Nekoč je visoko na nebu živel bel oblak. Bil je majhen, puhast, nežen in radoživ. Ko je dopolnil 7 dni, je šel v šolo za oblake. Učitelj je bil velik črno-siv mogočen oblak, gost in kar kapljalo je od njega, toliko vode je nosil. Imeli so tudi učiteljico, ta je bila še gostejša in prav tako temno siva, pa polna snega.
V šoli so se učili o vremenu, o vetrovih, o spreminjanju vode, o morjih in rekah in hudournikih. Učili so se tudi o tem, kako oblaki rastejo in se gostijo in polnijo z vodo in kako naredijo dež in sneg in točo in sadro.
Tudi vadili so, no učitelj in učiteljica sta jim vse pokazala, oblački pa so morali ponoviti vaje za njima. Seveda jim ni uspelo, večinoma so bili redki, beli in puhasti, zelo malo vode so lahko nesli, celo tisti sivi. Učitelja sta jim povedala, da bodo zrasli in postali taki, kot sta onadva in takrat bodo z lahkoto opravili nalogo.
Prišlo je poletje in z njim počitnice. Oblaček se je podil po nebu, poskušal je pozabiti na šolo, vendar mu ni šlo iz misli, kar sta rekla učiteljica in učitelj. Postal naj bi siv, velik in gost oblak. Malo ga je razžalostilo, a je poskušal sprejeti dejstvo, da bo zrasel in postal siv tudi on.
Nekega dne so na nebu začeli pripravljati nevihto. Zbrali so se ogromni gosti sivi oblaki. Naš bel oblak se je na vse pretege trudil ostati bel oblak, čutil je, da ga vlečejo v svojo gosto gmoto, videl je kako so se njegovi prijatelji in prijateljice združevali s sivimi gostimi oblaki in izginjali pred njegovimi očmi. Celo nebo je prekrila gosta sivina.
Bel oblak je začel bežati. Umikal se je sivini. Vedel je da se mora prebiti nad njih, nazaj na modro nebo, a kako naj gre skoznje, požrli ga bodo, se je spraševal. Nikjer ni bilo več delčka modrega neba, nikjer ni bilo več prostega prehoda.
Ostala je le ena pot. Prebiti se mora skozi njih. Vedel je, da ga bodo požrli, vedel je, da bodo vzeli in skrčili njegovo vodo, vedel je, da ga bodo zgostili in združili z vsemi v ogromno sivo nevihtno oblačnost. A druge poti ni bilo, če ostane pod njimi, ga bodo odplaknili v morje na Zemlji.
Odločno je poletel proti sivi gmoti in mahal in brcal okoli sebe. Zaprl je oči, da jih ne bi gledal in se z vso silo prebijal navzgor. Boril se je, besnel. Bil je kot nevihta. Tedaj je zaslišal učiteljev glas. »Poglejte ta oblak! Tako majhen in bel je še, pa bo kmalu postal najmočnejši med nevihtnimi oblaki!«
Oblaček je odprl oči. Videl je njihovo odobravanje. V njihovih očeh je zagledal siv odsev, sebe. Ustavil se je. Nehal se je boriti. "Jaz sem BEL oblak", je zašepetal sam pri sebi. Tiho je lebdel v gosti sivini, ki ga je obdajala. Vse njegove kapljice so se začele sproščati iz krča. Spet se je puhasto razširil in začel postajati lahkoten. Mirno se je začel dvigovati proti nebu in kmalu je prišel do jasnine.
Tam so plavali beli oblaki različnih velikosti, oblik in starosti. Celo šolo je videl in belega puhastega učitelja in učiteljico v njej, mali oblački so bili različnih barv, od belih do gostih sivih. V šoli so jih učili o vremenu, o vetrovih, o belih in sivih oblakih, o spreminjanju vode, o morjih, o rekah, o hudournikih, pa tudi o igrivosti belih ovčic na nebu in mavrici.
V šoli so se učili o vremenu, o vetrovih, o spreminjanju vode, o morjih in rekah in hudournikih. Učili so se tudi o tem, kako oblaki rastejo in se gostijo in polnijo z vodo in kako naredijo dež in sneg in točo in sadro.
Tudi vadili so, no učitelj in učiteljica sta jim vse pokazala, oblački pa so morali ponoviti vaje za njima. Seveda jim ni uspelo, večinoma so bili redki, beli in puhasti, zelo malo vode so lahko nesli, celo tisti sivi. Učitelja sta jim povedala, da bodo zrasli in postali taki, kot sta onadva in takrat bodo z lahkoto opravili nalogo.
Prišlo je poletje in z njim počitnice. Oblaček se je podil po nebu, poskušal je pozabiti na šolo, vendar mu ni šlo iz misli, kar sta rekla učiteljica in učitelj. Postal naj bi siv, velik in gost oblak. Malo ga je razžalostilo, a je poskušal sprejeti dejstvo, da bo zrasel in postal siv tudi on.
Nekega dne so na nebu začeli pripravljati nevihto. Zbrali so se ogromni gosti sivi oblaki. Naš bel oblak se je na vse pretege trudil ostati bel oblak, čutil je, da ga vlečejo v svojo gosto gmoto, videl je kako so se njegovi prijatelji in prijateljice združevali s sivimi gostimi oblaki in izginjali pred njegovimi očmi. Celo nebo je prekrila gosta sivina.
Bel oblak je začel bežati. Umikal se je sivini. Vedel je da se mora prebiti nad njih, nazaj na modro nebo, a kako naj gre skoznje, požrli ga bodo, se je spraševal. Nikjer ni bilo več delčka modrega neba, nikjer ni bilo več prostega prehoda.
Ostala je le ena pot. Prebiti se mora skozi njih. Vedel je, da ga bodo požrli, vedel je, da bodo vzeli in skrčili njegovo vodo, vedel je, da ga bodo zgostili in združili z vsemi v ogromno sivo nevihtno oblačnost. A druge poti ni bilo, če ostane pod njimi, ga bodo odplaknili v morje na Zemlji.
Odločno je poletel proti sivi gmoti in mahal in brcal okoli sebe. Zaprl je oči, da jih ne bi gledal in se z vso silo prebijal navzgor. Boril se je, besnel. Bil je kot nevihta. Tedaj je zaslišal učiteljev glas. »Poglejte ta oblak! Tako majhen in bel je še, pa bo kmalu postal najmočnejši med nevihtnimi oblaki!«
Oblaček je odprl oči. Videl je njihovo odobravanje. V njihovih očeh je zagledal siv odsev, sebe. Ustavil se je. Nehal se je boriti. "Jaz sem BEL oblak", je zašepetal sam pri sebi. Tiho je lebdel v gosti sivini, ki ga je obdajala. Vse njegove kapljice so se začele sproščati iz krča. Spet se je puhasto razširil in začel postajati lahkoten. Mirno se je začel dvigovati proti nebu in kmalu je prišel do jasnine.
Tam so plavali beli oblaki različnih velikosti, oblik in starosti. Celo šolo je videl in belega puhastega učitelja in učiteljico v njej, mali oblački so bili različnih barv, od belih do gostih sivih. V šoli so jih učili o vremenu, o vetrovih, o belih in sivih oblakih, o spreminjanju vode, o morjih, o rekah, o hudournikih, pa tudi o igrivosti belih ovčic na nebu in mavrici.
RSS Feed
