»Danes je začetek novega sveta. Naj bo poln ljubezni, spoštovanja, dostojanstva.«

Jutri, ko bo zopet danes, si recimo: »Danes je začetek novega sveta! Naj bo poln nasmehov, nežnih pogledov, prijateljskih objemov.«

Pojutrišnjem, ko bo zopet danes, si recimo: »Danes je začetek novega sveta! Naj bo to moj najlepši dan! WAU, ga že čutim, kako me razveseljuje, od znotraj navzven sijem, kot najsvetlejša zvezda na nebu, vsi vemo katera.... Ja, Venera! Pravilen odgovor!«

Popojutrišnjem, ko bo zopet danes, si recimo: »Danes je začetek novega sveta! YES, to mi delaj! Sonce sije v tvojih očeh in hvala ti za ta pogled!« Samo trenutek, to bo 24.12., hm... božični večer... takrat se rodi luč, ljubezen, družina. Če bo slučajno kdo iz te liste sam doma, ali celo osamljen v družbi, ali pa če pozna koga, mu lahko posreduje vabilo, naj mi pošlje mail in samo za tiste napišem nekaj, kar bo narekovala zvezdica na nebu. Ostali pa še močneje začutite hvaležnost in ljubezen ob svojih bližnjih, naj se razlije po vsem svetu. Hvala!

Popopojutrišnjem, ko bo zopet danes, si recimo: »Danes je začetek novega sveta! Če pogledam resnici v oči, sem jaz nekaj najboljšega kar se mi je zgodilo v življenju! Tisti, ki so me kdaj srečali, so pa res blagoslovljeni! Mogoče kdaj čutim drugače, a to pomeni, da čutim, mogoče moje telo kdaj ni najbolj idealno glede na kriterije od kjerkoli že pač, a moje telo je ob meni, ko so moje misli zmedene, ob meni je, ko sem v čustvenem kaosu, ob meni je, ko ne slišim svoje duše, in hvala ti telo, pravi prijatelj si! In moj um, včasih je videti, da zataji, pa je res tako? Morda samo da prostor enemu od drugih delov mene, da se izrazi, ali celo kateri drugi osebi, da se čuti vredno. Hvala ti um. In moj Duh, moja Duša, hvala, da me objemaš od znotraj in čakaš potrpežljivo in z ljubeznijo, da te začutim in ti prisluhnem.«

Popopopojutrišnjem, ko bo zopet danes, si recimo: »Danes je začetek novega sveta in če se je že začelo od začetka, pa dajmo začeti z ljubeznijo.«

Vsak dan je danes in vsak dan je začetek novega sveta, a ravno danes je prav poseben danes in želim Vam, da je to Vaš dan.

Ljubezen in mir za vas dragi bralci in tapkalci, Darja

Zgodba o prihodu Ljubezni

Marija in Jožef sta odšla na pot, da se popišeta v Jožefom rojstnem kraju. Zapustila sta svoj dom. Marija pa je bila že visoko noseča.
S prihodom na ta svet smo začeli pot Življenja na Zemlji. Zapustili smo dom, Raj, kraj kjer je prebivala naša duša,  dokler ni vstopila v fizično telo. Vstopili smo v svet dvojnosti (moški/ženski) a naša dva pola, vsi naši poli, temne in svetle plati so ohranile medsebojno vez: Ljubezen.

Mnogo ljudi je bilo takrat v Nazaretu, gostišča zasedena, ljudje niso sprejemali prišlekov v svoj dom. Marija in Jožef nista našla prenočišča v mestu, nista našla odprtih vrat, za njih ni bilo prostora. Tudi za skoraj rojenega otroka, Ljubezen, se ni našel prostor.
Naša življenja so zasedena z marsičem. Glavo nam polnijo misli, pogosto jih je toliko, da ustvarjajo kaos v nas, ne najdemo trenutka praznine, ko bi mirno in prisotno začutili sebe in Življenje, ki nas obdaja. Zasedeni smo, dnevi so polni. Razen misli, nas zaposljujejo tudi različna čustvena stanja, ki pogosto niso prepoznana in sprejeta, ne spustimo jih skozi sebe, ne vrnemo jih v svetlobo, ne objamemo jih, ne sprejmemo. In potisnjena nekje v našem telesu čakajo, da jih nekoč ugledamo in zamenjamo za mir in ljubezen. Naša telesa, domovi naših duš so prezaposlena z vsemi temi mislimi, zastalimi čustvi in ni prostora za Ljubezen. Hiša je polna

Zapustila sta mesto in našla majhen hlevček. Živali so jima odstopile svoj prostor in tam je Marija rodila Jezusa. Novorojenega (Ljubezen) so prišli pozdravit pastirji, ki so slišali glas angela, za njimi pa še trije modri, ki so sledili zvezdi na nebu in bili že več mesecev na poti z namenom, da srečajo novorojeno dete, Ljubezen.
Ko stopiš ven iz vsakdanjega hitenja, ko umiriš misli, jih povabiš, da bodisi zapustijo tvoj um, bodisi, da se spustijo v srce in počivajo, takrat najdeš mir. Ko zapustiš mestni vrvež in obiščeš kraj, kjer še lahko čutiš in slišiš Naravo, Zemljo, takrat si vrneš sebe. Ko stojiš pod zvezdnim nebom, morda celo prespiš zunaj, kot pastirji, takrat postaneš eno s svetom in takrat slišiš Glas znotraj sebe, takrat slišiš kaj ti sporočajo tvoji angeli. Ko del svojega dne, kot trije modri, posvetiš osebni rasti, prisotnosti, učenju, iskanju, čutenju, poslušanju svojega bitja, takrat vidiš zvezdo na nebu, ki ti kaže pot. Takrat, ko sedeš k molitvi in dovoliš, da Bog spregovori v tebi in poslušaš namesto, da govoriš in prosiš, takrat prepoznaš pravo pot do Ljubezni.

Trije modri so odšli na pot z darili za Jezusa. Prinesli so kadilo, miro in zlato. Živali in pastirji so mu odstopili svoj dom, dali zavetje in hrano. Pastirji in modreci so bili skupaj pred Jezusom.
Ko podariš svojo ljubezen in prisotnost, si ju dobil. Zgolj namen, odločitev, da daješ, ti bo prinesla priložnost za dajanje in zgolj dajanje ljubezni, te bo spremnilo v ljubezen, ker daš lahko le tisto kar imaš, tisto kar si. Naše telo, zemeljski del bivanja, dom, hrana, oblačila, vse kar nam daje Zemlja, kar predstavljajo pastirji ima enako vrednost, kot naš duhovni del, um, znanje. Preprosti darovi in zlato, kadilo, mira so enakovredno stali pred Ljubeznijo, v resnici jih je ravno ona združila v Eno. Združila je Zemljo in nebo, kot združi žensko in moškega. Pastirji so poslušali naravo in angele, modri pa zvezdo na nebu.

Želim Vam, da tudi vi slišite in vidite in čutite. Jaz sem svojo Zvezdico in zlate niti napisala točno pred devetimi meseci in vse pretekle mesece je hodila pred menoj in mi kazala pot do mene same, do Ljubezni v meni. Morda si v teh dneh izberete svojo zvezdo, cilj, katerega bi želeli doseči in ji potem sledite. Življenje Vas bo podprlo!

Objem za vas, dragi bralci in tapkalci!

Darja

Na vrhu hribčka so se zbrale tri mravljice. Živele so v bližnjem mravljišču in običajno niso zapuščale okolice doma. Tokrat pa je do njih prišla vest, da se je spodaj v dolini, ob vznožju njihovega hriba, znašla večja količina sladkorja. Niso se spraševale, od kje je prišla poslastica, pa č pa kako čimprej do nje in kako naj je čim več prinesejo domov. Mravljicam ni bilo v navadi, da bi sedele in premlevale kaj jim je storiti, zato so iskale najboljši načrt že kar na poti do zaklada. Prva mravljica se je odločila, da se zakotali po bregu navzdol, druga je tekla, kolikor so ji nožice dale, tretja pa je sedla na moker list in se kar odpeljala po pobočju. Prva je prišla na cilj vsa v modricah, druga utrujena, tretja pa sveža in nasmejana. Mravljice, kot se spodobi, se niso ubadala s svojim stanjem, lepo so si naložile vsaka čim večji kupček sladkorja na ramena in odšle proti domu na vrhu hriba. Prva je stokala od bolečin, pa še sladkor jo je žulil po opraskanem telesu, druga je zaostala za prijateljicama, tretja pa si je požvižgavala in vmes polizala še malo sladkorja, tako da je bila pot slajša, tovor pa lažji. Na vrhu so se zbrale in skupaj odnesele sladkor v mravljišče. Matica je bila zadovoljna in jih je nagradila za njihov trud, ter jih povabila, da si privoščijo malo sladkorja, da si povrnejo moči. Prva in druga sta hvaležno sprejeli darilo, tretja, ki je bila sita, pa se je hvaležno priklonila in rekla, da ga odstopi drugim, in da se bo medtem raje še enkrat vrnila v dolino, po novo porcijo.