Nekoč je živel Ti. Hodil je po svetu in iskal smisel življenja. Srečal je mnogo modrih in manj modrih bitij in od vseh se je vestno in predano učil. A smisla življenja ni našel. Po dolgih letih potovanja in neutrudnega iskanja so mu moči pošle. Ozrl se je k Bogu in priznal: »Ni mi uspelo, nadaljeval bom v naslednjem življenju.« Nato se je razgledal po okolici in prisluhnil rastlinam in živalim, da bi našel kraj, kje bo preživel preostanek življenja. Tam je rastlo staro drevo. Sedel je h koreninam in zaprl oči, da si odpočije. Na drevesu je mrgolelo vse vrste življa. Poslušal je te prisotnosti in kmalu se je zdelo, da ne sedi pod drevesom, ampak sredi dežele naseljene z vsakovrstnimi bitji, pesmijo, ščebetom, neverjetnim prepletom stezic in potk in zračnih poti, po katerih so tekale mravljice, pajki, martinčki, hrošči, letale muhe, pikapolonice,kosi, šoje, veverice, pa spet tekali ježi, miške, zajčki, pa spet letale vile in metulji, komarji, mušice in sploh je bilo prebivalcev toliko, da je bilo to eno najpestrejših kraljestev pod soncem. V tem je padla na Ti-ju na nos padla gosenice. Odprl je oči in presenečeno poskušal videti malo obiskovalko na konici svojega nosu. Gospodična je imela klobuček na glavi, elegantno mu je pokimala in ga vprašala: »Pozdravljeni, vas lahko vprašam po imenu?« Ti je zajecljal: »Ah..., a...a... jaz?« »Me veseli Jaz, da sva se srečala.« In že je ni bilo več. Kmalu je priskakljala veverica do Ti-ja. »Jaz pozdravljen. Kdo si?« Ti je bil spet presenečen in izustil je le: »Jaz sem....« Vevrica je bila zadovoljna in že je odšla po svojih poteh. Nedolgo zatem mu je na ramena sedla sova: »Jaz, ki si, kam si namenjen?« Ti je bil še kar zmeden od tega dogajanja je poskušal razložiti svojo zgodbo: » Tukaj sem...« Sova je bila zadovoljna. Vzkliknila je: »Naš je.« In že je ni bilo več. Jaz je globoko vdihnil in se sprostil. Poti, ki jih je prehodil so postale zlat preplet stezic in potk, ves svet je postal pisano kraljestvo najrazličnejših bitij in prisotnosti, življenje je prekipevalo v svojih neskončnih oblikah in ena od njih je bil tudi on. Nasmehnil se je in Bog tam v nešteto očeh  in cvetovih in bilkah in kamenčkih mu je vrnil nasmeh.

Kaj sploh je sreča?
Sreča je stanje. Ko smo srečni, smo sproščeni, ljubeči, zadovoljni, notranje mirni, v stiku s seboj, radostni, varni in sprejemamo življenje.

Kaj je čuječnost?
Čuječnost je stanje. Ko smo čuječi, smo zavestno prisotni v življenju tega trenutka, v neocenjujoči drži. To nam daje notranji mir, sproščenost, ljubečo prisotnost, občutek varnosti, umirjeno radost, stik s seboj in življenjem, ki ga zaznavamo z vsemi čuti. Zato postanemo srečni, ko smo čuječi.

Kako postati čuječ? Kako biti srečen kadarkoli?
Vsakdo lahko neguje čuječnost, vaje so silno preproste, primerne za otroke in odrasle. Korak za korakom nas vodijo v čuječe življenje in že zelo kmalu opazimo spremembe, ki nam ji prinašajo, kar nam daje veselje za vztrajanje na poti.

Prvi korak je sprejeti odločitev, da želimo biti čuječi. Povejmo samim sebi o tej odločitvi, zavežimo se novi poti.

Vsak dan naredimo del poti na poti čuječega življenja. Prvi koraki naj bodo majhni. Vzemimo si 5 minut za prvo vajo. Sedimo vzravnano in udobno v prijetnem okolju doma, v naravi, v avtu preden se odpeljemo ali pred obedom. Zapremo oči, če nam je neprijetno, lahko pustimo odprte. Nato opazujmo svoje dihanje, opazujmo svoje telo ob dihanju. Prišle bodo misli, čustva, občutki. Opazimo jih, ozavestimo, a se nežno in mirno vračajmo k opazovanju dihanja. Tako preprosta na prvi pogled je prva vaja.

Druga preprosta vaja je poslušanje. Zapremo oči, se sprostimo in poslušamo zvoke v naši okolici, morda ptičje petje, avtomobile, otroško igro... Zopet bodo v našo pozornost vstopale misli, čustva ali občutki. Opazimo jih in se ljubeče vrnemo k poslušanju.

Ko osvojimo prve korake, se nam razširijo možnosti čuječega življenja in pripravljeni smo za nove vaje, ki nam počasi, a zagotovo prinesejo srečo, kajti čuječnost postane naš način življenja, sočutje postane del vsakdana, ljubeča prisotnost do nas samih, kakršni smo in do drugih postane naš temelj, odnosi se poglobijo in postanejo iskrenejši, svet postane bolj živ, barvit, radosten, pri delu in učenju postanemo učinkovitejši, pri športu in dejavnostih bomo bolj zbrani, imunski sistem bo manj obremenjen, ker bo stopnja stresa zelo znižana, kar bo ugodno vplivalo na počutje, notranji mir bo vedno na dosegu roke in življenje bo lepo brez razloga. Srečni bomo kadarkoli in kjerkoli.

Vendar pa, da dosežemo vse to, je potrebna odločitev za zavestno zaznavanje tega trenutka brez ocenjevanja in vzeti ter hkrati podariti si moramo nekaj časa. 5 minut bo dovolj za začetek, nato jih podaljšajmo in v nekaj tednih bodo prvi rezultati vidni.  Bodite srečni!

Zamislimo si naslednji scenarij. V vaš dom ste sprejeli pasjega mladička. Vse vas je očaral in vsi do zadnjega člana družine ste zaljubljeni vanj. Zavedate se odgovornosti, ki jo prinaša lastništvo psa in v skladu z njegovimi sposobnostmi ga začnete učiti  veščin, ki vam bodo omogočile skladno sobivanje. Psička navajate na povodec in čistočo. To je za začetek dovolj. Ko ga peljete na sprehod je to videti nekako takole. Kuža skače levo in desno, vleče naprej in nazaj. Zagleda nekaj zanimivige in steče tja. Če je objekt dlje od dolžine povodca se prekucne, ko se povodec napne. Če je objekt bliže, se slej ko prej zgodi, da ga povodec cuka in vleče naprej. Vi ga namreč vztrajno, seveda nežno in ljubeče poskušate obdržati ob levi nogi. Zgodi se, da se kuža česa ustraši in tedaj se bo sam stisnil k vam, se vam morda zapletel med noge, ali celo obstal. Ker ni nevarnosti, ga pomirite, in še vedno potrpežljivo vodite na svojo levo stran. Nato lovi metulja. Zdaj že vemo kajne, potegne naprej in ugotovi, da ne bo šlo, privezan je na vas, zdirja na desno, tik pred vami, nežno ga peljete nazaj, seveda ves čas ali vsake toliko izgovorite tisto besedo (poleg). Kakšen dan je kuža zelo navihan, kak dan pa neverjetno umirjen. Počasi se nauči, da je ob vas varen, pa tudi da, vsaj ko je na povodcu, ne more stran od vas. Ali bo ves čas vlekel, ali hodil ob levi nogi, je odvisno predvsem od vas, njegov karakter pa bo zgolj zahteval več ali manj potrpežljivosti in spretnosti pri razumevanju pasjega prijatelja.

Kaj ima vzgoja psa opraviti s čuječnostjo. Kinologi bodo potrdili morebitno povezanost, mi pa zamenjajmo akterje v zgodbi. Kuža je naš um. Njegov vzgojitelj in lastnik pa smo mi. Um je zelo zaposlen, zanima ga prihodnost, morda analiza preteklosti, zanima ga kako si priskrbeti užitke in kako se izogniti bolečini, če zreduciramo misli na ta dva glavna namena. Seveda je koristen, a misli so zelo hitre in brzijo skozi našo glavo, se včasih zapletajo same vase in pogosto nas odpeljejo iz doživljanja trenutka v katerem smo. Ok tu primerjava s kužkom ne zdrži, on živi trenutek in je srečen. Kaj pa mi? Res vrnemo svoje misli na njihovo mesto, ali nas imajo one privezane na povodcu in nas odnesejo s seboj, ko dirjajo od enega metulja k drugemu? Jih zaznamo preden se nam zapletejo med noge in izgubimo tla pod seboj? Sploh opazimo, da smo na povodcu?

Tu vstopi čuječnost, neobsojajoče zavedanje dogajanja izven in znotraj nas v tem trenutku. Naš vodnik, naše sidro je lahko opazovanje dihanja. In ko nas misli, naš navihan kuža potegnejo za povodec, se spomnimo, da smo mi vodnik, da ta trenutek lupimo krompir in da slišimo dežne kaplje na strehi, da iz pečice prav prijetno diši in da otrok igra kitaro. Zaznamo, da so ramena malce napeta in jih sprostimo in da je naše dihanje naš resnično dober prijatelj. Hvaležni smo. Lahko bi rekli, da smo srečni ta trenutek. Tedaj kuža potegne za povodec, oprostite misli nas zapeljejo, že razmišljamo o kreditu, plača se je znižala, banka pa zahteva svoje, prikradejo se strah in negotovost... Ops, kdo je tu vodnik? Vrnemo se k dihanju, opazujemo ga, še vedno lupimo krompir in še vedno diši iz pečice. Da tudi otrok je še pri kitari. Opazujemo dihanje, umirjamo se. Kuža je ob levi nogi. Spomnili smo se, da nas je sosed pred mesecem prosil, da bo rabil pomoč pri nekem delu, plačano pomoč. Kuža, pardon misli so že na preži, da skočijo, a jih nežno pobožamo in lupimo krompir. Prijetno hladen je. Mmmm pecivo bo skoraj pečeno.

Tale dan moram res izkoristiti za novičke :)

Ljudje ponavadi težko verjamemo tistim, ki nekaj učijo, pa običajnih rezultatov nimajo v lastnih rokah. Torej jaz po tem kriteriju (še) ne morem učiti o partnerki ljubezni. Vendar neredko na svetovanjih in terapijah delam ravno to. In po občutku in komentarjih sploh ne slabo. Tako pač nanese in če moj glas ni dovolj glasen, da bi znala pravo besedo na pravo mesto postaviti, mi pride na pomoč Anton (Padovanski) in potem skupaj rešiva zagonetko. In zato si danes drznem dati eno javno lekcijo o ljubezni v medsebojnih odnosih. Se spodobi za Valentinovo, morda pa kdaj naredim še delavnico na to temo, saj izkušenj imam kar nekaj :)

Torej, recimo da ste samski, ali pa v partnerstvu, kjer ni več žara, vznemirjenja, privlačnosti. Želite pa si tistega lepega občutka, saj veste katerega, ga bom opisala kot zlitje dveh svetov, prelet metuljev skozi telo in omamno dehteče cvetenje vrtnic in jasmina, moški bi še kaj dodali, pa kar dajte. No in naučili ste se, da to dobite, ob pomoči druge osebe, ponavadi nasprotnega spola. In takih oseb je malo, kajne? Smola? Ni nujno :). Pa pobrskajmo po spominu, če smo tole čutili ob kaki osebi, situaciji, prizoru v naravi, v skrajnem primeru ob filmu, ampak dajmo raje nekaj fizičnega, nekoga fizičnega si zamisliti. In zdaj (čuječe!!! Zbiram prijave za delavnico, mimogrede) pozorno poglejte kaj se dogaja z vami, kam gre vaša pozornost ven ali noter? Občutki so zagotovo vsaj do neke mere znotraj telesa, ker pač take frekvence čutimo tudi s telesom. In pozornost bo zelo verjetno usmerjena na »objekt«, ki nam to daje (ni nujno človek, zato »objekt«, da ne skoči kdo pokonci prekmalu, sicer me pa poznate). In zdaj nežno usmerite pozornost v sebe, očke, ušesa, senzorje po koži, vse usmerite k sebi, k najvrednejšem »objektu«, ohranite pa tiste metuljčke in vrtnice in jasmin in nasmeh in toplino.... No zdaj mi pa povejte ali se sploh lahko kdo, vključno z vami, upre taki svetlobi? Ja pa nasmešek na obrazu se pa sam zariše, kajne? In ne se branit pomočnikov v obliki glasbe, vonjav, čokoladic...

Ali mi zdaj verjamete, da moraš imeti najprej ljubezen v sebi, da jo lahko deliš, ker tista znotraj je tvoja in si to ti, je zvezdica, lučka znotraj tebe in je čas, ko jo lahko deliš s kom, ki hodi po dveh nogah, pa drugič čas, ko s kom, ki je večino časa na štirih, ali pa z nekom, ki ima korenine v zemlji, ali pa le s seboj in zvezdico na nebu. In v vseh teh primerih je lepo, resnično lepo, ker si ljubezen ti.

Tvoji Valentin, Anton in Darja :)

O jeznem škratu in gori

Nekoč je živel škrat. Bil je strašno jezen, lomil in podiral je vse, kar mu je prišlo na pot. Drevesa so letela na vse strani, skale so frčale naokoli, živali so bežale. Rohnel je in grmel, kričal na ves glas. V tem je prišel do gore. Za trenutek je obstal pred mogočno skalno steno, nato pa začel tolči po njej, na koncu se je še z glavo zaletaval vanjo. Gora ga je mirno opazovala. Ko se je obnemogel zgrudil na tla in se je v deželo vrnila tišina, je gora tiho spregovorila, tako tiho kot bi šepetal metulj: »Škrat, velika je tvoja bolečina. Slišali smo jo.« Škrat je s tisto malo moči, kar mu je je ostalo, odgovoril: »Reže in kljuje me v srcu. Zmešalo se mi bo od hudega. Tega ne zdržim več. Najraje bi si iztrgal srce iz prsi.« Gora, ki je bila stara kot svet in je poznala vse, kar je kdaj bilo, je nežno nadaljevala: »V srcu te gloda črv, lepo se redi in uživa, ko rohniš in grmiš in seješ bolečino okoli sebe. Ustavi se! Dvigni svoje dlani! Poglej ji! Začuti toploto v njih, prijaznost in dobroto, ki so jih nekoč poznale. Položi te roke na srce in njihova svetloba naj obsije črva, ki te gloda, naj ga objame tvoja ljubezen.« V tem je sonce posijalo na škrata. Pogledal je svoje dlani in začutil dobroto v njih, spomnil se je svoje nekdanje prijaznosti. Ganjen je položil roke na svoje srce in dovolil, da toplota prodre do njega. Bolečina se je za trenutek povečala in vprašujoče se je ozrl h gori. A ona mu je le prijazno pokimala, naj nadaljuje. Še bolj se je potopil vase in bolečina je začela popuščati. Obraz se mu je razvedril, telo sprostilo, ramena so se spustila in hrbet zmehčal, noge pa so postale lahke. Nasmehnil se je samemu sebi: »Vrnil sem se!« je hvaležno vzkliknil. »Vrnil sem se!«. Ves gozd je obsijalo sonce in svet je bil lepši.

Nekoč je živel kmet. Rodil se je na kmetiji in poznal je zemljo, njene ritme, letne čase, rastline, živali. Vedel je kdaj sejati, kako negovati rastline in prst, znal je v pravem času pospraviti pridelek in ga ohraniti čez zimo. Pa je prišel nekega dne zmaj na njegovo posest. Pihal je strupeno sapo pred seboj in vrtinčil zrak. Vihar je odnesel vse rastlinje, hišo in kaščo. Nato je bruhnil še ogenj in zgorela je še poslednja bilka, ki se je držala zemlje. Na koncu je skočil na zmaj na sredo posestva in naredil potres, ki je premešal prst s kamenjem in skalami. Le kmeta je pustil živega. Po razdejanju je zmaj odšel. Kmet je stal in gledal neprepoznavno posest. Hotel je oditi, a ni imel kam. Poskušal je ponovno zasejati zemljo, a ni imel semena, razen nekaj prgišč, ki jih je našel raztresena naokoli. A ko jih je posejal, so nekatera padla v globoke luknje, ki so ostale po potresu, nekatera so pozobale ptice, ki so bile lačne, nekatera pa niso mogla pognati korenin čez skale, prsti pa je bilo malo na površini. A kmet je vztrajal. Znova in znova mu je uspelo najti nekaj semena, ko je pospravljal po razdejanju. In znova in znova je poskušal zasejati svoje polje. Vsakič brez uspeha. Hrane mu je zmanjkovalo, jedel je divje zelenje in na srečo je potres na površje dvignil izvirsko vodo. Kljub temu je hiral in izgubljal moč in ni več mogel odmikati težkih skal, niti graditi svoje hiše, ne več čistiti velikega polja. Neke noči, ko je ležal zunaj in opazoval zvezdno nebo, je rekel Nebu: »Ne morem več.« In Nebo mu je odvrnilo: »Česa ne moreš več?« »Ne morem več živeti.« je odgovoril kmet. Nebo pa se ga je nežno dotaknilo in reklo: »Česa ne moreš več, prijatelj?« In kmet je skoraj zajokal: »Ne morem postaviti hiše, ne morem obdelati polja, ne morem odstraniti vsega tega kamenja in skal, da bi spet zbral rodovitno prst za svoje njive, ne morem zasaditi gozda. Vse sem izgubil, imam le ta izvir čiste vode.« Nebo je sedlo k njemu in skupaj sta poslušala žuborenje potoka. voda je tekla in tekla in čutila se je njena svežina in čistost v zraku. »Zberi za vedro rodovitne prsti. Vanjo položi semena, ki so ti še ostala in vsak dan zjutraj in zvečer jih zalij s čisto vodo iz izvira. Ne zalivaj preveč, a moraš jih zjutraj in zvečer, vsak dan in opoldne jim za dve uri naredi senco.« Kmet je bil začuden: »Kaj bom pridelal v vedru zemlje? Potrebujem polje. In zakaj jih moram zalivati dvakrat dnevno in še senčiti, saj tega prej nisem nikoli počel. Rastline niso tako ranljive in nemočne.« »Nebo se je nasmehnilo in pred odhodom še reklo: »Prav imaš, one niso, vendar vseeno poslušaj moj nasvet.« Minila sta dva meseca in neke noči se je Nebo spustilo do kmeta, ko je ležal na travi in opazoval zvezde. »Nebo, veš da se čutim močnejšega. Vsak dan, ko grem k izviru po vodo za moje rastline, se umijem v čisti vodi in poslušam njeno pesem. Opoldne ko zasenčim rastline, pa še sam ležem k njim v senco in se pogovarjam z njimi. Ne morem verjeti, kaj vse zraste v enem vedru. Zelenja je tako veliko, da ga že jem in tudi prvo cvetje se že odpira.« Nebo je videlo, da mož žari, ko pripoveduje o svojem vedru, mož pa je nadaljeval: »Misliš, da je čas, da zasadim drugo vedro?« Nebo je pokimalo. Nato sta sedela skupaj v mirni poletni noči.

Bil je miren dan, sonce se je tiho sprehajalo po svoji poti, gledalo na Zemljo, ona je pela svoje pesmi in čutila njegovo svetlobo. Sodelovala sta v ustvarjanju Življenja. V nekem gozdu je zavreščalo. Šoja je začutila neznano in začela kričati in prhutati s krili. Bila je gozdni čuvar. Senzitivna za neobičajno dogajanje in spremembe je vedno s celim bitjem pokazala vsemu življu, da se nekaj neobičajnega dogaja. Živali so bile hvaležne, da jo imajo, čeprav njeno vreščanje ni bilo ubrana pesem, ki te zaziba v spanec ali sanjarjenje. Negotovost je minila in gozd se je spet zazibal v uglašeno harmonijo. Šoja je prisluhnila prijateljici sinici in njeni radostni pesmi. Sedeli sta na smreki. Spet je završalo in šoja je predirljivo kričala, preglasila je vsako pesem, in mnoge pesmi so utihnile. Neznan obiskovalec, ki je zmotil njihov vsakdan, se je ozr na smreko in začuden opazoval šojin ples in njeno pesem. In ko je tako stal in jo gledal, je občutil lepoto viharja, ki je bučal v njegovem srcu. Poslušal je krike in lom starih zarjavelih vezi, ki so mu dolgo preprečevale svobodno dihanje in gibanje njegovega bitja. Šoja se mu je zazrla v oči in skupaj sta odvrgla nepotrebno bolečino, bolečino, ki je bila zgolj upiranje svoji pesmi. Zrak je zadišal po smrekovem olju, sonce ga je privabilo na plano, in objel je vse prisotne v gozdu. Šoja je mirno sedla nazaj na svojo vejo in prepustila taktirko prijateljici sinici. Popotnik pa se je z nasmehom na ustih objel in zaplesal okoli smreke. Življenje je lepo.... če ga živiš.

Nekoč je živel Strah. Imel je precej prijateljev, Jezo, Nervozo, Sram, Krivdo, in druge. A pogosto se je počutil osamljenega. Ko se je pokazal v vsej svoji veličini, so se vsi razbežali, ali pa so ga napadali. Čutil se je nesprejetega, pozabljenega. Zapustila ga je celo prijateljica Nesprejetost. V resnici je dvomil v njihova prijateljstva, a je tudi Dvom pobegnil, ko se je Strah razbohotil. Nekoč se je priplazil v neko mesto. Naletel je na prijaznega človeka, ki ga je ravno napadla manjša skupina prestopnikov. Dobri človek se ni mogel braniti, niti pobegniti. Vzeli so mu, kar je bilo vrednega, nato pa odšli. Človek je otrpnil od strahu in obsedel na klopi v parku. Strah je sedel k njemu. Čutil se je močnega, a človek ni pobegnil, niti napadel ga ni. Tako sta sedela kako uro. Potem pa se je Strah opogumil in vprašal človeka: »Zakaj nisi pobegnil?« Človek se je zazrl v neviden izvor glasu in še vedno v šoku skomignil: »Kako bi lahko pobegnil? Preveč jih je bilo.« Strah pa je nadaljeval: »Zakaj nisi pobegnil od mene? Ali pa me napadel, kot to počno drugi?« Človek, presenečen nad glasom, je vprašal: »Kdo si?« »Strah sem.« je odgovoril Strah. Človek je skočil na noge, vzkliknil: »Počakaj me tukaj!« in začel teči po parku. Tekel je, kot bi mu gorelo za petami. Čez 20 min se je vrnil h klopci: »Si še vedno tukaj?« Strah je odgovoril: »Seveda, čakal sem te.« »Pridi, da te objamem, rešil si me strahu, moj prijatelj si.« In razširil je roke v objem. Začutil je, da se je njegovo telo streslo, kot se strese pes po kopanju v blatni luži. Zdelo se mu je, da je odvrgel težko breme. Tedaj je začutil, da je ostal sam. »Strah, kam si pobegnil?« je vprašal v zrak, a odgovora ni bilo. 

Strah: kako reagiramo? Z begom, napadom, ali otrpnemo/zmrznemo. In potem? Ga znamo spraviti iz telesa, fizično in čustveno? Zmoremo sedeti z njim tako dolgo, da se spoprijateljimo in ga izpustimo? Dovolimo prestrašenem otroku, da naredi nekaj krogov okoli hiše ali šole? Si dovolimo stresti se ali tresti se tako dolgo, da pade iz nas in da ga lahko objamemo in se poslovimo od njega s hvaležnostjo in ljubeznijo v srcu?

Objem in vse dobro dragi bralci in tapkalci,
Darja

Nekoč je živela sinička. Njen dom je bil star sadovnjak. Hrane je bilo vedno v izobilju,kajti v starih drevesih so se vedno našli različni žužki. Neke pomladi, ko so drevesa vzcvetela, jo je sonce vprašalo: »Sinička draga, nisi nikoli pomislila, da bi šla po svetu? Poznaš le ta sadovnjak, svet je pa prostran, raznolik.« Sinička se je zamislila in odgovorila: »Nisem razmišljala o širnem svetu. Tu mi je prav dobro. Zakaj bi zapustila ta kraj?« Sonce se ji je nasmehnilo in odšlo naprej po svoji poti. Vsak dan je obkrožilo cel svet. Sinička je nadaljevala s svojo vsakodnevno rutino, a misel na širni svet je ni zapustila. Sonce je v njej zasejalo seme, ki je vzklilo in pridno raslo. Minilo je nekaj dni in sinička se je odločila, da pojde po svetu. Ko je zjutraj sonce vzšlo, ga je poprosila, da bi šla z njim na pot okoli sveta. Sonce se je razveselilo družbe. Sinička je nekaj časa letela ob soncu, malo pa jo je sonce nosilo. Obkrožila sta ves svet in naslednje jutro sta se zopet znašla v starem sadovnjaku. »Kako ti je bilo všeč na potovanju?« jo je vprašal sadovnjak, sonce pa je tudi z zanimanjem prisluhnilo, kaj bo odgovorila sinička. Takole je začela: »Svet je lep. Mislim, da bom še šla na pot. In sonce je dober sopotnik in prijatelj. Le nekaj sem pogrešala.« Za trenutek se je ozrla okoli sebe in nadaljevala: »Naslednjič, ko bom šla na pot, bom s seboj vzela svoj dom.« Sonce se je nasmejalo, sadovnjak je bil vesel njenih besed, ker jo je pogrešal, ampak nihče od njih ni vedel, kako bo to storila.  Minilo je nekaj tednov in sinička si je zaželela, da odide na pot. Poprosila je sonce, ali bi jo vzelo s seboj in sonce je seveda z veseljem pristalo. Rado je imelo siničko, razen tega pa je bilo radovedno, kako bo s seboj vzela dom. Sinička je zgodaj zjutraj poletela na osrednje drevo v sadovnjaku. Zaprla je oči in razširila krila. V mislih je zaobjela cel sadovnjak, z vsemi čutili se je predala občutenju svojega doma, prisotnosti doma v njej sami in vse kar je čutila, si je položila v srce, nato pa se je objela s krili, še malo postala vrh drevesa, naredila nekaj globokih vdihov in izdihov hvaležnosti, ter odprla oči. »Greva?« je vprašala sonce. »Greva!« je odgovorilo in že sta bila na poti, pravzaprav so bili na poti.

Sem se v teh dneh večkrat spomnila na Bedanca in kaj napisati o njem. To je vsaj zame malo težja naloga. Pehto se še da razumeti, Rožleta tudi, a Bedanca, to je pa že druga zgodba. Bedanc je nastavljal pasti. Načrtoval je svoja dejanja, ni napadal le v afektu. Verjetno ni razmišljal o tem, kako se počuti žival v pasti, ali pa človek v kletki. Razmišljal je le o svojem cilju: imeti čim več krzna in posledično zlatnikov. In sem se spraševala, kako pride do tega, da človek postane slep za bolečino bližnjega človeka ali bitij narave. Ne le, da postane slep, ampak, da jo celo sam povzroča. Vsi to kdaj počnemo v manjšem ali večjem obsegu. Ampak tisto kar je morda najteže razumeti je, ko vidiš, da nekdo uživa v svojem dejanju, uživa ob tem, ko gleda, da nekdo trpi. S tem vprašanjem se ubadam že zelo dolgo. Kot ponavadi, so odgovori v življenju zelo preprosti in vsaj jaz jih najdem zelo pogosto v zgodbah.

Lahko rečemo, da je Bedanc zlobnež in se ne ukvarjamo z njim.

Lahko pa poskusimo gledati skozi njegove oči. In vidimo recimo tole: Ko postavljam pasti, v resnici vidim zlatnike, ko zbiram krzno, v resnici vidim zlatnike, ko zaprem Brinclja v kletko in preganjam nagajive fantiče, ki mi rušijo moj posel, v resnici vidim le zlatnike. In zlatnike potrebujem, so moja radost, moje veselje, moja pesem in edini način da pridem do njih je divji lov. To je vse kar znam in dobro mi plačajo za to...... To je zdaj že malo preveč razmišljanja za Bedanca, najbrž J, ampak tisto kar hočem povedati je, da ni zloben v osnovi. Nihče ni. Le to je edini način, ko ga on pozna, da zadovolji svoje potrebe. In povrh vsega ima dovolj fizične moči, da lahko vztraja na tej poti, da ga ni lahko ustaviti. Razen, ko se mu po robu postavi srčnost, iskrenost in pogum, čeprav v otroškem telesu. Kdaj je Bedanc izgubil srčnost, dobroto in ljubeče srce? Ni jih izgubil, le zakopal jih je, ker jih ni bilo varno kazati, ker jih je zaradi izkušenj povezal s šibkostjo in nemočjo. A Kekec je dokaz, da gredo dobro srce in pogum prav dobro z roko v roki skozi življenje.

Kot rečeno, vsi smo kdaj Bedanci, včasih Rožleti, drugič Kekci ali pa Brinclji, ampak sami se pa vsak dan odločimo kateri od tih bi bili raje in potem lahko vztrajamo na zastavljeni poti, tudi če nas kdaj spodnese, tudi če nas Bedanc (jeza, strah, sovraštvo, nevrednost, zapuščenost) za nekaj časa zapro v svojo kletko, lahko zaupamo in verjamemo, da nas bo Kekec (ljubezen, pogum, radost, življenje) slej ko prej rešil iz ujetništva, do takrat pa če ne gre drugače, si kot Brincelj zapojemo, lahko tudi žalostno pesem. Pomembno je, da damo sebi in svojemu srcu glas.

http://www.youtube.com/watch?v=wKxPv4f6w8s

pa še 10 min klip iz začetka filma, proti koncu je še druga Kekčeva pesem, Dobra volja je najbolja:

http://www.youtube.com/watch?v=tEl5E6eYScs

Kaj mi poje ptičica, ptičica sinička,
dobra volja je najbolja, to si piši za uho,
mile jere, kisle cmere, z nami vštric ne pojdejo.

Kaj odmeva mi korak, ko po stezi stopa,
dobra volja je najbolja, bodi dan na dan vesel,
smej se, vriskaj, pesmi piskaj, pa lahko boš srečo ujel.

Kaj mi potok žubori, ko po kamnih skače,
dobra volja je najbolja, na vsej širni zemlji tej,
lica rdeča, smeh in sreča to zaklad je, hej, juhej!!!

Pravljičen teden vam želim dragi bralci in tapkalci,

Darja 

O Kekcu

Včeraj sem pomislila kaj je trenutno prisotnega v zraku, o čemer bi bilo dobro nekaj napisati. In sem šla peš po svoja otroka v šolo. To pri nas pomeni iti z enega hriba na sosednji hrib, malo po cesti, malo po gozdu, malo navzdol, malo navzgor..... kot v življenju. Ko smo se že vračali domov in gazimo po snegu žez travnik, reče sin: »Mami, a zapojemo Kekčevo pesem?« In smo jo in jaz sem vedela, da mi je odgovoril na vprašanje. Otroci odgovarjajo na naša vprašanja zelo pogosto in na naša čustva in na naše dileme. Pomagajo jih reševati po svojih najboljših močeh. Če čutijo potlačeno jezo, jo bodo sprovocirali, če čutijo našo negotovost, nas bodo potisnili do roba, da se postavimo na noge, v skrajnem primeru proti njim. Če čutijo, da želimo pokazati ljubezen, pa je ne, nas bodo objeli in poljubili. To delajo otroci in tudi nekateri odrasli ljudje, na zunaj odrasli, na znotraj pa bliže otroku, morda naivni, lahko fizično ali drugače šibkejši, a z zaupanjem v sočloveka vztrajajo v svojem optimizmu in veri, tudi takrat, ko ni veliko razlogov za to.

Se spomnite Pehte? Otroci so se je bali, ker so jim starši rekli, da je nevarna in hudobna. Ko sta moja dva mene že večkrat spraševala o Pehti, zakaj je ukradla Mojco, zakaj je bila taka kot je bila, sem jima vedno povedala naslednje: Pehta je bila modra žena, zdravilka, poznavalka zelišč in naravnih zdravil. Veliko je pomagala ljudem, potem pa je nekomu postala premočna ali pa se je komu zdelo, da ima prevelik vpliv na ljudi, ali pa je učila ljudi stvari, ki nekomu niso bile po godu, ali pa je ljudje niso razumeli in so se bali njenih sposobnosti. Zato so jo očrnili in pregnali. Ona pa je izgubila vero v ljudi in postala zagrenjena in jezna. Ni znala ozdraviti svoje jeze. Zato je odšla na planino in ni več pomagala ljudem. Njeno srce je omehčala Mojca, slepa deklica, a le toliko, da si jo je želela imeti ob sebi, ne pa dovolj, da bi jo imela rada, brez da bi omejevala njeno svobodo. Tu stopi v zgodbo Kekec, navihan, brihten fantič, pogumen in srčen, z zaupanjem, da mu bo uspelo rešiti Mojco. Njegova vera in dobra volja sta nepremagljivi in seveda na koncu zmagata. Pa ne le to, Mojca spregleda in to zaradi Pehtinega zdravila in Kekčevega poguma, ki ni toliko pogum, kot srčnost in optimizem.

Če se malo zamislimo, smo mi vsi včasih Pehte, izdani, zagrenjeni, odtujeni, a polni bogastev in talentov, ki jih na prvi pogled nihče noče.

Mi vsi smo kdaj Mojce, slepe, nežne deklice, čutimo cvetje, živali, pojemo lepe pesmi in se dotikamo src drugih ljudi s svojo milino in nežnostjo, rabimo pa pomoč pri vsakdanjih materialnih stvareh.

In vsi smo včasih Kekci, nabriti, srčni fantiči, ki jih ne ustavi nobena sila tega sveta in se borimo za dobrobit šibkih in pozabljenih. Kekec je imel rad tudi Pehto.

In da ne pozabim na Rožleta.... ja tudi strah nas je včasih, tako zelo, da smo samo strah in nič drugega.

O Bedancu pa kdaj drugič.... :)

http://www.youtube.com/watch?v=0XViah7DJrM

Kdor vesele pesmi poje
gre po svetu lahkih nog,
če mu kdo nastavi zanko,
ga užene v kozji rog.

Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.

Bistri potok, hitri veter,
bele zvezde vrh gora,
gredo z mano tja do konca
tega širnega sveta.

Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.

Pravljičen teden vam želim dragi bralci in tapkalci,

Darja 

Nekoč je živela lučka. Kamorkoli jo je zanesla pot, je šla njena svetloba z njo. Osvetljevala ji je pot in še okolico v vseh smereh. Njen svet je bil vedno svetel, tudi če je stopila v najtemnejši kotiček, ali najtemnejši gozd, ali najtemnejšo jamo, je vedno pred seboj videla pot. Nekoč jo vpraša druga lučka: »Kako ti uspe ohranjati svetlobo okoli sebe, jaz garam od jutra do večera in poskušam razsvetliti svet, pa sem vseeno v temi?« Prva lučka jo začudeno pogleda: »Ne vem, če jaz razsvetljujem svet, meni se zdi, da je svet že razsvetljen. Kamorkoli grem, je tam že svetlo, nisem še naletela na temo, pa ves čas potujem.« Še malo je pomišljala, nato pa še dodala: »Pa saj stojiš v svetlobi, poglej okoli sebe!« Druga lučka se je ozrla po okolici in res je bilo vse razsvetljeno. Od hvaležnosti je objela prijateljico in ko sta se dotaknili, se je z nje odluščila umazanija, ki je prej zastirala njeno svetlobo. Njun svet je še močneje zažarel in ko je prva lučka ugledala prijateljico v novi luči, je v občudovanju vzkliknila: »Kako čudovita svetloba! Nikoli in nikjer na svetu še nisem videla take! WAUU, kako ti je to uspelo?« Druga lučka je bila presenečena nad odzivom in ni razumela o čem govori prijateljica: »Ne vem kaj naj ti odgovorim, taka sem kot prej, se mi zdi.« Zasmejali sta se in se še enkrat objeli, potem pa veselo svetili v svojem svetu.

Zgodba o prihodu Ljubezni

Marija in Jožef sta odšla na pot, da se popišeta v Jožefom rojstnem kraju. Zapustila sta svoj dom. Marija pa je bila že visoko noseča.
S prihodom na ta svet smo začeli pot Življenja na Zemlji. Zapustili smo dom, Raj, kraj kjer je prebivala naša duša,  dokler ni vstopila v fizično telo. Vstopili smo v svet dvojnosti (moški/ženski) a naša dva pola, vsi naši poli, temne in svetle plati so ohranile medsebojno vez: Ljubezen.

Mnogo ljudi je bilo takrat v Nazaretu, gostišča zasedena, ljudje niso sprejemali prišlekov v svoj dom. Marija in Jožef nista našla prenočišča v mestu, nista našla odprtih vrat, za njih ni bilo prostora. Tudi za skoraj rojenega otroka, Ljubezen, se ni našel prostor.
Naša življenja so zasedena z marsičem. Glavo nam polnijo misli, pogosto jih je toliko, da ustvarjajo kaos v nas, ne najdemo trenutka praznine, ko bi mirno in prisotno začutili sebe in Življenje, ki nas obdaja. Zasedeni smo, dnevi so polni. Razen misli, nas zaposljujejo tudi različna čustvena stanja, ki pogosto niso prepoznana in sprejeta, ne spustimo jih skozi sebe, ne vrnemo jih v svetlobo, ne objamemo jih, ne sprejmemo. In potisnjena nekje v našem telesu čakajo, da jih nekoč ugledamo in zamenjamo za mir in ljubezen. Naša telesa, domovi naših duš so prezaposlena z vsemi temi mislimi, zastalimi čustvi in ni prostora za Ljubezen. Hiša je polna

Zapustila sta mesto in našla majhen hlevček. Živali so jima odstopile svoj prostor in tam je Marija rodila Jezusa. Novorojenega (Ljubezen) so prišli pozdravit pastirji, ki so slišali glas angela, za njimi pa še trije modri, ki so sledili zvezdi na nebu in bili že več mesecev na poti z namenom, da srečajo novorojeno dete, Ljubezen.
Ko stopiš ven iz vsakdanjega hitenja, ko umiriš misli, jih povabiš, da bodisi zapustijo tvoj um, bodisi, da se spustijo v srce in počivajo, takrat najdeš mir. Ko zapustiš mestni vrvež in obiščeš kraj, kjer še lahko čutiš in slišiš Naravo, Zemljo, takrat si vrneš sebe. Ko stojiš pod zvezdnim nebom, morda celo prespiš zunaj, kot pastirji, takrat postaneš eno s svetom in takrat slišiš Glas znotraj sebe, takrat slišiš kaj ti sporočajo tvoji angeli. Ko del svojega dne, kot trije modri, posvetiš osebni rasti, prisotnosti, učenju, iskanju, čutenju, poslušanju svojega bitja, takrat vidiš zvezdo na nebu, ki ti kaže pot. Takrat, ko sedeš k molitvi in dovoliš, da Bog spregovori v tebi in poslušaš namesto, da govoriš in prosiš, takrat prepoznaš pravo pot do Ljubezni.

Trije modri so odšli na pot z darili za Jezusa. Prinesli so kadilo, miro in zlato. Živali in pastirji so mu odstopili svoj dom, dali zavetje in hrano. Pastirji in modreci so bili skupaj pred Jezusom.
Ko podariš svojo ljubezen in prisotnost, si ju dobil. Zgolj namen, odločitev, da daješ, ti bo prinesla priložnost za dajanje in zgolj dajanje ljubezni, te bo spremnilo v ljubezen, ker daš lahko le tisto kar imaš, tisto kar si. Naše telo, zemeljski del bivanja, dom, hrana, oblačila, vse kar nam daje Zemlja, kar predstavljajo pastirji ima enako vrednost, kot naš duhovni del, um, znanje. Preprosti darovi in zlato, kadilo, mira so enakovredno stali pred Ljubeznijo, v resnici jih je ravno ona združila v Eno. Združila je Zemljo in nebo, kot združi žensko in moškega. Pastirji so poslušali naravo in angele, modri pa zvezdo na nebu.

Želim Vam, da tudi vi slišite in vidite in čutite. Jaz sem svojo Zvezdico in zlate niti napisala točno pred devetimi meseci in vse pretekle mesece je hodila pred menoj in mi kazala pot do mene same, do Ljubezni v meni. Morda si v teh dneh izberete svojo zvezdo, cilj, katerega bi želeli doseči in ji potem sledite. Življenje Vas bo podprlo!

Objem za vas, dragi bralci in tapkalci!

Darja

Na vrhu hribčka so se zbrale tri mravljice. Živele so v bližnjem mravljišču in običajno niso zapuščale okolice doma. Tokrat pa je do njih prišla vest, da se je spodaj v dolini, ob vznožju njihovega hriba, znašla večja količina sladkorja. Niso se spraševale, od kje je prišla poslastica, pa č pa kako čimprej do nje in kako naj je čim več prinesejo domov. Mravljicam ni bilo v navadi, da bi sedele in premlevale kaj jim je storiti, zato so iskale najboljši načrt že kar na poti do zaklada. Prva mravljica se je odločila, da se zakotali po bregu navzdol, druga je tekla, kolikor so ji nožice dale, tretja pa je sedla na moker list in se kar odpeljala po pobočju. Prva je prišla na cilj vsa v modricah, druga utrujena, tretja pa sveža in nasmejana. Mravljice, kot se spodobi, se niso ubadala s svojim stanjem, lepo so si naložile vsaka čim večji kupček sladkorja na ramena in odšle proti domu na vrhu hriba. Prva je stokala od bolečin, pa še sladkor jo je žulil po opraskanem telesu, druga je zaostala za prijateljicama, tretja pa si je požvižgavala in vmes polizala še malo sladkorja, tako da je bila pot slajša, tovor pa lažji. Na vrhu so se zbrale in skupaj odnesele sladkor v mravljišče. Matica je bila zadovoljna in jih je nagradila za njihov trud, ter jih povabila, da si privoščijo malo sladkorja, da si povrnejo moči. Prva in druga sta hvaležno sprejeli darilo, tretja, ki je bila sita, pa se je hvaležno priklonila in rekla, da ga odstopi drugim, in da se bo medtem raje še enkrat vrnila v dolino, po novo porcijo.

Čas za pravljico! Vsak dan je dan za pravljico! Vsak dan je lahko dan, ko vstaneš in začneš znova! Vsak dan je ravno pravi, da objameš sebe takega kot si in dovoliš, da te objame nekdo drug, celega, z vso prtljago, z vsemi smetmi na zlatih nitih. Ker najverjetneje te bo objel nekdo, ki ima podobne smeti ali pa jih je nekoč imel in jih že zna objeti, nekdo, ki ti je podoben, ki ti je blizu in v tebi vidi svoj odsev. Prilagam eno od mojih že »starejših pravljic«. Danes imamo popoln sončni mrk in prazno luno, ravno pravi čas za vpogled v temne globine naše podzavesti. Pa vržimo tja zlato kroglo svetlobe, našo pozornost in poglejmo kaj se skriva v nas. V vsakem princu je tudi žabec in v vsakem žabcu je tudi princ. V vsaki kraljični je tudi žaba in v vsaki žabi tudi kraljična.

Topel pravljični objem za vas, dragi bralci in tapkalci!

Kraljična in žabec

Kraljična je prišla do globokega tolmuna. Jezno je vrgla zlato žogo v globoko temno vodo.
K njej je pristopil žabec in vprašal: »Kraljična, želiš, da ti prinesem tvojo zlato žogo?«
»Ne, nočem je,« je odvrnila kraljična in sedla na tla!
Žaba se je začela krohotati, skakati od veselja in uganjati norčije. »Najdražja moja kraljična! Ljubim te! Ljubim te! Ljubim te! Nočeš zlate žoge! Pa saj to je čudovito! Obožujem te! Ti si pravi zaklad! Ti si najsvetlejša zvezda!«
Kraljična je debelo gledala žabca, on pa ji je skočil na nos in resno spregovoril: »Predraga moja, bi postala moja žaba?«
Kraljična je prasnila v smeh in komaj prikimala, saj zaradi navala smeha ni mogla govoriti.
Žabec pa je od neznano kje potegnil malo kronico, si jo nadel na glavo in slovesno spregovoril: »Proglašam se za kralja! Kralja tvojega kraljestva!« Nato je pričaral rdečo preprogico, jo razgrnil po tleh in nadaljeval: »Proglašam te za kraljico, kraljico tvojega sveta!« Kraljična je brzdala smeh in slovesno in pokončno, kolikor so ji dale moči stopila na rdečo preprogico. In z vsakim korakom je postala manjša in bolj podobna žabici. Ko je prišla do konca preproge je bila enako velika kot žabec in na glavi se ji je svetila čudovita kronica.
Kraljična je pogledala žabca in dejala: »Žabec moj dragi, jaz grem po zlato žogo!«
»Vem,« je prikimal žabji kralj. »Tu te počakam!«
»Vem, da me boš,« ga je poljubila v slovo in skočila v tolmun.

Kraljična je obupala, ni več hotela zlate žoge, luči, zavesti, zavedanja situacije.
Dokler ji ni žabec dal vedeti, da takšna kot je, JE ČUDOVITA in ona si je potem upala postati žaba in je odvrgla masko perfektne princeske, ker je videla, da je sprejeta, tudi če je žaba! V vsakem človeku sta žabec in žaba, kraljevič in kraljična!

Danes ti pišem s prošnjo. Pisnje bo najbrž v tebi vzbudilo čustva, ne nujno taka, kot si želiš. Sama ne gledam novic v nobenih medijih, ker je pritisk premočan, in ker ni zraven ponujene rešitve. Tokrat jaz pošiljam podobne novice, a z rešitvijo in prošnjo. Zakaj? Že vsaj en teden, če ne dva, ali več opažam, da se stopnjuje napetost. Vedno več neizraženih in potlačenih čustev sili na plano. In čustva se slej ko prej izrazijo, so energija, ki ne more kar izginiti. Lahko pa jih preoblikujemo, lahko jih vrnemo, lahko jih spustimo skozi sebe, lahko jih s spoštovanjem odpustimo od sebe....

Eden od mojih malih prijateljčkov, se je poškodoval v šoli. Vse bo dobro z njim, trenutno je na opazovanju v bolnišnici. Ko sem slišala za nesrečo, me je prevzelo mnogo čustev, povezanih z marsičem. Krivica, krivda, strah, žalost... Zagotovo veste, da smo vsi povezani, čutimo sebe in druge. Čustva, ki jih ne upamo, ne moremo, ne znamo ... občutiti in spustiti skozi sebe, jih vrniti v svetlobo, v praznino, od koder so prišla, vsa ta čustva nosimo s seboj, ne le to, odlagamo jih tudi na druga ramena. In otroci so pogosto katalizatorji, mali strelovodi naših skupnih napetosti...

Prosim, če se čutiš poklicanega, vzemi si danes minuto ali dve in z ljubeznijo objemi enega od svojih čustev, potisnjenih daleč stran od svetlobe, ki je tvoje resnično bistvo, sprejmi enega od svojih strahov, ali eno od svojih krivd, ali eno od svojih žalosti. Dovoli jim, da so taka kot so, dovoli jim, da obstajajo, povej jim, da jih vidiš, da jih slišiš, da jih čutiš, da jih imaš rad in jih spoštuješ, ker čustva so tvoja, izšla so iz tebe in bolj kot vse drugo si želijo, da jih opaziš in spet povežeš s svetlobo, s svojim srcem... takrat vedo, da si na varnem, da si v miru, takrat lahko odidejo z mirno vestjo. In daj prosim namen, da je v miru in ljubezni tudi moj prijatelj in njegova družina in vsi ki bi jim prišla prav tvoja opora. Hvala! Spodaj prilagam kratko pravljico o jabolku, ki ga je odnesel val vode/čustev, napisala sva jo jaz in energija moje prijateljice... za vse nas.... in zaporedje za tapkanje. Hvala za povezanost, zvezdice!

Vse kar drugemu storiš, sebi storiš.

Jabolko
Jabolko seje spuščalo z gore. Že neštetokrat je šlo po tej poti, enkrat dol, drugič gor, vedno po istem kolovozu. Kotalilo  se je po kamnih in bilo vso obtolčeno in ranjeno, A TEGA NI OPAZILO, vedno na isti način, po istem kolovozu in je bilo povsem zadovoljno. Nekega dne pa se je na njegovi poti znašla  jama,  ki je jabolko ni opazilo... padlo je v jamo. Na dnu je jabolko premlevalo: »zakaj ta luknja, saj je ni bilo, od kje se je vzela, vedno sem šlo po tej poti, zakaj se mi je to zgodilo....« Začelo je deževati, voda je naraščala in kmalu je jabolko ostalo brez tal pod nogami, a tega ni opazilo. Voda ga je dvigovala iz luknje, pa še opazilo ni, kar premlevalo je zakaj se je tu znašla ta luknja, zakaj je padel v njo...., Dokler ni voda segla do roba in ga je potoček odnesel dol v dolino. Tam se je voda razlila in poniknila, jabolko pa je pristalo na tleh in šele takrat dojelo, da je na drugačen, neboleč način prišlo v dolino in se je ozrlo okoli in videlo potoček in stopilo do njega. Tam so se po njem vozila jabolka in hruške in breskve in marelice... in vpraša jabolko: »Potoček kdo določa pot, ti ali tej, ki plujejo po tebi?« Potoček pa odgovori: »Sami odločajo o tem, nekatere jaz odnesem s tokom, nekateri sami krmarijo in vstopajo in izstopajo po svojih odločitvah.« In jabolko je vstopilo v vodo in začelo trenirati krmarjenje in vstopanje in izstopanje iz vode.

Tapkanje:
Karate
Čeprav sem se znašla v valu čustev, ki so povsem zajela moje bitje, hočem čutiti svoje bistvo, svoj mir, svoje jedro in dovoliti vsem tem čustvom, da se vrnejo v pristan.

Čeprav se je moj razum zataknil na vedno istem vprašanju »zakaj«, mu dovolim, da premleva te besede, ker le v njih lahko najde stebelce opore in stalnosti in ga sprejemam takega kot je.

Čeprav se bojim, da me bodo čustva odnesla in se oklepam iskanja razlogov za nastalo situacijo, pa se odločam tudi za mir in zaupanje, za vero, da sem na pravi poti, da sem varna, ne glede na to kar čutim in vidim.

Po točkah
Čutim to žalost, čutim strah, čutim krivdo in čutim krivico, čutim vsa ta čustva, v meni so, v mojem telesu, ne znajdem se v tem valu, ne vem, kaj naj storim, in to me dela nemočno, čutim pritisk teh čustev, vse te občutke, preveč je, preveč je vsega, ne zdržim pritiska, izgubljam svoj mir, pozabila sem, kje je moj mir, ne čutim svoje svetlobe, ne čutim svojega jedra, ne čutim tal pod nogami, moje noge ne čutijo tal, moje telo je izgubilo povezanost s tlemi, moje telo je izgubilo povezanost s celotnim bitjem, moje telo se čuti samo in zapuščeno, strah ga je, ne znajde se, samo je, čuti samoto in čuti strah, ne ve kaj ga čaka, vse se je spremenilo in ne ve kje je in kaj prihaja, čuti strah in ločenost

Ne čuti svoje ljubezni, ne čuti povezanosti, ne čuti, da je nekdo ob njem, ne čuti prisotnosti, ne čuti povezanosti, strah ne čuti povezanosti, strah vidi le ločenost, sam je in ne vidi velike slike, velike slike povezanosti vsega, velike slike, kjer je mnogo teh strahov prestrašenih in skritih, mnogo teh občutkov potisnjenih in odrinjenih, mnogo jih je, mnogo nas je, povezanih na isti poti, mnogo jih je ki hočejo čutiti mir in povezanost, tudi, ko pride strah, in mnogi strahovi zdaj čutijo, da niso sami, da so videni in slišani in občuteni in lahko se pokažejo, ker jih bomo objeli, lahko pridejo in se vrnejo domov v svetlobo, lahko se spet povežejo z ljubeznijo in mirom.

Hvala!