ZLATA PRAVLJICA - COACHING ZA OPOLNOMOČENJE
  • Domov
  • Coaching
    • Coaching
    • Tapakanje za opolnomočenje
    • Otroci
  • Čuječnost
    • Delavnica osnove čuječnosti
  • PRAVLJICE
    • Osebne terapevtske pravljice
    • Zdravilnost pravljic
    • Zvezdica in zlate niti >
      • Zlate modrosti iz knjige Zvezdica & zlate niti
      • Zvezdica-dnevnik
      • Kako se je začelo
      • Kaj nam prinaša Zvezdica
      • Naročilo knjige
      • O EFT
  • EFT za vid
  • Blog
  • O MENI
    • Ta stran uporablja piškotke
  • HVALA
  • English

Ščepec čarobnosti...​

​

Zakaj sonce potrebuje luno in zakaj luna potrebuje sonce

10/4/2014

0 Comments

 
Nebo je vedno odsevalo dogajanje na Zemlji. Tako je bil narejen svet. Prišel je čas, ko so se ljudje prevzeli in začeli graditi zidove okoli sebe. Kmalu so za te zidove skrivali svoje imetje, svoje talente, svoje blagoslove in sploh vsa bogastva. Zemlja je postajala vse temnejša, kajti le malo ljudi je še svetilo s svojimi lučkami. To početje je seglo do neba. Nekoč se je sonce odločilo, da ne bo več dajalo svetlobe luni. Ni mu bilo všeč, da jo ljudje tako opevajo, ko se pokaže v vsem sijaju, lepo okrogla in svetleča. Tudi njemu je bila všeč, to si je le potiho priznal, a ljudje na zemlji so jo opevali znova in znova, v njenem sijaju so se zaljubljali, pisali pesmi, se predajali sanjam in užitkom in sploh tako pogosto strmeli v nebo, ko se je pokazala ona. Čez dan, ko je na nebu kraljeval on, pa ga ni opazil nihče. Vsi so se posvečali sebi in svojim bogastvom in se zapirali v svoje hiše. Zato je sonce umaknilo žarke, ki so bili posvečeni njej. Sprva na zemlji niso opazili nič nenavadnega. Zatopljeni so bili v svoja življenja.  A minevali so dnevi in ni se več pokazala. Najprej so jo začele pogrešati ženske, nato pesniki in otroci, in zaradi njihovega tarnanja, kmalu še moški. Oni predvsem takrat, ko so se v poznih nočeh vračali domov, pa so bile poti vedno temne. Razen tega so njihove žene postajale vedno bolj čemerne in odmaknjene, oni pa so se počutili neželjene in prav z ničemer jih niso mogli več razveseliti. Žene pa so zrle v nebo vsak večer in čakale, kdaj se vrne njihova svetla luna. Svet je postajal še težji in zjutraj je vedno manj ljudi vstajalo s soncem, vedno manj je bilo tistih, ki so pričakali sončni vzhod s spoštovanjem in svečanostjo. Vedno manj je bilo tistih, ki so še omenjali sonce v svojih pogovorih. Sonce je opazilo težo, ki je legala na svet, pa je še kar vztrajalo pri svoji odločitvi. Luna se je kljub temu vsako noč vračala na nebo, čeprav ni bila vidna. Vedela je, da se bo svetloba nekoč vrnila, zato ni opustila svoje poti. Minila so leta in ljudje so pozabili na svetlobo na nebu. Živeli so brez smeri, brez vodstva, kmalu so pozabili tudi na svetlobo v sebi. Nekoč pa se je zbralo 12 moških na gori, ki se je imenovala Bela pot. V davnih časih so to goro ljudje obiskovali, da bi občudovali luno, a ta tradicija je bila zdaj pozabljena. Možje so iskali svojo luč, svojo pot in v ta namen so se dogovorili, da se bodo zbrali vsako jutro pred sončnim vzhodom  in v tišini in svečanosti pričakali vstajenje sonca. Verjeli so, da bo spajanje z vstajanjem največje luči tudi v njih prebudilo luč, da bo zlata svetloba vstala tudi v njih in žarela tako kot sveti sonce na nebu. Moški so prihajali vsako jutro, ob vsakem vremenu. tudi sonce je vstalo vsako jutro ob vsakem vremenu. Bili so predani vstajenju svoje luči in sonce je kmalu postalo pozorno na njih. Bilo je ganjeno ob njihovi vztrajnosti in nekega dne je vprašalo može in mladeniče: »Možje zakaj prihajate vsako jutro na goro in spremljate moje vstajanje?« Najstarejši med njimi je odgovoril: »Naša luč je ugasnila, in hočemo jo obuditi. Ti si največja luč na našem svetu in radi bi postali taki kot ti. Tudi mi hočemo sijati in z zlatom posuti vsakogar, ki ga  srečamo v Življenju. Tudi mi hočemo biti luč v naših domovih in naših družinah. Možje smo in sinovi.  Naša naloga je, da sijemo v vsem sijaju in veličastju, da delimo svojo svetlobo in moč, da objemamo svoje drage s toploto našega bitja. A naša toplota je brez tebe hladna in naši objemi so trdi in grobi. Zato prihajamo sem na goro.« Sonce je bilo počaščeno. Ganila ga je gorečnost teh mož, a imelo je še eno vprašanje za njih: »Možje zakaj prihajate na to goro. Ta gora je posvečena luni, ne soncu?« Tokrat je odgovoril najmlajši izmed mož, še mladenič: »Sonce drago, potrebujemo luč, da razsvetlimo svoje bitje, a največji blagoslov dobimo takrat, ko vidimo svoj odsev v očeh in srcih svojih dragih. In najžlahtnejša svetloba je odsev v očeh naših deklet in žena. One nosijo svojo luč, one nosijo svoje sonce, a svetloba, ki sije iz njihovih oči, takrat, ko jih obsvetimo mi, ta svetloba seže najglobje. Zato prihajamo na to goro, na lunino goro, da počastimo naše ženske, tako, kot one častijo nas, ko sprejmejo našo luč.« Ko je sonce slišalo odgovor mladeniča in videlo solze ganjenosti v očeh njegovega očeta, je spoznalo, da je prišel čas, da ljudem vrne belo luč. Vedelo je, da je čas, da jim vrne povezanost zlate in bele svetlobe. Tisti dan je sijalo močno, a blagohotno, zvečer pa je počakalo na luno, ki se je tako kot vsako noč pripravljala, da pride na nebo. Dotaknilo se je je s svojo najžlahtnejšo svetlobo in se počasi umaknilo z neba. Bila je čudovita, nikoli, prav nikoli še ni bila odeta v tako prelepo oblačilo. Soncu se je za trenutek zahotelo, da bi jo imelo le za sebe, pa se je kmalu spomnilo srčne plemenitosti 12 mož na gori in ponosno je bilo, da gleda ta čudovit odsev svoje svetlobe na nočnem nebu. Luna je razsvetlila nebo. Biserna svetloba je posula ves svet in se nežno dotaknila src ljudi. Ženske in dekleta so se spomnile svoje mehkobe in veličastja, ki so ga nosile v svojih telesih, možje so začutili njihov mir in dovolili, da se naseli tudi v njihova srca, otroci so začutili varnost, ki je preplavila njihove domove in mirno so se zazibali v sanje. Svet je postal lahkotnejši in ljubezen je stekla v neštetih potočkih med lučkami, ki so svetile v srcih ljudi. Sonce si je oddahnilo in se prepustilo občudovanju svojega odseva v noči. Prvič je začutilo globoko hvaležnost do lune, ki je bila pripravljena sprejemati njegovo svetlobo in jo deliti svetu v trenutkih, ko je samo počivalo po dolgem dnevu na nebu. Da bi ljudje ne pozabili na negovanje in svetost svoje svetlobe, sta se z luno dogovorila, da njen odsev ne bo stalnica na nebu. Od takrat se je lunin odsev spreminjal prav vsak dan. Sonce je sijalo v polni moči, ker je bila njegova luč potrebna za obstoj življenja na svetu. Luna pa je postala simbol čaščenja notranje luči v vsakem človeku na Zemlji. Njeno upadanje in ponovna rast je dajalo ljudem upanje v trenutkih, ko je njihova luč ugašala in dajalo jim je zaupanje v ljubezen in povezanost, ko je njihova luč rasla. Zopet je postala njihova vodnica in nežno zavetje v temnih nočeh. Sonce je bilo oče in luna je bila mama. Sonce je bil on in luna je bila ona. Bila sta odsev ljudi na nebu.

0 Comments

VALENTINOVO IN LJUBEZEN

14/2/2014

0 Comments

 
Tale dan moram res izkoristiti za novičke :)

Ljudje ponavadi težko verjamemo tistim, ki nekaj učijo, pa običajnih rezultatov nimajo v lastnih rokah. Torej jaz po tem kriteriju (še) ne morem učiti o partnerki ljubezni. Vendar neredko na svetovanjih in terapijah delam ravno to. In po občutku in komentarjih sploh ne slabo. Tako pač nanese in če moj glas ni dovolj glasen, da bi znala pravo besedo na pravo mesto postaviti, mi pride na pomoč Anton (Padovanski) in potem skupaj rešiva zagonetko. In zato si danes drznem dati eno javno lekcijo o ljubezni v medsebojnih odnosih. Se spodobi za Valentinovo, morda pa kdaj naredim še delavnico na to temo, saj izkušenj imam kar nekaj :)

Torej, recimo da ste samski, ali pa v partnerstvu, kjer ni več žara, vznemirjenja, privlačnosti. Želite pa si tistega lepega občutka, saj veste katerega, ga bom opisala kot zlitje dveh svetov, prelet metuljev skozi telo in omamno dehteče cvetenje vrtnic in jasmina, moški bi še kaj dodali, pa kar dajte. No in naučili ste se, da to dobite, ob pomoči druge osebe, ponavadi nasprotnega spola. In takih oseb je malo, kajne? Smola? Ni nujno :). Pa pobrskajmo po spominu, če smo tole čutili ob kaki osebi, situaciji, prizoru v naravi, v skrajnem primeru ob filmu, ampak dajmo raje nekaj fizičnega, nekoga fizičnega si zamisliti. In zdaj (čuječe!!! Zbiram prijave za delavnico, mimogrede) pozorno poglejte kaj se dogaja z vami, kam gre vaša pozornost ven ali noter? Občutki so zagotovo vsaj do neke mere znotraj telesa, ker pač take frekvence čutimo tudi s telesom. In pozornost bo zelo verjetno usmerjena na »objekt«, ki nam to daje (ni nujno človek, zato »objekt«, da ne skoči kdo pokonci prekmalu, sicer me pa poznate). In zdaj nežno usmerite pozornost v sebe, očke, ušesa, senzorje po koži, vse usmerite k sebi, k najvrednejšem »objektu«, ohranite pa tiste metuljčke in vrtnice in jasmin in nasmeh in toplino.... No zdaj mi pa povejte ali se sploh lahko kdo, vključno z vami, upre taki svetlobi? Ja pa nasmešek na obrazu se pa sam zariše, kajne? In ne se branit pomočnikov v obliki glasbe, vonjav, čokoladic...

Ali mi zdaj verjamete, da moraš imeti najprej ljubezen v sebi, da jo lahko deliš, ker tista znotraj je tvoja in si to ti, je zvezdica, lučka znotraj tebe in je čas, ko jo lahko deliš s kom, ki hodi po dveh nogah, pa drugič čas, ko s kom, ki je večino časa na štirih, ali pa z nekom, ki ima korenine v zemlji, ali pa le s seboj in zvezdico na nebu. In v vseh teh primerih je lepo, resnično lepo, ker si ljubezen ti.

Tvoji Valentin, Anton in Darja :)

0 Comments

LEPOTA

9/2/2014

0 Comments

 
Sedim na topli peči in gledam skozi okno. Tam pred njim je češnja, ki je ostala brez polovice vej. Opazujem njene ostre štrclje. Malo naprej je jablana, izruvana leži na tleh.  Naprej še druga drevesa tako ali drugače prizadeta. Smreke brez vrhov, razklani kostanj, polomljene bukve....

Včeraj sem si dopisovala z združenjem, ki pripravlja anketo in raziskavo o obsegu nasilja nad ženskami v specifični skupini v Sloveniji. Jaz sem bila ena od teh žensk, osebno poznam še vsaj deset izobraženih žensk, ki so bile ali še vedno so žrtve nasilja za domačimi stenami. In najbrž jih je še več, a mi tega niso povedale. Take rane so tabu, so sramota, neskončno globoka bolečina, smrtni strah, nemoč in žalost. Večina obrača poglede stran, se izogiba bližine ali pa pomiluje na način, da naredi čim večjo čustveno razdaljo s prizadeto osebo. Redki so tisti, ki vidijo luč za brazgotinami in ranami.

Jablano bomo poskusili postaviti nazaj na noge, če nam le uspe, morda jo bo potrebno obžagati, da jo dvignemo, češnji pa bomo oskrbeli štrclje. Enako z ostalimi. Vsa drevesa ne bodo preživela, a kar bo v naši moči, bomo storili.

In tako še kar gledam to češnjo, saj imamo več dreves, a ta je najbližja oknu. In ugledam njeno posebno lepoto v novih oblikah, ugledam njeno moč, da je obstala, ugledam njeno življenjsko svetlobo, ki sije ravno okrog teh štrcljev, prej je nisem nikoli videla, najbrž je bila skrita za bujnimi vejami in vsem kar je bilo na njih. Ponavadi sem opazovala cvetje in poleti rdeče sadeže na njej, njihovo sočnost, barvo, količino, tisto kar je bilo meni v površinsko korist. Nisem pa gledala nje, njenega bistva, njenega žara in svetlobe. Včasih ti mora biti odvzeto, da ti je dano.

Ko naslednjič uzreš brazgotino na koži, srcu ali duši živega bitja, vedi, da je tam tudi zato, da ti pomaga videti svetlobo, ki si jo spregledal. Lahko obrneš pogled stran, a ostal boš brez darila.

Vse dobro prelepim jablanam in češnjam in hruškam, bukvam, kostanjem, smrekam, borom, hrastom, brezam.... vsem lučkam na naši Zemlji.

Darja

0 Comments

Dve bitji

1/5/2013

0 Comments

 
Nekoč je živelo bitje, ustvarjeno iz nežnosti morske pene, topline poletnega vetriča, srebrne mesečine, mehkobe pomladne trate, vonja jasmina, svežine poletnega gozda in miru snežne beline.
In živelo je drugo bitje, ustvarjeno iz mogočnosti valov morja, odločnosti vetrov, zlate sončne svetlobe, trdnosti hrasta, vonja zlatega bora, zavetja domačega gozda, žive moči poletja.
Naneslo je, da sta se bitji srečali. Zdelo se je, da sta iz istega sveta, a popolnoma drugačna drug od drugega.  Delila sta morje, veter, svetlobo, vonj rastlin, prisotnost gozda in letnih časov, a jezika ne. Vedela sta, da sta del ene celote, a bila sta tako daleč vsaksebi in sama. To, da sta sama, sta spoznala šele, ko sta se srečala. Kot, da bi ju poznanstvo naredilo sama. Zdelo se je, da ju je prisotnost, bližina drugega naredila nepopolna in manjkajoči del je bilo to drugo bitje, tako drugačno, a tako podobno. Iskala sta poti drug do drugega, iskala sta skupni jezik, včasih izgubljala upanje, a se vračala znova in znova. Mogočnost valov je poskušala biti nežnost morske pene in včasih je bila, nežnost morske pene je poskušala biti mogočnost valov in včasih je bila, toplina se je včasih spremenila v odločnost in odločnost v toplino, srebro v zlato in zlato v srebro, mehkoba v trdnost in trdnost v mehkobo, vonj jasmina v vonj borovca in vonj borovca v vonj jasmina, svežina v zavetje in zavetje v svežino, mir v živo moč in moč v mir. Tako je mineval njun čas in iskanje druge polovice je postalo spoznavanje sebe, občutek nepopolnosti pa je preraščal v prisotnost vseobsegajoče polnosti. Nekoč sta sedela na skali visoko nad morjem. Spodaj se je penilo morje, za njima v zavetju borovega gozdiča je cvetel jasmin, grelo ju je večerno sonce, na vzhodu pa je že vstala luna. »Ta vonj!« je zašepetalo prvo bitje. »In svetloba!« je tiho prikimalo drugo. Morje pa se je smehljalo in bučalo, vse obenem.
0 Comments

O Kekcu in Bedancu

12/2/2013

0 Comments

 
Sem se v teh dneh večkrat spomnila na Bedanca in kaj napisati o njem. To je vsaj zame malo težja naloga. Pehto se še da razumeti, Rožleta tudi, a Bedanca, to je pa že druga zgodba. Bedanc je nastavljal pasti. Načrtoval je svoja dejanja, ni napadal le v afektu. Verjetno ni razmišljal o tem, kako se počuti žival v pasti, ali pa človek v kletki. Razmišljal je le o svojem cilju: imeti čim več krzna in posledično zlatnikov. In sem se spraševala, kako pride do tega, da človek postane slep za bolečino bližnjega človeka ali bitij narave. Ne le, da postane slep, ampak, da jo celo sam povzroča. Vsi to kdaj počnemo v manjšem ali večjem obsegu. Ampak tisto kar je morda najteže razumeti je, ko vidiš, da nekdo uživa v svojem dejanju, uživa ob tem, ko gleda, da nekdo trpi. S tem vprašanjem se ubadam že zelo dolgo. Kot ponavadi, so odgovori v življenju zelo preprosti in vsaj jaz jih najdem zelo pogosto v zgodbah.

Lahko rečemo, da je Bedanc zlobnež in se ne ukvarjamo z njim.

Lahko pa poskusimo gledati skozi njegove oči. In vidimo recimo tole: Ko postavljam pasti, v resnici vidim zlatnike, ko zbiram krzno, v resnici vidim zlatnike, ko zaprem Brinclja v kletko in preganjam nagajive fantiče, ki mi rušijo moj posel, v resnici vidim le zlatnike. In zlatnike potrebujem, so moja radost, moje veselje, moja pesem in edini način da pridem do njih je divji lov. To je vse kar znam in dobro mi plačajo za to...... To je zdaj že malo preveč razmišljanja za Bedanca, najbrž J, ampak tisto kar hočem povedati je, da ni zloben v osnovi. Nihče ni. Le to je edini način, ko ga on pozna, da zadovolji svoje potrebe. In povrh vsega ima dovolj fizične moči, da lahko vztraja na tej poti, da ga ni lahko ustaviti. Razen, ko se mu po robu postavi srčnost, iskrenost in pogum, čeprav v otroškem telesu. Kdaj je Bedanc izgubil srčnost, dobroto in ljubeče srce? Ni jih izgubil, le zakopal jih je, ker jih ni bilo varno kazati, ker jih je zaradi izkušenj povezal s šibkostjo in nemočjo. A Kekec je dokaz, da gredo dobro srce in pogum prav dobro z roko v roki skozi življenje.

Kot rečeno, vsi smo kdaj Bedanci, včasih Rožleti, drugič Kekci ali pa Brinclji, ampak sami se pa vsak dan odločimo kateri od tih bi bili raje in potem lahko vztrajamo na zastavljeni poti, tudi če nas kdaj spodnese, tudi če nas Bedanc (jeza, strah, sovraštvo, nevrednost, zapuščenost) za nekaj časa zapro v svojo kletko, lahko zaupamo in verjamemo, da nas bo Kekec (ljubezen, pogum, radost, življenje) slej ko prej rešil iz ujetništva, do takrat pa če ne gre drugače, si kot Brincelj zapojemo, lahko tudi žalostno pesem. Pomembno je, da damo sebi in svojemu srcu glas.

http://www.youtube.com/watch?v=wKxPv4f6w8s

pa še 10 min klip iz začetka filma, proti koncu je še druga Kekčeva pesem, Dobra volja je najbolja:

http://www.youtube.com/watch?v=tEl5E6eYScs

Kaj mi poje ptičica, ptičica sinička,
dobra volja je najbolja, to si piši za uho,
mile jere, kisle cmere, z nami vštric ne pojdejo.

Kaj odmeva mi korak, ko po stezi stopa,
dobra volja je najbolja, bodi dan na dan vesel,
smej se, vriskaj, pesmi piskaj, pa lahko boš srečo ujel.

Kaj mi potok žubori, ko po kamnih skače,
dobra volja je najbolja, na vsej širni zemlji tej,
lica rdeča, smeh in sreča to zaklad je, hej, juhej!!!

Pravljičen teden vam želim dragi bralci in tapkalci,

Darja 

0 Comments

O Kekcu in Pehti

12/2/2013

0 Comments

 
O Kekcu

Včeraj sem pomislila kaj je trenutno prisotnega v zraku, o čemer bi bilo dobro nekaj napisati. In sem šla peš po svoja otroka v šolo. To pri nas pomeni iti z enega hriba na sosednji hrib, malo po cesti, malo po gozdu, malo navzdol, malo navzgor..... kot v življenju. Ko smo se že vračali domov in gazimo po snegu žez travnik, reče sin: »Mami, a zapojemo Kekčevo pesem?« In smo jo in jaz sem vedela, da mi je odgovoril na vprašanje. Otroci odgovarjajo na naša vprašanja zelo pogosto in na naša čustva in na naše dileme. Pomagajo jih reševati po svojih najboljših močeh. Če čutijo potlačeno jezo, jo bodo sprovocirali, če čutijo našo negotovost, nas bodo potisnili do roba, da se postavimo na noge, v skrajnem primeru proti njim. Če čutijo, da želimo pokazati ljubezen, pa je ne, nas bodo objeli in poljubili. To delajo otroci in tudi nekateri odrasli ljudje, na zunaj odrasli, na znotraj pa bliže otroku, morda naivni, lahko fizično ali drugače šibkejši, a z zaupanjem v sočloveka vztrajajo v svojem optimizmu in veri, tudi takrat, ko ni veliko razlogov za to.

Se spomnite Pehte? Otroci so se je bali, ker so jim starši rekli, da je nevarna in hudobna. Ko sta moja dva mene že večkrat spraševala o Pehti, zakaj je ukradla Mojco, zakaj je bila taka kot je bila, sem jima vedno povedala naslednje: Pehta je bila modra žena, zdravilka, poznavalka zelišč in naravnih zdravil. Veliko je pomagala ljudem, potem pa je nekomu postala premočna ali pa se je komu zdelo, da ima prevelik vpliv na ljudi, ali pa je učila ljudi stvari, ki nekomu niso bile po godu, ali pa je ljudje niso razumeli in so se bali njenih sposobnosti. Zato so jo očrnili in pregnali. Ona pa je izgubila vero v ljudi in postala zagrenjena in jezna. Ni znala ozdraviti svoje jeze. Zato je odšla na planino in ni več pomagala ljudem. Njeno srce je omehčala Mojca, slepa deklica, a le toliko, da si jo je želela imeti ob sebi, ne pa dovolj, da bi jo imela rada, brez da bi omejevala njeno svobodo. Tu stopi v zgodbo Kekec, navihan, brihten fantič, pogumen in srčen, z zaupanjem, da mu bo uspelo rešiti Mojco. Njegova vera in dobra volja sta nepremagljivi in seveda na koncu zmagata. Pa ne le to, Mojca spregleda in to zaradi Pehtinega zdravila in Kekčevega poguma, ki ni toliko pogum, kot srčnost in optimizem.

Če se malo zamislimo, smo mi vsi včasih Pehte, izdani, zagrenjeni, odtujeni, a polni bogastev in talentov, ki jih na prvi pogled nihče noče.

Mi vsi smo kdaj Mojce, slepe, nežne deklice, čutimo cvetje, živali, pojemo lepe pesmi in se dotikamo src drugih ljudi s svojo milino in nežnostjo, rabimo pa pomoč pri vsakdanjih materialnih stvareh.

In vsi smo včasih Kekci, nabriti, srčni fantiči, ki jih ne ustavi nobena sila tega sveta in se borimo za dobrobit šibkih in pozabljenih. Kekec je imel rad tudi Pehto.

In da ne pozabim na Rožleta.... ja tudi strah nas je včasih, tako zelo, da smo samo strah in nič drugega.

O Bedancu pa kdaj drugič.... :)

http://www.youtube.com/watch?v=0XViah7DJrM

Kdor vesele pesmi poje
gre po svetu lahkih nog,
če mu kdo nastavi zanko,
ga užene v kozji rog.

Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.

Bistri potok, hitri veter,
bele zvezde vrh gora,
gredo z mano tja do konca
tega širnega sveta.

Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.

Pravljičen teden vam želim dragi bralci in tapkalci,

Darja 
0 Comments

Dve lučki

2/1/2013

0 Comments

 
Nekoč je živela lučka. Kamorkoli jo je zanesla pot, je šla njena svetloba z njo. Osvetljevala ji je pot in še okolico v vseh smereh. Njen svet je bil vedno svetel, tudi če je stopila v najtemnejši kotiček, ali najtemnejši gozd, ali najtemnejšo jamo, je vedno pred seboj videla pot. Nekoč jo vpraša druga lučka: »Kako ti uspe ohranjati svetlobo okoli sebe, jaz garam od jutra do večera in poskušam razsvetliti svet, pa sem vseeno v temi?« Prva lučka jo začudeno pogleda: »Ne vem, če jaz razsvetljujem svet, meni se zdi, da je svet že razsvetljen. Kamorkoli grem, je tam že svetlo, nisem še naletela na temo, pa ves čas potujem.« Še malo je pomišljala, nato pa še dodala: »Pa saj stojiš v svetlobi, poglej okoli sebe!« Druga lučka se je ozrla po okolici in res je bilo vse razsvetljeno. Od hvaležnosti je objela prijateljico in ko sta se dotaknili, se je z nje odluščila umazanija, ki je prej zastirala njeno svetlobo. Njun svet je še močneje zažarel in ko je prva lučka ugledala prijateljico v novi luči, je v občudovanju vzkliknila: »Kako čudovita svetloba! Nikoli in nikjer na svetu še nisem videla take! WAUU, kako ti je to uspelo?« Druga lučka je bila presenečena nad odzivom in ni razumela o čem govori prijateljica: »Ne vem kaj naj ti odgovorim, taka sem kot prej, se mi zdi.« Zasmejali sta se in se še enkrat objeli, potem pa veselo svetili v svojem svetu.

0 Comments

Kraljična in žabec

13/11/2012

0 Comments

 
Čas za pravljico! Vsak dan je dan za pravljico! Vsak dan je lahko dan, ko vstaneš in začneš znova! Vsak dan je ravno pravi, da objameš sebe takega kot si in dovoliš, da te objame nekdo drug, celega, z vso prtljago, z vsemi smetmi na zlatih nitih. Ker najverjetneje te bo objel nekdo, ki ima podobne smeti ali pa jih je nekoč imel in jih že zna objeti, nekdo, ki ti je podoben, ki ti je blizu in v tebi vidi svoj odsev. Prilagam eno od mojih že »starejših pravljic«. Danes imamo popoln sončni mrk in prazno luno, ravno pravi čas za vpogled v temne globine naše podzavesti. Pa vržimo tja zlato kroglo svetlobe, našo pozornost in poglejmo kaj se skriva v nas. V vsakem princu je tudi žabec in v vsakem žabcu je tudi princ. V vsaki kraljični je tudi žaba in v vsaki žabi tudi kraljična.

Topel pravljični objem za vas, dragi bralci in tapkalci!

Kraljična in žabec

Kraljična je prišla do globokega tolmuna. Jezno je vrgla zlato žogo v globoko temno vodo.
K njej je pristopil žabec in vprašal: »Kraljična, želiš, da ti prinesem tvojo zlato žogo?«
»Ne, nočem je,« je odvrnila kraljična in sedla na tla!
Žaba se je začela krohotati, skakati od veselja in uganjati norčije. »Najdražja moja kraljična! Ljubim te! Ljubim te! Ljubim te! Nočeš zlate žoge! Pa saj to je čudovito! Obožujem te! Ti si pravi zaklad! Ti si najsvetlejša zvezda!«
Kraljična je debelo gledala žabca, on pa ji je skočil na nos in resno spregovoril: »Predraga moja, bi postala moja žaba?«
Kraljična je prasnila v smeh in komaj prikimala, saj zaradi navala smeha ni mogla govoriti.
Žabec pa je od neznano kje potegnil malo kronico, si jo nadel na glavo in slovesno spregovoril: »Proglašam se za kralja! Kralja tvojega kraljestva!« Nato je pričaral rdečo preprogico, jo razgrnil po tleh in nadaljeval: »Proglašam te za kraljico, kraljico tvojega sveta!« Kraljična je brzdala smeh in slovesno in pokončno, kolikor so ji dale moči stopila na rdečo preprogico. In z vsakim korakom je postala manjša in bolj podobna žabici. Ko je prišla do konca preproge je bila enako velika kot žabec in na glavi se ji je svetila čudovita kronica.
Kraljična je pogledala žabca in dejala: »Žabec moj dragi, jaz grem po zlato žogo!«
»Vem,« je prikimal žabji kralj. »Tu te počakam!«
»Vem, da me boš,« ga je poljubila v slovo in skočila v tolmun.

Kraljična je obupala, ni več hotela zlate žoge, luči, zavesti, zavedanja situacije.
Dokler ji ni žabec dal vedeti, da takšna kot je, JE ČUDOVITA in ona si je potem upala postati žaba in je odvrgla masko perfektne princeske, ker je videla, da je sprejeta, tudi če je žaba! V vsakem človeku sta žabec in žaba, kraljevič in kraljična!
0 Comments

Tapkanje za življenje v miru in ljubezni

5/11/2012

0 Comments

 
 Če se vam kdaj zgodi, da vam pri nekom nekaj res ni všeč in to tako zelo ne všeč, da vam to krati vaš mir in izgubljate v sebi občutek ljubezni in miru, potem vam morda pride prav naslednje zaporedje za tapkanje. Ljubezen je odločitev, in dejstvo, da sami odločamo, kaj čutimo, nam daje neizmerno moč. Verjetno ne rabim poudarjati, da ne govorim le o ljubezni med partnerjema, ampak o vseprisotni ljubezni med vsemi bitji sveta, seveda pa je takšno tapkanje zelo dobrodejno tudi za odnos z najbližjo osebo. Tekst je sicer nastal z namenom sprejeti ljudi, ki ne najdejo poti iz osebnih in siceršnjih težav, oz za človeka, ki bi jim rad pomagal, pa včasih izgublja vero v njih. Zato vas danes prosim, da če želite in tako čutite, odtapkate to zaporedje z mislijo na nekoga, ki ga obsojate, lahko ste to sami, zraven pa prosim dodajte namen, da bo več ljubezni in svetlobe tudi v Življenju Človeka, ki me je prosil za pomoč, ker želi prinesti v svet več ljubezni in miru. Hvala! Iz srca Hvala!

Karate:
Čeprav ne vidim ljubezni v tebi in je tudi ne čutim, ko te pogledam, jo hočem vseeno občutiti in videti tvojo svetlobo.
Čeprav ne prenesem tvojih občutkov in reakcij in čutim nemoč in razočaranje, ker res ne znam in ne morem rešiti tega, pa hočem v tebi videti in čutiti čisto ljubezen in svetlobo iz katere si narejen tudi ti.
Čeprav se ne morem zanesti na tebe in tako redko uspem v tebi videti upanje in luč, sem se odločil, da v sebi čutim ljubezen in svetlobo in to je moja končna odločitev in hočem, da mi pri tem Življenje stoji ob strani.

Po točkah: ne čutim ljubezni v tebi, ne slišim ljubezni, ne vidim ljubezni, globoko se je skrila, ne vidim svetlobe v tebi, ne slišim svetlobe v tebi, ne slišim miru, čutim nemoč in žalost, a ne vidim ljubezni, ki je zadaj, čutim, da te izgubljam kot človeka, ker ne čutim ljubezni v sebi, ne čutim povezanosti s teboj, ne čutim tvoje vrednosti, ker ne čutim ljubezni, mirne in dobrohotne, ne slišim je, ne vidim je, moje telo ne občuti ljubezni, ko te pogledam, jaz je ne občutim v sebi, ko te vidim, jaz je ne ne slišim v sebi, ko te gledam, jaz ne vidim tvoje svetlobe

ampak zdaj sem se odločil, da jo hočem vseeno videti, vseeno hočem občutiti ljubezen, ker sem se sam tako odločil, ko sem ob tebi, hočem v sebi čutiti ljubezen in mir, rad te imam takega kot si, rad imam sebe in želim živeti ljubezen in čutiti jo vedno, tudi takrat, ko sem s teboj, še posebej takrat , ko sem s teboj, da bo tvoje bitje slišalo mojo ljubezen, da bo tvoje bitje videlo mojo ljubezen, da bo tvoje bitje čutilo mojo nežno in močno prisotnost neskončne ljubezni iz katere sem narejen, iz katere sva oba,

morda jo zaslišijo tudi ušesa, morda jo zagledajo tudi oči, morda jo začuti tudi srce, mogoče pa ne, a jaz vem, da jo bo duša čutila in to je dovolj, ker jaz sem tu, zato da jaz čutim ljubezen, ker jaz sem najvrednejši sam sebi in želim si dati ljubezen in mir in dovolim ti, da si točno tak, kot si se sam odločil, da si, kot sem se jaz odločil, da čutim ljubezen, svobodna sva in dopuščava si, da vsak izbere sam, jaz sem izbral mir in ljubezen in moje srce jo čuti in moje telo ju čuti in moje oči ju gledajo in moja ušesa slišijo, mojo ljubezen in moj mir.

0 Comments

O dveh deževnikih in občutku zavrnjenosti

26/9/2012

0 Comments

 
Deževnik je lezel čez pot. Prejšnji dan je deževalo, tla so bila mokra, na nebu pa še vedno oblaki. Dan je bil idealen za pot na drugo stran. Sredi ceste se je deževnik spomnil prijatelja, ki si je že dolgo želel videti sosednji travnik. »Kaj če ga povabim s seboj?« si je mislil in se vrnil. Bil je počasen, a vztrajen. »Tone, kje si?« ga je klical in se prebijal med travnimi bilkami. »Upam, da je kje zgoraj, če je v zemlji, ga bom težko našel,« si je mislil in nadaljeval s klicanjem prijatelja. Medtem je sonce razkadilo oblake in postajalo je topleje. Deževnik je vedel, da bo moral nazaj na cesto, če želi na drugo stran. Nekaj časa je še klical prijatelja, nato pa se je usmeril proti sosednjem travniku. Prišel je na pot, ki se je medtem že posušila, prah se je prijemal na njegovo kožo, a bil je odločen, da pride na drugo stran. Pred seboj je vdrževal misel na svež kup gnoja na travniku in si predstavljal, kako rije po njem. Sonce je že pošteno pripekalo in kamenje ga je rezalo v kožo. Uspelo mu je. Prišel je na drugo stran. Trava je bila še mokra in kmalu je bil spet čist in bleščeč. Vzel si je nekaj časa za počitek, potem pa nadaljeval pot do gnojnega kupa. »Hvala, Bogu,« si je oddahnil, ko je zaznal omamen vonj in že se je hotel potopiti v sočno in toplo bogastvo. Tedaj zasliš znan glas: »Lojze, si to ti? Se mi je zdelo, da te srečam tu, ko si toliko govoril o tem travniku. Prav si imel, tu se res cedi od obilja.« Bil je Tone. Lojze je otrpnil, spomnil se je nevarne poti, pomislil je na ure, ko je iskal prijatelja. Globoko je zavzdihnil, napel vse moči, da bi čutil le topel gnoj okoli sebe in poskušal v sebi začutiti ljubezen do prijatelja. Vedel je, da je skrita nekje v njem, le čuti je ne ta trenutek. »Poslušaj, Tone! Iskal sem te. Želel sem te pripeljati sem. Skoraj bi ostal na tisti poti.« Tone ni razumel, kaj mu pripoveduje Lojze, a začutil je, da je prijatelj v bolečini. Spustil se je po gnoju do njega in rekel: »Pa saj si me ti pripeljal sem. Ti si mi pokazal pot. Hvaležen sem ti za to.« Lojzetu je bilo še vedno težko pri srcu: »Mislil sem, da bova šla skupaj na drugo stran.« Tone je malo razmišljal, nato pa dejal: »Saj sva šla skupaj, le da ne ob istem času.« Lojze je bil še vedno zvit v mali nepomemben kupček nečesa. »V resnici se nisva dogovorila, da greva skupaj.« si je mislil, prijatelju pa rekel: »Ne vem zakaj, a kaže, da sem si sam izbral daljšo in nevarnejšo pot. Morda sem čutil, da nisem dovolj dober prijatelj in da moram še nekaj žrtvovati, da postanem vreden prijateljstva.« Tone je presenečeno pogledal prijatelja, in že začel razmišljati o njegovih besedah, nato pa se je ustavil in rekel: »Veš kaj, pojedina čaka! Greva!« In sta šla. Kam? Naprej v življenje, seveda.
0 Comments

Zlati cvet

21/9/2012

0 Comments

 
Sonce se je z žarki nežno sprehodilo po raskavi skorji samotnega borovca. Rado je imelo to drevo. Vedno je tako žarelo. Tokrat je sonce prišlo bližje: »Prijatelj dragi,« je nagovorilo drevo. »Samo si, pa vedno žariš še preden te obsvetim in še dolgo potem, ko zaidem. Od kje ta tvoj sijaj? Drugi ugasnejo, ko se umaknem, ti pa vedno vztrajaš do popolne teme s svojo svetlobo.« Drevo se je rahlo priklonilo soncu v pozdrav, počaščeno ob njegovem obisku: »Nisem samo. Tu ob meni je cvet. Zlat cvet. Z njim se pogovarjam, ko nastopi tema. Najine zgodbe žarijo.« Sonce se je ozrlo naokrog in malo stran od bora zagledalo majhno sončnico. Bila je mnogo manjša od svojih vrstnic, ki so rasle na rodovitnih poljih. Zato je sonce prej ni opazilo. »Toda bor, sončnica cveti le kratek del leta in jeseni, ko se bliža zima, umre. Ti pa žariš vse dni v letu. Ne razumem. S kom se pogovarjaš takrat? Od kje tvoj žar takrat, ko nimaš sogovornika?« Bor se je nasmehnil in nežno pogledal proti sončnici. »Res je videti, da vsako leto umre. A prej pusti ob mojih nogah seme. Takrat je čas, da jaz pripovedujem zgodbe. Seme posluša. Zemlja pod menoj posluša, nebo posluša, ptice v moji krošnji poslušajo. Vem, da tudi ona posluša. Čeprav ne vidim njenega žara, njenega zlatega cveta, je tu njena prisotnost. In ko ponovno zacveti, takrat vem, da sem del nje, slišim sebe v njenih zgodbah, čutim svojo prisotnost, vidim svoj odsev v njej.« Sonce je bilo ganjeno ob tej izpovedi. Počasi se je spustilo do tal in se dotaknilo sončnice. »Zlati cvet, dolgo ti nisem dalo svoje pozornosti. Vedno si bila videti tiha in skromna, sama si se obračala za mojo svetlobo in počasi sem pozabilo, da se spustim do tebe in te pobožam s svojimi žarki. Oprosti mi. Tako lahko mi je bilo videti sijaj visokega bora in tako lahko pozabiti na majhnost in nežnost tvojega cveta. Boru zima ni prišla do živega, pozabilo pa sem na tebe.« Sončnica se je nasmehnila: »Ne skrbi sonce, naučila sem se preživeti zimo. Naučila sem se loviti tvoje žarke. Tu sem tudi, ko me ne vidiš. Bor je bil ob meni in ostala sem.« Bor je hvaležno vdihnil in izdihnil. Zadišalo je. Odeli so se v njegovo prisotnost. Sončnica ga je pobožala s pogledom: »Čutiš njegov vonj, vidiš njegov žar?« Zaprla je oči in globoko vdihnila. Sonce je prikimalo. Zlata otroka sta, si je mislilo in se vrnilo na nebo.

0 Comments

Osamljeni v puščavi

13/9/2012

0 Comments

 
»Sam sem v puščavi!« se je slišal reči in opazoval svoje noge, ki so korakale v brezcilje. »Sam v puščavi!« je še enkrat ponovil. Premikal je noge in hodil po suhem pesku. Tedaj se je v daljavi zarisala podoba. Videti je bilo, da je še nekdo tam. Usmeril je korak k neznani silhueti. »Morda je še kdo sam, sam v tej puščavi.« Pospešil je korak. Pojava se je jasneje zarisala na obzorju. Da, bil je še nekdo. Zdaj sta bila že blizu. Neznanec ga je opazil. Bil je sam. Oba sta bila sama. Srečala sta se. »Pozdravljen, sam sem v puščavi!« je spregovoril. »Pozdravljen, tudi jaz sem sam v puščavi!« je odgovoril drugi. Nekaj trenutkov sta molčala, nato pa je prvi nadaljeval: »Bi želel deliti samoto v puščavi z menoj?« »Hvala, bi.« je prikimal. Sedla sta in delila tisto kar sta imela. Samoto in puščavo. Samota se je razredčila in puščava je bila malo manj pusta. Prenočila sta. Naslednji dan je bil podoben prejšnjim, le z razliko, da sta si delila dan in brezciljnost in puščavo in že redkejšo samoto. Proti večeru sta srečala tretjega. Privolil je, da bi z njima delil samoto in puščavo. Samota se je še malo razredčila in puščava je postala malo bolj živa. Prenočili so. Naslednji dan so si delili dan, živo puščavo, brezciljnost in že povsem prosojno samoto. Zvečer so sedli k ognju. Odsev plamenov je plesal na njihovih obrazih. Pripovedovali so si zgodbe. Začeli so deliti sebe. Tista noč je bila prijetna. Jutro pa drugačno. Zdelo se je jasnejše. Zaslišali so glas oaze, ki je želela biti zasajena od njih. Tisti dan so si delili cilj in pot.

0 Comments

O grdi rački

7/8/2012

0 Comments

 
»Pika poka pod goro. Pik. Pok. Pika poka pod goro. Pik. Pok. Pika poka pod goro. Pik. Pok....«
»Zakaj mi ne odgovoriš?« je moledovala račka. »Moram vedeti. Grda sem taka. Daj pomagaj mi, prosim!« je že skoraj jokala. Mama pa se ni dala, kot, da je ne sliši si je popevala pesmico. Račko je bolelo srce, bila je grda in še mama je ni hotela slišati. S sklonjeno glavo in poklapana je odšla stran. Želela je stran od doma, pa ni imela poguma oditi. Kako naj preživi sama. Taka kot je ne bo daleč prišla. Z zvitim vratom in ukrivljenim hrbtom je komajda letela, precej počasnejša je bila od drugih in bala se je, da bi se norčevali iz nje. Kako naj odide od doma, ko ne zna sama preživeti. Stisnilo jo je v trebuhu od vsega tega. Nima doma, pa tudi narediti si ga ne zna sama, pa kaj bi sama v njem. Tako je razmišljala in se počutila majhno in osamljeno. Dokler bom majhna bo mama morala skrbeti zame, torej ne smem odrasti, se je odločila. Ne smem odrasti. Vedno manj je letela in njen vrat je bil vedno bolj ukrivljen. »Tako sama sem.« je ves čas razmišljala. »Tako sama. Tam je mama, a me ne vidi. Grda sem in mama me noče videti. Polepšati se moram. Ustreči ji moram,« si je mislila. In postala je pridna, zelo pridna račka, vedno bolj ukrivljena, a pridna. Vsem je ustregla, ne le mami in domačim. Prav vsakomur, ki ga je srečala. Njen hrbet se je krivil, počasi se je sprijaznila z dejstvom, da je pač grda. Na zunaj se je delala, da se je sprijaznila, v sebi, pa te bolečine ni nikoli sprejela. Minevali so meseci in račka je odrasla. Postala je velika kot mama. A še vedno je v njej hrepenela mala račka, hrepenela po tem, da jo mama sliši in opazi in ji pove, da je najlepša račka na svetu in da je mamica neskončno srečna, da ima tako čudovito hčerko. To se ni zgodilo. Zato ni mogla zares odrasti. V njej je ves čas za pozornost moledovala mala račka.

Nekega dne se približa jezeru. Bil je lep dan in nebo je odsevalo na gladini. Račka sopi do jezera in se zazre v njegovo globino. Bilo je čisto, globoko jezero, globoko kot njeno srce. Tako stoji ob vodi in opazi svojo podobo. Odsev spregovori: »Račka, draga moja račka, dolgo že nisva govorili. Rada bi ti povedala, da sem te pogrešala. Tvoje srce je tako nežno in toplo, da me vedno ogreje, ko te pogledam. Tvoj pogled je tako globok, da vidim sebe v njem. Rada te imam, rada te imam, ti si največji zaklad mojega življenja. Srečna bi bila, če bi me objela.« Račka je dovolila, da se po njenem telesu razlije toplina ljubezni. Široko je razprla krila in se objela. Objela se je z vsem kar je imela. Objela je vse, kar je bila. Objela je vse kar je doživela in kar ji je prihajalo nasproti. Objela je ves svoj svet. Tako je stala ob mirnem jezeru in čutila sebe in lahen vetrič in sončne žarke na sebi. Nato pa je skočila v vodo in zaplavala. To je bil njen srečen dan. Še enkrat se je rodila.

Ko je zvečer prišla domov, ji je mama rekla: »Danes si pa posebej lepa, kaj se je zgodilo?« »Ah, nič posebnega,« je odvrnila račka. »Le sebe sem srečala.« »Sebe si srečala? Kako? Še nikoli nisem srečala sebe.« je bila začudena mama. »Jutri ti pokažem, prav, mama? Skupaj bova šli do jezera.« »Moj lepi otrok, tako odrasla je,« si je rekla sama pri sebi mama, ko se je odpravljala spat.

0 Comments

Zakaj mi ljudje zadajajo te globoke rane

25/7/2012

0 Comments

 
Včasih se nam zdi, da je naš bližnji odgovoren za naše rane. Nikoli ni pametno preložiti odgovornost na drugega, kajti takrat se odpovemo svoji moči in možnosti sokreiranja našega življenja, ki pa je v vsakem primeru v naših rokah.

Človek in komarji

Komar je priletel človeku na hrbet in ga pičil. Človek je slišal brenčanje in vedel je, da mu na hrbtu sedi komar, čeprav ga ni čutil. Izkušnje so ga namreč že naučile, kaj sledi temu zvoku. Pograbil je palico in udaril po hrbtu. Če ga ne zadenem, ga vsaj prepodim, si je mislil. Udaril je tako močno, da ga je zaskelelo.
Bila je poletna noč, komarjev v izobilju in kmalu je bil njegov hrbet v bolečinah in modricah in nedolgo zatem v ranah. Zdelo se, je da vse brenči od komarjev, kot da bi prihajali od vsepovsod. Bolj, ko jih je tolkel, bolj mu je brenčalo v ušesih in od bolečin ni več mogel stati na nogah. Zgrudil se je pod težo noči in napol v snu pričakal jutro.
Zjutraj je šel mimo popotnik in zagledal pretepenega reveža ob cesti. »Kaj se vam je zgodilo, ubogi človek? Kdo vam je to storil?«
Človek je s težavo odprl oči in dejal: »Komarji! Vso noč so mi pili kri!«
Popotnik je zmajal z glavo in si mislil, da se je revežu od hudega zmešalo. »Vam lahko kako pomagam,« ga je še vprašal.
»Ne, hvala. Sam bom zmogel!« je odgovoril in utrujen zaprl oči.
Minilo je nekaj ur, ko je do človeka stopil otrok. »Stric hrbet imaš krvav. Najbrž te boli. Videti je hudo.« Mož je odprl oči, prikimal otroku in dejal: »Prav imaš, hudo je.« Že je spet zapiral oči, ko je otrok nadaljeval: »Ko je meni hudo, si zapojem pesmico, ki mi jo poje mama pred spanjem. Govori o angelčku, ki pazi na mene. Jo hočeš slišati?« Mož je zajokal, a prikimal. Hvaležnost mu je napolnila telo in zbral je dovolj moči, da je sedel k otroku. Po pesmici mu je otrok še rekel: »Imam tudi kužka. K njemu se stisnem, ko sem sam.«
»Dober otrok si,« mu je dejal mož.
»Morda, mama pravi, da ko greš po svetu, je dobro s seboj nesti sonce.«
Mož se je nasmejal in ga pobožal po roki: »Komarji ne marjo sonca!«
»Prav imaš, tudi sam sem to opazil!« je bil otrok vesel sogovornika.
0 Comments

Kako bi bilo, če bi bil zdrav

21/4/2012

0 Comments

 
Neredko se zgodi, da smo deležni pozornosti, šele takrat, ko zbolimo in če imamo to izkušnjo iz otroštva, je lahko bolezen klic na pomoč, klic po pozornosti.

Zgodba o žitu
V žitnem polju je cvetel mak. Imel je lep, velik, rdeč cvet, ki je bil dobro viden sredi zelenega žita. Mimo je prišel človek in občudoval mak: »Kako lep cvet, tako živ in bogat.« Mak je bil vesel teh besed, kaj bi ne bil, ko so ga občudovali. Žita človek ni opazil.

Še tisto popoldne se je razbesnela poletna nevihta s točo in razdejala žitno polje. Po nevihti je prišel kmet na polje in tarnal nad razdejanjem: »Ubogo moje žito, kaj naj storim, kaj bo z menoj.« Mimo je prišel starec in svetoval kmetu. Pojdi in skuhaj čaj iz rmana, iz kamilic in hrastovega lubja in poškropi z njim svoje žito. Pri tem mu poj svoje pesmi. Neguj ga. Zahvali se mu, da je tu, da te hrani. Morda ga še rešiš, vsaj kak delež.«

Kmet je res storil tako. Negoval je svoje polje in tiste bilke, ki niso bile povsem polomljene, so si opomogle in nosile nekaj semena. Kmet je bil presrečen in ko je naslednjič srečal starca, se mu je zahvalil za nasvet, ki mu je rešil del pridelka.

Starec pa je dejal: »Ne pozabi na pesem hvaležnosti! Poj jo tudi takrat, ko bo žito zdravo in ti bo vreme naklonjeno. Bodi hvaležen  in vsak dan to glasno povej.«
0 Comments

Odnosi, zgodba o srni in praproti

21/4/2012

0 Comments

 
Srna, vsa v veselem vznemirjenju priteče iz jase v gozd. »Veš kaj se mi je zgodilo, ne moreš verjeti! Šla sem...!« spregovori v podrast.
»Dovolj srna, nočem te poslušati! Dovolj imam tega!« se zasliši iz praproti.
Srna začudena obstane. »Oooppprrrosti,« zajeclja in v srcu jo zapeče.
»Poslušaj srna, nočem te prizadeti, zato sem bil dolgo tiho. A mene res ne zanima, kar ti govoriš, ne zanima me to kar delaš, ti me ne zanimaš! Jaz počnem druge reči, ravnokar imam svoje delo, ki me veseli. Srna, jaz sem praprot, jaz nisem srna.«
Srno je stiskalo pri srcu, zadrževala je solze ob nepričakovanih besedah.
»Poišči si koga med srnami in srnjaki, jaz sem praprot,« je spet zaslišala.
»Oprosti, mislila sem, da si srnjak, da se le skrivaš v praproti, da si plašen in se ne upaš pokazati.«
»Ne, draga srna jaz sem praprot.«
»Zakaj mi nisi tega prej povedal,« je vprašala srna. »Zakaj si čakal tako dolgo, jaz pa sem hodila k tebi dan za dnem?«
»Nisi me slišala srna, povedal sem ti, a nisi me slišala.«
Srna je nekaj časa stala in ni vedela kaj bi. Tudi praprot je molčala.
Nato je srna spregovorila: »Vseeno hvala za vse, lepo je bilo, da si me poslušal. Hvala in morda se kdaj še vidiva!«
»Seveda se še vidiva, pojdi poišči si nove prijatelje.«
In je odšla, zamišljena a z veselim pričakovanjem novih dogodivščin.

0 Comments


    Avtorica

    Tu je povezava O meni, če jo klikneš, izveš nekaj malenkosti o Darji Bitenc

    Arhiv

    September 2020
    March 2020
    February 2020
    January 2019
    September 2018
    March 2018
    February 2018
    October 2017
    June 2017
    October 2016
    September 2016
    July 2016
    June 2016
    May 2016
    April 2016
    January 2016
    January 2015
    December 2014
    November 2014
    October 2014
    September 2014
    June 2014
    May 2014
    April 2014
    March 2014
    February 2014
    January 2014
    November 2013
    September 2013
    August 2013
    July 2013
    June 2013
    May 2013
    March 2013
    February 2013
    January 2013
    December 2012
    November 2012
    September 2012
    August 2012
    July 2012
    April 2012

    Kategorije

    All
    čuječnost
    Eft
    Odnosi
    Osebna Rast
    Otroci
    Povezanost
    Tapkanje
    Zavedanje
    Zdravje

    RSS Feed

Powered by Create your own unique website with customizable templates.
  • Domov
  • Coaching
    • Coaching
    • Tapakanje za opolnomočenje
    • Otroci
  • Čuječnost
    • Delavnica osnove čuječnosti
  • PRAVLJICE
    • Osebne terapevtske pravljice
    • Zdravilnost pravljic
    • Zvezdica in zlate niti >
      • Zlate modrosti iz knjige Zvezdica & zlate niti
      • Zvezdica-dnevnik
      • Kako se je začelo
      • Kaj nam prinaša Zvezdica
      • Naročilo knjige
      • O EFT
  • EFT za vid
  • Blog
  • O MENI
    • Ta stran uporablja piškotke
  • HVALA
  • English