba, zaščita... Verjetno se strinjate, da mnogi niso koristni, a nezavedno jih ponavljamo.
Ljudje smo namreč nagnjeni k temu, da ponavljamo situacije iz otroštva z namenom, da bi jih slednjič le razrešili. Neizražena čustva in prepričanja nas vodijo v odnose, situacije, ki bodo odslikale vozle, ki so nastali v travmatičnih izkušnjah, ne glede na stopnjo travmatičnosti za zunanjega (odraslega) opazovalca. Kaj lahko storimo?
Ljudje imamo v sebi razvite mehanizme, intuicijo, ki nas lahko učinkovito vodi na tej poti.
Vsi vemo, da je zdravilno hoditi po gozdu, zdravilno je obdelovati svoj vrt. V obeh primerih pride do sproščanja in sinhronizacije naših energij z Zemeljskimi, ki so naravne in zdrave tudi za naše telo.
Večina ve, da je ustvarjalno oziroma umetniško izražanje zdravilno. Ko rišemo, pojemo, pletemo, kvačkamo, rezljamo, žagamo, lončarimo, polstimo, kuhamo... se naš um, telo in čustva zlijejo v usklajeno kreativno celoto, izginejo čas, skrbi, zanikanje čustev, ki jih mimogrede izrazimo v procesu. Mi pa se povežemo s samim seboj, s svojim bistvom, kar je zdravilno in osvobajujoče tudi za naše telo.
Prav tako večinoma vemo, da je zdravilna meditacija, kjer omogočimo sebi, da se ustavimo, zadihamo, prepoznamo sebe in se slej ko prej spustimo v svoj globok mir in ljubezen, ki sta v našem bistvu. Tudi na tej poti smo izgubili kopico navlake, stresnih občutkov, nepotrebnih miselnih procesov in zadihali srečnejši in mirnejši.
V to kategorijo povezovanja s samim seboj bi lahko dali še pisanje, mnoge športne aktivnosti, pogovor s prijateljem, opazovanje mesečine...
Preproste rešitve so najboljše in najmočnejše, sežejo najglobje in spremenijo nam življenje. Izziv je pa pogosto v tem, da jih ne živimo. Razlogov je več, a naj omenim le dva. Otroci pogosto nimajo te možnosti, drugi jim krojimo čas in jih nehote odnaučimo poslušati svoje potrebe in svojo modrost. Odrasli pa smo pozabili kako se slišati. Izbrati je namreč potrebno pravo rešitev ob pravem času in to najlaže naredimo sami, če ne gre pa nekdo, ki zmore začutiti nas in naš izziv. Ko nekomu svetujem in le ta reče, to pa že delam včasih ali pa o tem pa razmišljam, to pa znam, takrat vem, da sva našla zaklad, ki seveda ni videti kot zaklad, dokler ga ne sprejmeš zavestno v svoje življenje.
Zdaj po tem dolgem uvodu, sem vas najbrž uspela prepričati, da posvetite nekaj minut svoji modrosti, ko se znajdete pred izzivom. Meni zelo ljub način, ki ga uporabljam tudi z otroci je naslednji:
Namestite se v udoben položaj z zravnano hrbtenico, lahko sedite ali ležite. Nato za namen sproščanja in »prizemljitve« ter z namenom obrniti svojo pozornost navznoter, v sebe, začnite opazovati svoje dihanje v trebuhu. V pomoč vam je (in otroku), da položite roko na trebuh in opazujte kako se roka premika ob vsakem dihu. Dihanje naj bo sproščeno in počasno. Predstavljajte si, da napihujete in spuščate balon. Po kaki minuti ali dveh, treh, si v mislih predstavljajte, da stopate po lepi beli, morda mavrični poti, ki vodi skozi cvetoč travnik, sonce vas greje, ptice pojejo, metulji vas pozdravljajo. Pot vodi do vašega posebnega kraja. Tam je vhod, ki je viden le vam, le vi ga lahko odprete in vstopite. To je vaš poseben kraj. V njem ste varni, sprejeti, ljubljeni, točno taki kot ste, kraj je čudovit. Opazujte ga, sprehodite se, morda je tam vodni motiv, morda zaplavate, morda ležete na dišeč travnik, morda... Uživajte! Če je bil vaš namen le sproščanje se po nekaj minutah lahko vrnete v realnost, to pomeni, da naredite globok vdih in izdih, začutite svoje noge, roke, telo, dihanje, občutek prostora v katerem se nahajate. In počasi odprete oči. Lahko pa še ostanete v vašem kraju in poiščete nasvet, podporo, jasnost glede kakega izziva. Pojdite naprej, tam vas čaka vaša žival moči, ali pa modra žena, čarodej, angel, škrat, vila, morda več njih. Tam so le za vas in odgovorili vam bodo na vprašanje, vam dali uteho, vam dali nasvet, kako se spopasti z osebno težavo, strahom, nespečnostjo, boleznijo, nasilnežem v šoli, finančnimi težavami, odvisnostjo, navezovanjem stikov... Ko boste dobili odgovor se vrnete v realnost in sledite nasvetu. Če ne razumete sporočila, prosite naj vam ga še dodatno pojasnijo, tam so za vas. Zahvalite se in se vrnite, to pomeni naredite globok vdih izdih, začutite svoje noge, roke, telo, dihanje, prostor v katerem se nahajate in počasi odprete oči. Nato pa upoštevajte nasvet!
Po nekaj rednih obiskih boste spoznali, da se v vas skrivata neizmerna modrost in notranja moč. Kajti nasvet, ki ga boste dobili, ne bo le beseda. Beseda, slika ali ideja bosta podkrepljeni z resničnim zavedanjem in modrostjo, nevidno našemu umu. Če vam bo škrat naročil pojdite eno uro prej spat, bo razen tega še vaše telo naravnal na večjo pripravljenost, da to storite, usmeril bo še vašo podzavest k temu cilju in učinek bo mnogo večji, kot če bi vam to rekla vaša mama ali zdravnik ali vaše znanje. Preizkusite!
Naj bo vaše življenje pravljično!
Vse dobro, Darja
Občutek notranje moči poveča zaupanje v sebe in dobro stran življenja, poveča občutek varnosti, sposobnost samotolažbe, samoozdravitve, postavljanja (zdravih) meja, poveča optimizem, občutek zadovoljstva, vrednosti, lažje se spopadamo z izzivi, srečnejši smo, bolj sproščeni, odpornejši na stres, samozavestnejši,...
Občutek nemoči blokira naše sposobnosti, naše zaupanje v prihodnost, našo živost, veselje, kreativnost, osebno rast, lahko vpliva na občutek lastne vrednosti, varnosti, sprejetosti...
V življenju smo že od zgodnjega otroštva naprej v večji ali manjši meri bili naučeni, kako naj se odzivamo na moč, kako na nemoč in kako se drugi odzivajo na nas, ko smo v svoji moči ali nemoči. Seveda smo se naučili tudi, kako naj se »vede« otrok, kako ženska, mama, kako moški, oče. Naučili smo se kako se odzovejo učitelji, ko smo v svoji moči ali nemoči, naučili smo se kako se odzovejo bratje, sestre, sovrstniki. Odzivi so številni, morda sprejemanje, zanikanje, ponos, posmeh, izpostavljanje, ignoriranje, pohvala, graja, strah, jeza, nasilje, veselje, začudenje, žalost, spodbuda, izolacija, nerazumevanje, tolažba, zaščita... Verjetno se strinjate, da mnogi niso koristni, a nezavedno jih ponavljamo.
Ljudje smo namreč nagnjeni k temu, da ponavljamo situacije iz otroštva z namenom, da bi jih slednjič le razrešili. Neizražena čustva in prepričanja nas vodijo v odnose, situacije, ki bodo odslikale vozle, ki so nastali v travmatičnih izkušnjah, ne glede na stopnjo travmatičnosti za zunanjega (odraslega) opazovalca. Kaj lahko storimo?
Ljudje imamo v sebi razvite mehanizme, intuicijo, ki nas lahko učinkovito vodi na tej poti.
Vsi vemo, da je zdravilno hoditi po gozdu, zdravilno je obdelovati svoj vrt. V obeh primerih pride do sproščanja in sinhronizacije naših energij z Zemeljskimi, ki so naravne in zdrave tudi za naše telo.
Večina ve, da je ustvarjalno oziroma umetniško izražanje zdravilno. Ko rišemo, pojemo, pletemo, kvačkamo, rezljamo, žagamo, lončarimo, polstimo, kuhamo... se naš um, telo in čustva zlijejo v usklajeno kreativno celoto, izginejo čas, skrbi, zanikanje čustev, ki jih mimogrede izrazimo v procesu. Mi pa se povežemo s samim seboj, s svojim bistvom, kar je zdravilno in osvobajujoče tudi za naše telo.
Prav tako večinoma vemo, da je zdravilna meditacija, kjer omogočimo sebi, da se ustavimo, zadihamo, prepoznamo sebe in se slej ko prej spustimo v svoj globok mir in ljubezen, ki sta v našem bistvu. Tudi na tej poti smo izgubili kopico navlake, stresnih občutkov, nepotrebnih miselnih procesov in zadihali srečnejši in mirnejši.
V to kategorijo povezovanja s samim seboj bi lahko dali še pisanje, mnoge športne aktivnosti, pogovor s prijateljem, opazovanje mesečine...
Preproste rešitve so najboljše in najmočnejše, sežejo najglobje in spremenijo nam življenje. Izziv je pa pogosto v tem, da jih ne živimo. Razlogov je več, a naj omenim le dva. Otroci pogosto nimajo te možnosti, drugi jim krojimo čas in jih nehote odnaučimo poslušati svoje potrebe in svojo modrost. Odrasli pa smo pozabili kako se slišati. Izbrati je namreč potrebno pravo rešitev ob pravem času in to najlaže naredimo sami, če ne gre pa nekdo, ki zmore začutiti nas in naš izziv. Ko nekomu svetujem in le ta reče, to pa že delam včasih ali pa o tem pa razmišljam, to pa znam, takrat vem, da sva našla zaklad, ki seveda ni videti kot zaklad, dokler ga ne sprejmeš zavestno v svoje življenje.
Zdaj po tem dolgem uvodu, sem vas najbrž uspela prepričati, da posvetite nekaj minut svoji modrosti, ko se znajdete pred izzivom. Meni zelo ljub način, ki ga uporabljam tudi z otroci je naslednji:
Namestite se v udoben položaj z zravnano hrbtenico, lahko sedite ali ležite. Nato za namen sproščanja in »prizemljitve« ter z namenom obrniti svojo pozornost navznoter, v sebe, začnite opazovati svoje dihanje v trebuhu. V pomoč vam je (in otroku), da položite roko na trebuh in opazujte kako se roka premika ob vsakem dihu. Dihanje naj bo sproščeno in počasno. Predstavljajte si, da napihujete in spuščate balon. Po kaki minuti ali dveh, treh, si v mislih predstavljajte, da stopate po lepi beli, morda mavrični poti, ki vodi skozi cvetoč travnik, sonce vas greje, ptice pojejo, metulji vas pozdravljajo. Pot vodi do vašega posebnega kraja. Tam je vhod, ki je viden le vam, le vi ga lahko odprete in vstopite. To je vaš poseben kraj. V njem ste varni, sprejeti, ljubljeni, točno taki kot ste, kraj je čudovit. Opazujte ga, sprehodite se, morda je tam vodni motiv, morda zaplavate, morda ležete na dišeč travnik, morda... Uživajte! Če je bil vaš namen le sproščanje se po nekaj minutah lahko vrnete v realnost, to pomeni, da naredite globok vdih in izdih, začutite svoje noge, roke, telo, dihanje, občutek prostora v katerem se nahajate. In počasi odprete oči. Lahko pa še ostanete v vašem kraju in poiščete nasvet, podporo, jasnost glede kakega izziva. Pojdite naprej, tam vas čaka vaša žival moči, ali pa modra žena, čarodej, angel, škrat, vila, morda več njih. Tam so le za vas in odgovorili vam bodo na vprašanje, vam dali uteho, vam dali nasvet, kako se spopasti z osebno težavo, strahom, nespečnostjo, boleznijo, nasilnežem v šoli, finančnimi težavami, odvisnostjo, navezovanjem stikov... Ko boste dobili odgovor se vrnete v realnost in sledite nasvetu. Če ne razumete sporočila, prosite naj vam ga še dodatno pojasnijo, tam so za vas. Zahvalite se in se vrnite, to pomeni naredite globok vdih izdih, začutite svoje noge, roke, telo, dihanje, prostor v katerem se nahajate in počasi odprete oči. Nato pa upoštevajte nasvet!
Po nekaj rednih obiskih boste spoznali, da se v vas skrivata neizmerna modrost in notranja moč. Kajti nasvet, ki ga boste dobili, ne bo le beseda. Beseda, slika ali ideja bosta podkrepljeni z resničnim zavedanjem in modrostjo, nevidno našemu umu. Če vam bo škrat naročil pojdite eno uro prej spat, bo razen tega še vaše telo naravnal na večjo pripravljenost, da to storite, usmeril bo še vašo podzavest k temu cilju in učinek bo mnogo večji, kot če bi vam to rekla vaša mama ali zdravnik ali vaše znanje. Preizkusite!
Naj bo vaše življenje pravljično!
Vse dobro, Darja
RSS Feed