Nekoč je živel Ti. Hodil je po svetu in iskal smisel življenja. Srečal je mnogo modrih in manj modrih bitij in od vseh se je vestno in predano učil. A smisla življenja ni našel. Po dolgih letih potovanja in neutrudnega iskanja so mu moči pošle. Ozrl se je k Bogu in priznal: »Ni mi uspelo, nadaljeval bom v naslednjem življenju.« Nato se je razgledal po okolici in prisluhnil rastlinam in živalim, da bi našel kraj, kje bo preživel preostanek življenja. Tam je rastlo staro drevo. Sedel je h koreninam in zaprl oči, da si odpočije. Na drevesu je mrgolelo vse vrste življa. Poslušal je te prisotnosti in kmalu se je zdelo, da ne sedi pod drevesom, ampak sredi dežele naseljene z vsakovrstnimi bitji, pesmijo, ščebetom, neverjetnim prepletom stezic in potk in zračnih poti, po katerih so tekale mravljice, pajki, martinčki, hrošči, letale muhe, pikapolonice,kosi, šoje, veverice, pa spet tekali ježi, miške, zajčki, pa spet letale vile in metulji, komarji, mušice in sploh je bilo prebivalcev toliko, da je bilo to eno najpestrejših kraljestev pod soncem. V tem je padla na Ti-ju na nos padla gosenice. Odprl je oči in presenečeno poskušal videti malo obiskovalko na konici svojega nosu. Gospodična je imela klobuček na glavi, elegantno mu je pokimala in ga vprašala: »Pozdravljeni, vas lahko vprašam po imenu?« Ti je zajecljal: »Ah..., a...a... jaz?« »Me veseli Jaz, da sva se srečala.« In že je ni bilo več. Kmalu je priskakljala veverica do Ti-ja. »Jaz pozdravljen. Kdo si?« Ti je bil spet presenečen in izustil je le: »Jaz sem....« Vevrica je bila zadovoljna in že je odšla po svojih poteh. Nedolgo zatem mu je na ramena sedla sova: »Jaz, ki si, kam si namenjen?« Ti je bil še kar zmeden od tega dogajanja je poskušal razložiti svojo zgodbo: » Tukaj sem...« Sova je bila zadovoljna. Vzkliknila je: »Naš je.« In že je ni bilo več. Jaz je globoko vdihnil in se sprostil. Poti, ki jih je prehodil so postale zlat preplet stezic in potk, ves svet je postal pisano kraljestvo najrazličnejših bitij in prisotnosti, življenje je prekipevalo v svojih neskončnih oblikah in ena od njih je bil tudi on. Nasmehnil se je in Bog tam v nešteto očeh  in cvetovih in bilkah in kamenčkih mu je vrnil nasmeh.

Kaj sploh je sreča?
Sreča je stanje. Ko smo srečni, smo sproščeni, ljubeči, zadovoljni, notranje mirni, v stiku s seboj, radostni, varni in sprejemamo življenje.

Kaj je čuječnost?
Čuječnost je stanje. Ko smo čuječi, smo zavestno prisotni v življenju tega trenutka, v neocenjujoči drži. To nam daje notranji mir, sproščenost, ljubečo prisotnost, občutek varnosti, umirjeno radost, stik s seboj in življenjem, ki ga zaznavamo z vsemi čuti. Zato postanemo srečni, ko smo čuječi.

Kako postati čuječ? Kako biti srečen kadarkoli?
Vsakdo lahko neguje čuječnost, vaje so silno preproste, primerne za otroke in odrasle. Korak za korakom nas vodijo v čuječe življenje in že zelo kmalu opazimo spremembe, ki nam ji prinašajo, kar nam daje veselje za vztrajanje na poti.

Prvi korak je sprejeti odločitev, da želimo biti čuječi. Povejmo samim sebi o tej odločitvi, zavežimo se novi poti.

Vsak dan naredimo del poti na poti čuječega življenja. Prvi koraki naj bodo majhni. Vzemimo si 5 minut za prvo vajo. Sedimo vzravnano in udobno v prijetnem okolju doma, v naravi, v avtu preden se odpeljemo ali pred obedom. Zapremo oči, če nam je neprijetno, lahko pustimo odprte. Nato opazujmo svoje dihanje, opazujmo svoje telo ob dihanju. Prišle bodo misli, čustva, občutki. Opazimo jih, ozavestimo, a se nežno in mirno vračajmo k opazovanju dihanja. Tako preprosta na prvi pogled je prva vaja.

Druga preprosta vaja je poslušanje. Zapremo oči, se sprostimo in poslušamo zvoke v naši okolici, morda ptičje petje, avtomobile, otroško igro... Zopet bodo v našo pozornost vstopale misli, čustva ali občutki. Opazimo jih in se ljubeče vrnemo k poslušanju.

Ko osvojimo prve korake, se nam razširijo možnosti čuječega življenja in pripravljeni smo za nove vaje, ki nam počasi, a zagotovo prinesejo srečo, kajti čuječnost postane naš način življenja, sočutje postane del vsakdana, ljubeča prisotnost do nas samih, kakršni smo in do drugih postane naš temelj, odnosi se poglobijo in postanejo iskrenejši, svet postane bolj živ, barvit, radosten, pri delu in učenju postanemo učinkovitejši, pri športu in dejavnostih bomo bolj zbrani, imunski sistem bo manj obremenjen, ker bo stopnja stresa zelo znižana, kar bo ugodno vplivalo na počutje, notranji mir bo vedno na dosegu roke in življenje bo lepo brez razloga. Srečni bomo kadarkoli in kjerkoli.

Vendar pa, da dosežemo vse to, je potrebna odločitev za zavestno zaznavanje tega trenutka brez ocenjevanja in vzeti ter hkrati podariti si moramo nekaj časa. 5 minut bo dovolj za začetek, nato jih podaljšajmo in v nekaj tednih bodo prvi rezultati vidni.  Bodite srečni!

Želim ti, da si srečen,
Vsak dan, ko sonce vzide.
Želim ti da si srečen,
vsak trenutek, ko začutiš sebe.
Želim ti, da si srečen,
ko pogled se ustavi na rumenem cvetu.
Želim ti, da si srečen,
ko začutiš mirno zlato lučko v sebi.
Želim ti, da si srečen,
ko obsediš pred svojim obedom.
Želim ti, da si srečen,
ko poslušaš ptičjo pesem.
Želim ti, da si srečen,
ko začutiš sočloveka.
želim ti, da si srečen,
ko utrne se prva zvezda.
Želim ti, da si srečen,
ko zazibaš se v sanje.
Bodi srečen, človek moj.

Tale dan moram res izkoristiti za novičke :)

Ljudje ponavadi težko verjamemo tistim, ki nekaj učijo, pa običajnih rezultatov nimajo v lastnih rokah. Torej jaz po tem kriteriju (še) ne morem učiti o partnerki ljubezni. Vendar neredko na svetovanjih in terapijah delam ravno to. In po občutku in komentarjih sploh ne slabo. Tako pač nanese in če moj glas ni dovolj glasen, da bi znala pravo besedo na pravo mesto postaviti, mi pride na pomoč Anton (Padovanski) in potem skupaj rešiva zagonetko. In zato si danes drznem dati eno javno lekcijo o ljubezni v medsebojnih odnosih. Se spodobi za Valentinovo, morda pa kdaj naredim še delavnico na to temo, saj izkušenj imam kar nekaj :)

Torej, recimo da ste samski, ali pa v partnerstvu, kjer ni več žara, vznemirjenja, privlačnosti. Želite pa si tistega lepega občutka, saj veste katerega, ga bom opisala kot zlitje dveh svetov, prelet metuljev skozi telo in omamno dehteče cvetenje vrtnic in jasmina, moški bi še kaj dodali, pa kar dajte. No in naučili ste se, da to dobite, ob pomoči druge osebe, ponavadi nasprotnega spola. In takih oseb je malo, kajne? Smola? Ni nujno :). Pa pobrskajmo po spominu, če smo tole čutili ob kaki osebi, situaciji, prizoru v naravi, v skrajnem primeru ob filmu, ampak dajmo raje nekaj fizičnega, nekoga fizičnega si zamisliti. In zdaj (čuječe!!! Zbiram prijave za delavnico, mimogrede) pozorno poglejte kaj se dogaja z vami, kam gre vaša pozornost ven ali noter? Občutki so zagotovo vsaj do neke mere znotraj telesa, ker pač take frekvence čutimo tudi s telesom. In pozornost bo zelo verjetno usmerjena na »objekt«, ki nam to daje (ni nujno človek, zato »objekt«, da ne skoči kdo pokonci prekmalu, sicer me pa poznate). In zdaj nežno usmerite pozornost v sebe, očke, ušesa, senzorje po koži, vse usmerite k sebi, k najvrednejšem »objektu«, ohranite pa tiste metuljčke in vrtnice in jasmin in nasmeh in toplino.... No zdaj mi pa povejte ali se sploh lahko kdo, vključno z vami, upre taki svetlobi? Ja pa nasmešek na obrazu se pa sam zariše, kajne? In ne se branit pomočnikov v obliki glasbe, vonjav, čokoladic...

Ali mi zdaj verjamete, da moraš imeti najprej ljubezen v sebi, da jo lahko deliš, ker tista znotraj je tvoja in si to ti, je zvezdica, lučka znotraj tebe in je čas, ko jo lahko deliš s kom, ki hodi po dveh nogah, pa drugič čas, ko s kom, ki je večino časa na štirih, ali pa z nekom, ki ima korenine v zemlji, ali pa le s seboj in zvezdico na nebu. In v vseh teh primerih je lepo, resnično lepo, ker si ljubezen ti.

Tvoji Valentin, Anton in Darja :)

Nekoč je živela vrtnica. Bila je žlahtne sorte, z veliki rožnatimi cvetovi. Rastla in cvetela je mnogo let. Pa se je zgodilo, da je v deželo prišla dolga in zelo mrzla zima. Vrtnica je pomrznila, ostale so le korenine. Nadzemni deli so odmrli. Spomladi, ko je sonce stopilo sneg in se je zemlja ogrela, je iz korenin pognalo več mladik. Bujno so rasle in kmalu so na njih začeli brsteti cvetni popki. V dnevih, ko je bilo sonce najvišje na nebu, so zacveteli. Cvetovi so bili majhni in preprosti. Vrtnar je vedel, da so šipkovi. K šipku je postavil majhno klop. Tam je od takrat najraje sedel, ob divjem šipku. Res je hitro odcvetel, a spominjal ga je na nekaj nežnega in divjega v njegovem središču in pozimi si je s pticami delil njegove plodove. Nekoč ga je gospodar vprašal, zakaj ne cepi šipka v žlahtnejšo rastlino. Vrtnar se je nasmehnil in odvrnil, da je to njegova najbolj priljubljena in najžlahtnejša sorta, da je osnova vseh drugih sort in da jo potrebuje, da se ob njej vrne v svoje središče. Gospodar je razumel, saj je bil vrtnar tudi sam.

Pred dnevi sem bila v prijetni tapkalski družbi. Med drugim smo za demonstracijo naredili krog ali dva tapkanja na željo po čokoladi. Priznam nisem se poglobila, ker tisti trenutek nisem čutila potrebe po nobeni hrani. Sicer smo tovrstno tapkanje že delali v naših zdravilnih krogih in takrat na mizo zložili nekaj dobrot. Je bilo zabavno. Ampak v ponedeljek dopoldne začutim željo po čokoladi. To ni redkost, in doma imam vedno zalogo. Se ne obremenjujem s količinami, ker si mislim 85% čokolada je itak zdrava, mlečne pa res ne maram.  Torej, že skoraj sežem po njej, jo vzamem iz škatle, le še odviti bi jo morala, pa se spomnim na tisto tapkanje in si rečem: »Me pa res zanima, kako to deluje. Iz raziskovalnih namenov, dajmo poskusit in opazovat, kako se spreminjajo občutki in frekvence pri tapkanju na željo po hrani, da bom vsaj vedela kako je, ko naslednjič s kom to tapkam.« Jaz namreč moram izkusiti frekvence, mentalni nivo mi nič kaj ne pomeni dosti. In začnem (zaporedja so v krepki pisavi):

Čeprav moram pojesti to čokolado, se popolnoma in v celoti sprejemam in se imam rada z vsem kar čutim.
Po točkah: moram pojesti to čokolado....
...in prileti vprašanje: Kdo je tukaj lačen? (želodec je bil namreč poln) in tapkam
Čeprav čutim lakoto,....
Čeprav čutim željo po čokoladi,... (po točkah: čutim lakoto po čokoladi, čutim željo po čokoladi....)
.... in se je začelo dogajati nekaj z energijo
Čeprav rabim to čokolado,....
(zdaj to ni bil več hec, kot na začetku)
Čeprav hočem čokolado,.... (tale hočem je bil konkreten)
Čeprav bi jo imela v ustih in želodcu,.... (po točkah: rabim to čokolado, hočem to čokolado, hočem jo imeti v ustih in želodcu,....)
in je prišel en tak beden občutek, malo mi je postalo slabo,....
Čeprav nočem čutiti tega, mi je slabo,......
(Česa nočem čutiti? Sem se vprašala.. Kaj čutim? Katero čustvo? Ni bilo intenzivno, a dovolj prisotno in tam globoko, da je povzročalo blago slabost. Hm, morda pa je intenzivno, a še skrito)

Žalost!!!! O, Madonca, sem skoraj vzkliknila. Večina, ki tapka zaradi prenajedanja, s tem potlači žalost. Saj žalosti imam še kaj za odtapkat, ampak da je tale nedolžna 85% čokolada povezana s tem? Jaz običajno v stresu ne jem. In sem ji rekla, čokoladi namreč: »Zdaj te pa iz principa ne pojem, dokler mi ne boš več pasala. Hahaha, takrat sem še vedno mislila, da jo bom pojedla, potem ko mi ne bo več do nje.
Odtapkam dva kroga na žalost:
Čeprav čutim žalost, globoko v želodcu, se sprejemam in se imam rada.... (po točkah : čutim žalost, čutim slabost, globoko v trebuhu čutim žalost,...)
in ta je kar naenkrat odplavala, na njenem mestu pa je ostala ena taka prijetna, mehka sladkoba v telesu. IN SPET SE JE POTRDILO, DA SO POD BLOKADAMI SKRITI ZAKLADI, NAŠE ZLATE NITI!!!

Spila sem skodelico čaja in šla obrezovat trto. Pa čokolada? Ni se mi zdelo vredno odviti je iz folije, kaj šele odgrizniti. Resno. Sem jo čez dva dni. Brez tapkanja. Se mi je mudilo in se nisem poglobila ali jo rabim ali ne. Vse skupaj je trajalo mogoče 10 min. Ja čokolada bi mi vzela manj časa, ampak moj raziskovalni duh je bil zadovoljen in našla sem novo zlato nit. Take še nikoli nisem občutila. Vredno je bilo!
Za trajen uspeh bi morala poiskati razloge za žalost, no njih tako ali tako predelujem, počasi, a za trdno.

Veselo tapkanje vam želim in mnogo užitkov ob čokoladi (tisti ta zdravi, seveda)!

Darja

Nekoč je živela lisica. Imela je rdeč kožuh, hitre tačke in bistro glavico. Bila je igriva in vesela. Živela je tako kot živi vsaka lisica, lovila si je hrano, skakala po gozdu, skopala si je brlog, imela mladičke. Živela je lisičje življenje. Nekoč ji pride na ušesa, da so lisice zvite in zraven za besedami je bilo zapakiranih polno bodic, zabolelo jo je pri srcu, ko jih je slišala. Čez nekaj časa sliši, da pravijo, da so lisice prebrisane in zraven je čutila ostre osti za temi besedami. Zabolelo jo je. Kasneje je slišala, da so lisice tatice in zdelo se ji je, da ji nekdo zateguje vrv okoli vratu, ko je začutila te besede. Začela se je umikati, se skrivati, kožuh ji je zbledel, igrovost odšla, tačke so imele težak korak in glava žalosten pogled. Ni znala živeti prav, si je mislila. Taka kot je bila, ni bila dobra, a drugačna ni znala biti. Grižljaji so postali grenki in gozdne poti temne.

Nekega dne pa je sedela na štoru in se razgledovala po gozdu. Z drevesa je padla kapljica rose na njeno tačko. Gledala je kako se bleščijo sončni žarki v kapljici, v njej je sijalo malo sonce. Lisička je nežno dvignila tačko in zdelo se ji je, da v tački drži lučko, malo zvezdico, svoje sonce. Vedela je kdo je. Vedela je, da je lisica, z lepim rdečim kožuhom, hitrimi tačkami, bistro glavico in da skoznjo živi življenje. Če kapljico rose pogleda sonce, je kapljica zlata svetloba, če pa jo pogleda temen oblak, potem je sivi biser. Če kdo govori o lisici, govori iz svojega srca, iz svojega sonca ali sivega oblaka, odvisno od vremena v njegovem srcu. Gledala je svetleči zlat biser v svoji tački in se odločila za sonce: »Danes je lepo vreme,« si je rekla vsak dan in zdirjala po svojih poteh.

Čas za pravljico :)
Ježek je racal po gozdni poti. Morali bi reči stopical po ježevsko, a v resnici se je gugal kot racak, torej ježek je racal po gozdni poti in si prepeval.

»O male stvari,
moje male radosti,
o, male stvari,
kaj vse mi danes nudite,
o male stvari,
kje vse me presenečate, ....«

In sreča žabico. »Pozdravljena žabica!« vzklikne radostno. Žabica se mu z nasmeškom prikloni v pozdrav in vesela odskaklja naprej. Ježek pa raca kot prej, zraven pa si popeva to isto melodijo, ki jo je slišal nekoč dolgo tega od svojega dedka. V resnici je pozabil kako gre besedilo, a zapomnil si je nekaj delčkov, manjkajoče pa dodal, vsak dan sproti. Tako nekako si je popeval, ko je racal:

»... o,  moje oči,
ki vse stvari te vidite,
kako me veseli,
da moje ste sopotnice,
O moje srce,...«

In sreča lisico. S polnim trebuhom se je vračala iz bližnje vasi, zadovoljna in željna počitka. »O, botrica pozdravljena,« je vzkliknil ježek. Lisica se mu je priklonila v pozdrav, z nasmeškom na ustih in odšla svojo pot, ježek pa je racal naprej in si popeval:

»... o, moje srce,
kako prijetno biješ mi,
o, moje srce,
najboljši mi prijatelj si,....

Pa ga je nekaj zasrbelo na hrbtu, ozre se nazaj, hodi pa še kar naprej in si brunda melodijo, ter se čoha po hrbtu s smrčkom. Pred njim pa luža, tista prava gozdna, blatna luža, v kateri se valjajo divje svinje. In pade v blato:

»o, blato povsod,
si videti umazano,
a, jaz te poznam,
vem, da me boš očistilo,...«

In orel je to opazoval z vrha hrasta in zakliče ježku: »Prijateljček, tvojega dedka sem poznal. Vedno sem bil vesel, ko sem ga srečal. Hahaha, zdaj vem zakaj. Zaradi te pesmi. Tamle za vogalom so zrele divje češnje, ti jih malo stresem z drevesa?« Ježek pa:

»O, češnja moja,
njam, njam, njam, njam, njam, najm, njam, njam...

In sta se zabavala, orel in ježek in ves gozd pravzaprav.