Želim ti, da si srečen,
Vsak dan, ko sonce vzide.
Želim ti da si srečen,
vsak trenutek, ko začutiš sebe.
Želim ti, da si srečen,
ko pogled se ustavi na rumenem cvetu.
Želim ti, da si srečen,
ko začutiš mirno zlato lučko v sebi.
Želim ti, da si srečen,
ko obsediš pred svojim obedom.
Želim ti, da si srečen,
ko poslušaš ptičjo pesem.
Želim ti, da si srečen,
ko začutiš sočloveka.
želim ti, da si srečen,
ko utrne se prva zvezda.
Želim ti, da si srečen,
ko zazibaš se v sanje.
Bodi srečen, človek moj.

Nebo je vedno odsevalo dogajanje na Zemlji. Tako je bil narejen svet. Prišel je čas, ko so se ljudje prevzeli in začeli graditi zidove okoli sebe. Kmalu so za te zidove skrivali svoje imetje, svoje talente, svoje blagoslove in sploh vsa bogastva. Zemlja je postajala vse temnejša, kajti le malo ljudi je še svetilo s svojimi lučkami. To početje je seglo do neba. Nekoč se je sonce odločilo, da ne bo več dajalo svetlobe luni. Ni mu bilo všeč, da jo ljudje tako opevajo, ko se pokaže v vsem sijaju, lepo okrogla in svetleča. Tudi njemu je bila všeč, to si je le potiho priznal, a ljudje na zemlji so jo opevali znova in znova, v njenem sijaju so se zaljubljali, pisali pesmi, se predajali sanjam in užitkom in sploh tako pogosto strmeli v nebo, ko se je pokazala ona. Čez dan, ko je na nebu kraljeval on, pa ga ni opazil nihče. Vsi so se posvečali sebi in svojim bogastvom in se zapirali v svoje hiše. Zato je sonce umaknilo žarke, ki so bili posvečeni njej. Sprva na zemlji niso opazili nič nenavadnega. Zatopljeni so bili v svoja življenja.  A minevali so dnevi in ni se več pokazala. Najprej so jo začele pogrešati ženske, nato pesniki in otroci, in zaradi njihovega tarnanja, kmalu še moški. Oni predvsem takrat, ko so se v poznih nočeh vračali domov, pa so bile poti vedno temne. Razen tega so njihove žene postajale vedno bolj čemerne in odmaknjene, oni pa so se počutili neželjene in prav z ničemer jih niso mogli več razveseliti. Žene pa so zrle v nebo vsak večer in čakale, kdaj se vrne njihova svetla luna. Svet je postajal še težji in zjutraj je vedno manj ljudi vstajalo s soncem, vedno manj je bilo tistih, ki so pričakali sončni vzhod s spoštovanjem in svečanostjo. Vedno manj je bilo tistih, ki so še omenjali sonce v svojih pogovorih. Sonce je opazilo težo, ki je legala na svet, pa je še kar vztrajalo pri svoji odločitvi. Luna se je kljub temu vsako noč vračala na nebo, čeprav ni bila vidna. Vedela je, da se bo svetloba nekoč vrnila, zato ni opustila svoje poti. Minila so leta in ljudje so pozabili na svetlobo na nebu. Živeli so brez smeri, brez vodstva, kmalu so pozabili tudi na svetlobo v sebi. Nekoč pa se je zbralo 12 moških na gori, ki se je imenovala Bela pot. V davnih časih so to goro ljudje obiskovali, da bi občudovali luno, a ta tradicija je bila zdaj pozabljena. Možje so iskali svojo luč, svojo pot in v ta namen so se dogovorili, da se bodo zbrali vsako jutro pred sončnim vzhodom  in v tišini in svečanosti pričakali vstajenje sonca. Verjeli so, da bo spajanje z vstajanjem največje luči tudi v njih prebudilo luč, da bo zlata svetloba vstala tudi v njih in žarela tako kot sveti sonce na nebu. Moški so prihajali vsako jutro, ob vsakem vremenu. tudi sonce je vstalo vsako jutro ob vsakem vremenu. Bili so predani vstajenju svoje luči in sonce je kmalu postalo pozorno na njih. Bilo je ganjeno ob njihovi vztrajnosti in nekega dne je vprašalo može in mladeniče: »Možje zakaj prihajate vsako jutro na goro in spremljate moje vstajanje?« Najstarejši med njimi je odgovoril: »Naša luč je ugasnila, in hočemo jo obuditi. Ti si največja luč na našem svetu in radi bi postali taki kot ti. Tudi mi hočemo sijati in z zlatom posuti vsakogar, ki ga  srečamo v Življenju. Tudi mi hočemo biti luč v naših domovih in naših družinah. Možje smo in sinovi.  Naša naloga je, da sijemo v vsem sijaju in veličastju, da delimo svojo svetlobo in moč, da objemamo svoje drage s toploto našega bitja. A naša toplota je brez tebe hladna in naši objemi so trdi in grobi. Zato prihajamo sem na goro.« Sonce je bilo počaščeno. Ganila ga je gorečnost teh mož, a imelo je še eno vprašanje za njih: »Možje zakaj prihajate na to goro. Ta gora je posvečena luni, ne soncu?« Tokrat je odgovoril najmlajši izmed mož, še mladenič: »Sonce drago, potrebujemo luč, da razsvetlimo svoje bitje, a največji blagoslov dobimo takrat, ko vidimo svoj odsev v očeh in srcih svojih dragih. In najžlahtnejša svetloba je odsev v očeh naših deklet in žena. One nosijo svojo luč, one nosijo svoje sonce, a svetloba, ki sije iz njihovih oči, takrat, ko jih obsvetimo mi, ta svetloba seže najglobje. Zato prihajamo na to goro, na lunino goro, da počastimo naše ženske, tako, kot one častijo nas, ko sprejmejo našo luč.« Ko je sonce slišalo odgovor mladeniča in videlo solze ganjenosti v očeh njegovega očeta, je spoznalo, da je prišel čas, da ljudem vrne belo luč. Vedelo je, da je čas, da jim vrne povezanost zlate in bele svetlobe. Tisti dan je sijalo močno, a blagohotno, zvečer pa je počakalo na luno, ki se je tako kot vsako noč pripravljala, da pride na nebo. Dotaknilo se je je s svojo najžlahtnejšo svetlobo in se počasi umaknilo z neba. Bila je čudovita, nikoli, prav nikoli še ni bila odeta v tako prelepo oblačilo. Soncu se je za trenutek zahotelo, da bi jo imelo le za sebe, pa se je kmalu spomnilo srčne plemenitosti 12 mož na gori in ponosno je bilo, da gleda ta čudovit odsev svoje svetlobe na nočnem nebu. Luna je razsvetlila nebo. Biserna svetloba je posula ves svet in se nežno dotaknila src ljudi. Ženske in dekleta so se spomnile svoje mehkobe in veličastja, ki so ga nosile v svojih telesih, možje so začutili njihov mir in dovolili, da se naseli tudi v njihova srca, otroci so začutili varnost, ki je preplavila njihove domove in mirno so se zazibali v sanje. Svet je postal lahkotnejši in ljubezen je stekla v neštetih potočkih med lučkami, ki so svetile v srcih ljudi. Sonce si je oddahnilo in se prepustilo občudovanju svojega odseva v noči. Prvič je začutilo globoko hvaležnost do lune, ki je bila pripravljena sprejemati njegovo svetlobo in jo deliti svetu v trenutkih, ko je samo počivalo po dolgem dnevu na nebu. Da bi ljudje ne pozabili na negovanje in svetost svoje svetlobe, sta se z luno dogovorila, da njen odsev ne bo stalnica na nebu. Od takrat se je lunin odsev spreminjal prav vsak dan. Sonce je sijalo v polni moči, ker je bila njegova luč potrebna za obstoj življenja na svetu. Luna pa je postala simbol čaščenja notranje luči v vsakem človeku na Zemlji. Njeno upadanje in ponovna rast je dajalo ljudem upanje v trenutkih, ko je njihova luč ugašala in dajalo jim je zaupanje v ljubezen in povezanost, ko je njihova luč rasla. Zopet je postala njihova vodnica in nežno zavetje v temnih nočeh. Sonce je bilo oče in luna je bila mama. Sonce je bil on in luna je bila ona. Bila sta odsev ljudi na nebu.

Sedim na topli peči in gledam skozi okno. Tam pred njim je češnja, ki je ostala brez polovice vej. Opazujem njene ostre štrclje. Malo naprej je jablana, izruvana leži na tleh.  Naprej še druga drevesa tako ali drugače prizadeta. Smreke brez vrhov, razklani kostanj, polomljene bukve....

Včeraj sem si dopisovala z združenjem, ki pripravlja anketo in raziskavo o obsegu nasilja nad ženskami v specifični skupini v Sloveniji. Jaz sem bila ena od teh žensk, osebno poznam še vsaj deset izobraženih žensk, ki so bile ali še vedno so žrtve nasilja za domačimi stenami. In najbrž jih je še več, a mi tega niso povedale. Take rane so tabu, so sramota, neskončno globoka bolečina, smrtni strah, nemoč in žalost. Večina obrača poglede stran, se izogiba bližine ali pa pomiluje na način, da naredi čim večjo čustveno razdaljo s prizadeto osebo. Redki so tisti, ki vidijo luč za brazgotinami in ranami.

Jablano bomo poskusili postaviti nazaj na noge, če nam le uspe, morda jo bo potrebno obžagati, da jo dvignemo, češnji pa bomo oskrbeli štrclje. Enako z ostalimi. Vsa drevesa ne bodo preživela, a kar bo v naši moči, bomo storili.

In tako še kar gledam to češnjo, saj imamo več dreves, a ta je najbližja oknu. In ugledam njeno posebno lepoto v novih oblikah, ugledam njeno moč, da je obstala, ugledam njeno življenjsko svetlobo, ki sije ravno okrog teh štrcljev, prej je nisem nikoli videla, najbrž je bila skrita za bujnimi vejami in vsem kar je bilo na njih. Ponavadi sem opazovala cvetje in poleti rdeče sadeže na njej, njihovo sočnost, barvo, količino, tisto kar je bilo meni v površinsko korist. Nisem pa gledala nje, njenega bistva, njenega žara in svetlobe. Včasih ti mora biti odvzeto, da ti je dano.

Ko naslednjič uzreš brazgotino na koži, srcu ali duši živega bitja, vedi, da je tam tudi zato, da ti pomaga videti svetlobo, ki si jo spregledal. Lahko obrneš pogled stran, a ostal boš brez darila.

Vse dobro prelepim jablanam in češnjam in hruškam, bukvam, kostanjem, smrekam, borom, hrastom, brezam.... vsem lučkam na naši Zemlji.

Darja

Nekoč je živela vrtnica. Bila je žlahtne sorte, z veliki rožnatimi cvetovi. Rastla in cvetela je mnogo let. Pa se je zgodilo, da je v deželo prišla dolga in zelo mrzla zima. Vrtnica je pomrznila, ostale so le korenine. Nadzemni deli so odmrli. Spomladi, ko je sonce stopilo sneg in se je zemlja ogrela, je iz korenin pognalo več mladik. Bujno so rasle in kmalu so na njih začeli brsteti cvetni popki. V dnevih, ko je bilo sonce najvišje na nebu, so zacveteli. Cvetovi so bili majhni in preprosti. Vrtnar je vedel, da so šipkovi. K šipku je postavil majhno klop. Tam je od takrat najraje sedel, ob divjem šipku. Res je hitro odcvetel, a spominjal ga je na nekaj nežnega in divjega v njegovem središču in pozimi si je s pticami delil njegove plodove. Nekoč ga je gospodar vprašal, zakaj ne cepi šipka v žlahtnejšo rastlino. Vrtnar se je nasmehnil in odvrnil, da je to njegova najbolj priljubljena in najžlahtnejša sorta, da je osnova vseh drugih sort in da jo potrebuje, da se ob njej vrne v svoje središče. Gospodar je razumel, saj je bil vrtnar tudi sam.

Zlata kapljica se je spustila na Zemljo. »Wauuu!« bila je navdušena nad videnim. Tako hodi po gozdni poti in zasliši šumenje. Tam na desni se premika listje, nato se začne dvigati, nastane krtinica in kmalu se na njenem vrhu zasveti biserna kapljica, rdeče rjava, a zelo svetleča. »Wauuu!« le ta vzklikne od navdušenja in se skobaca iz zemlje. Začne hoditi po gozdnih tleh in živahno opazuje vse kar je. Nato zagleda zlato kapljico. Strmita druga v drugo. Pa spregovori rdeče rjava: »Hm, znana se mi zdiš, na nekoga me spominjaš! Ja, pozdravljena sestrica!« Zlata se zasmeji, poskoči, naredi salto, prileti nazaj na tla: »Res je, tudi ti si mi znana!« Zavriska in ji skoči v objem. Tedaj se kapljici zlijeta. Sredi gozda tako stoji bitje, človek, zlitje svetlobe Zemlje in Neba. Ogleduje se, ogleduje svet. Začne hoditi. Pogleduje v nebo in občuduje lučke tam visoko. In ko vidi roso, občuduje odsev svetlobe v njej. Išče lučke kamorkoli gre. Mimo prileti kresnička. Človek obstane v občudovanju. Kresnička pa si reče: »Wauuu, ta pa močno sveti!«

Želim ti, da se zavedaš luči v sebi, unikatne kombinacije svetlobe neba in zemlje in tako kot si bil(a) ustvarjen(a) ti, tako ustvarjaš tudi sam(a), ko povežeš svoje ideje s svojim delovanjem, ob tem ko se skozte pretaka radostna živost.

Vse dobro v 2014!

Darja

Nekoč je živelo bitje, ustvarjeno iz nežnosti morske pene, topline poletnega vetriča, srebrne mesečine, mehkobe pomladne trate, vonja jasmina, svežine poletnega gozda in miru snežne beline.
In živelo je drugo bitje, ustvarjeno iz mogočnosti valov morja, odločnosti vetrov, zlate sončne svetlobe, trdnosti hrasta, vonja zlatega bora, zavetja domačega gozda, žive moči poletja.
Naneslo je, da sta se bitji srečali. Zdelo se je, da sta iz istega sveta, a popolnoma drugačna drug od drugega.  Delila sta morje, veter, svetlobo, vonj rastlin, prisotnost gozda in letnih časov, a jezika ne. Vedela sta, da sta del ene celote, a bila sta tako daleč vsaksebi in sama. To, da sta sama, sta spoznala šele, ko sta se srečala. Kot, da bi ju poznanstvo naredilo sama. Zdelo se je, da ju je prisotnost, bližina drugega naredila nepopolna in manjkajoči del je bilo to drugo bitje, tako drugačno, a tako podobno. Iskala sta poti drug do drugega, iskala sta skupni jezik, včasih izgubljala upanje, a se vračala znova in znova. Mogočnost valov je poskušala biti nežnost morske pene in včasih je bila, nežnost morske pene je poskušala biti mogočnost valov in včasih je bila, toplina se je včasih spremenila v odločnost in odločnost v toplino, srebro v zlato in zlato v srebro, mehkoba v trdnost in trdnost v mehkobo, vonj jasmina v vonj borovca in vonj borovca v vonj jasmina, svežina v zavetje in zavetje v svežino, mir v živo moč in moč v mir. Tako je mineval njun čas in iskanje druge polovice je postalo spoznavanje sebe, občutek nepopolnosti pa je preraščal v prisotnost vseobsegajoče polnosti. Nekoč sta sedela na skali visoko nad morjem. Spodaj se je penilo morje, za njima v zavetju borovega gozdiča je cvetel jasmin, grelo ju je večerno sonce, na vzhodu pa je že vstala luna. »Ta vonj!« je zašepetalo prvo bitje. »In svetloba!« je tiho prikimalo drugo. Morje pa se je smehljalo in bučalo, vse obenem.

Zima, starka skrita v globokem gozdu, oblečena včasih v črno, drugič v belo obleko, je sedela v svojem gugalniku in poslušala prasketanje ognja v kaminu. Bil je mir in bila je tišina. V tem potrka na njena vrata. »Naprej, odklenjeno je,« zakliče z mirnim glasom, skoraj neslišnim, a segajočim v daljave. Vstopila je vnukinja, pomladno razposajena v pisani obleki, okrašena s cvetjem. »Babica, kaj počneš? Zunaj je vse belo. Ne morem se igrati in zebe me.« Starka se je nasmehnila neučakani mladenki. »Počivam, draga moja, poskušam zaspati.« in navihano dodala: » Povprašaj svojo mamo, če ve zakaj je vse belo.« Pomlad jo je pogledala postrani in rekla: »Dobro veš, da se mama še ni zbudila, ona je Poletje in njena sestra tudi še spi.« Starka ji je pokazala na stol ob sebi in začela pripovedovati: »Pred davnimi leti se je zgodilo, da nisem mogla zaspati, sneg je naletaval dolge dneve in noči. Ljudje so postajali nestrpni, čakali so pomlad, tople dni, a sonca ni bilo.« Pomlad je prikimala, spomnila se je tistega časa, starka pa je nadaljevala: »Še veš kaj se je zgodilo takrat?« Pomlad je polna upanja nadaljevala zgodbo: »Ljudje so se začeli zbirati ob dolgih večerih, peli so pesmi, plesali in si pripovedovali zgodbe, ki so ogrela njihova srca. In ti si bila med njimi in poslušanje njihovih pesmi in zgodb, ki so jih pisala njihova življenja, te je zazibalo v spanec. Kmalu je posijalo sonce in ogrelo Zemljo.« Starka se je zazrla v daljavo in začutila toplino tistih zgodb in pesmi. Vso jo je prevzel spomin na nežnost src, ki so takrat bila kot eno. Zdelo se je, da je njeno hišo napolnila toplota in počasi je zaprla oči. Pomlad je po prstih odšla iz hiše, zunaj pa je zavriskala na ves glas in pohitela na polja in travnike, ki so zadišali po zemlji in prvem rastju.

Danes ti pišem s prošnjo. Pisnje bo najbrž v tebi vzbudilo čustva, ne nujno taka, kot si želiš. Sama ne gledam novic v nobenih medijih, ker je pritisk premočan, in ker ni zraven ponujene rešitve. Tokrat jaz pošiljam podobne novice, a z rešitvijo in prošnjo. Zakaj? Že vsaj en teden, če ne dva, ali več opažam, da se stopnjuje napetost. Vedno več neizraženih in potlačenih čustev sili na plano. In čustva se slej ko prej izrazijo, so energija, ki ne more kar izginiti. Lahko pa jih preoblikujemo, lahko jih vrnemo, lahko jih spustimo skozi sebe, lahko jih s spoštovanjem odpustimo od sebe....

Eden od mojih malih prijateljčkov, se je poškodoval v šoli. Vse bo dobro z njim, trenutno je na opazovanju v bolnišnici. Ko sem slišala za nesrečo, me je prevzelo mnogo čustev, povezanih z marsičem. Krivica, krivda, strah, žalost... Zagotovo veste, da smo vsi povezani, čutimo sebe in druge. Čustva, ki jih ne upamo, ne moremo, ne znamo ... občutiti in spustiti skozi sebe, jih vrniti v svetlobo, v praznino, od koder so prišla, vsa ta čustva nosimo s seboj, ne le to, odlagamo jih tudi na druga ramena. In otroci so pogosto katalizatorji, mali strelovodi naših skupnih napetosti...

Prosim, če se čutiš poklicanega, vzemi si danes minuto ali dve in z ljubeznijo objemi enega od svojih čustev, potisnjenih daleč stran od svetlobe, ki je tvoje resnično bistvo, sprejmi enega od svojih strahov, ali eno od svojih krivd, ali eno od svojih žalosti. Dovoli jim, da so taka kot so, dovoli jim, da obstajajo, povej jim, da jih vidiš, da jih slišiš, da jih čutiš, da jih imaš rad in jih spoštuješ, ker čustva so tvoja, izšla so iz tebe in bolj kot vse drugo si želijo, da jih opaziš in spet povežeš s svetlobo, s svojim srcem... takrat vedo, da si na varnem, da si v miru, takrat lahko odidejo z mirno vestjo. In daj prosim namen, da je v miru in ljubezni tudi moj prijatelj in njegova družina in vsi ki bi jim prišla prav tvoja opora. Hvala! Spodaj prilagam kratko pravljico o jabolku, ki ga je odnesel val vode/čustev, napisala sva jo jaz in energija moje prijateljice... za vse nas.... in zaporedje za tapkanje. Hvala za povezanost, zvezdice!

Vse kar drugemu storiš, sebi storiš.

Jabolko
Jabolko seje spuščalo z gore. Že neštetokrat je šlo po tej poti, enkrat dol, drugič gor, vedno po istem kolovozu. Kotalilo  se je po kamnih in bilo vso obtolčeno in ranjeno, A TEGA NI OPAZILO, vedno na isti način, po istem kolovozu in je bilo povsem zadovoljno. Nekega dne pa se je na njegovi poti znašla  jama,  ki je jabolko ni opazilo... padlo je v jamo. Na dnu je jabolko premlevalo: »zakaj ta luknja, saj je ni bilo, od kje se je vzela, vedno sem šlo po tej poti, zakaj se mi je to zgodilo....« Začelo je deževati, voda je naraščala in kmalu je jabolko ostalo brez tal pod nogami, a tega ni opazilo. Voda ga je dvigovala iz luknje, pa še opazilo ni, kar premlevalo je zakaj se je tu znašla ta luknja, zakaj je padel v njo...., Dokler ni voda segla do roba in ga je potoček odnesel dol v dolino. Tam se je voda razlila in poniknila, jabolko pa je pristalo na tleh in šele takrat dojelo, da je na drugačen, neboleč način prišlo v dolino in se je ozrlo okoli in videlo potoček in stopilo do njega. Tam so se po njem vozila jabolka in hruške in breskve in marelice... in vpraša jabolko: »Potoček kdo določa pot, ti ali tej, ki plujejo po tebi?« Potoček pa odgovori: »Sami odločajo o tem, nekatere jaz odnesem s tokom, nekateri sami krmarijo in vstopajo in izstopajo po svojih odločitvah.« In jabolko je vstopilo v vodo in začelo trenirati krmarjenje in vstopanje in izstopanje iz vode.

Tapkanje:
Karate
Čeprav sem se znašla v valu čustev, ki so povsem zajela moje bitje, hočem čutiti svoje bistvo, svoj mir, svoje jedro in dovoliti vsem tem čustvom, da se vrnejo v pristan.

Čeprav se je moj razum zataknil na vedno istem vprašanju »zakaj«, mu dovolim, da premleva te besede, ker le v njih lahko najde stebelce opore in stalnosti in ga sprejemam takega kot je.

Čeprav se bojim, da me bodo čustva odnesla in se oklepam iskanja razlogov za nastalo situacijo, pa se odločam tudi za mir in zaupanje, za vero, da sem na pravi poti, da sem varna, ne glede na to kar čutim in vidim.

Po točkah
Čutim to žalost, čutim strah, čutim krivdo in čutim krivico, čutim vsa ta čustva, v meni so, v mojem telesu, ne znajdem se v tem valu, ne vem, kaj naj storim, in to me dela nemočno, čutim pritisk teh čustev, vse te občutke, preveč je, preveč je vsega, ne zdržim pritiska, izgubljam svoj mir, pozabila sem, kje je moj mir, ne čutim svoje svetlobe, ne čutim svojega jedra, ne čutim tal pod nogami, moje noge ne čutijo tal, moje telo je izgubilo povezanost s tlemi, moje telo je izgubilo povezanost s celotnim bitjem, moje telo se čuti samo in zapuščeno, strah ga je, ne znajde se, samo je, čuti samoto in čuti strah, ne ve kaj ga čaka, vse se je spremenilo in ne ve kje je in kaj prihaja, čuti strah in ločenost

Ne čuti svoje ljubezni, ne čuti povezanosti, ne čuti, da je nekdo ob njem, ne čuti prisotnosti, ne čuti povezanosti, strah ne čuti povezanosti, strah vidi le ločenost, sam je in ne vidi velike slike, velike slike povezanosti vsega, velike slike, kjer je mnogo teh strahov prestrašenih in skritih, mnogo teh občutkov potisnjenih in odrinjenih, mnogo jih je, mnogo nas je, povezanih na isti poti, mnogo jih je ki hočejo čutiti mir in povezanost, tudi, ko pride strah, in mnogi strahovi zdaj čutijo, da niso sami, da so videni in slišani in občuteni in lahko se pokažejo, ker jih bomo objeli, lahko pridejo in se vrnejo domov v svetlobo, lahko se spet povežejo z ljubeznijo in mirom.

Hvala!