Tapkanje preko pravljice je zelo učinkovito, ko se ne uspemo povezati z občutkom, znotraj nas, morda izvira iz našega zgodnjega otroštva, morda tapkamo z otrokom, morda je preveč strašljiv, da bi ga podzavest "razkrila". Zelo priporočam, da pravljico zraven rišete, da sodeluje pri procesu čim večji del našega bitja. V tokratnem prispevku opisujem en tak primer tapkanja. V zgodbici je prisoten strah pred spremembo, tesnoba v srcu, nezavedanje lastnim moči, ločenost in osamljenost, ko naredimo korak naprej v nov svet, nove navade, nov način razmišljanja, ali pa gremo prvič v šolo, ali pa nas je strah uspeha... Pravljice razumejo vse. Veselo osvobajanje vam želim! Pravljice so znotraj vas, spustite jih na plano. Z rdečo so navedeni predlogi za tapkanje, v zelenem pa je opisana pot pikapolonice.

Pikapolonica je lezla na zelo visoko goro. Zakaj ni poletela, me vprašate. Moja pikapolonica je res imela krila, a ni vedela, da se z njimi leti.

Čeprav moja pikapolonica ne ve, da lahko leti, je moja ljubljena pikapolonica in rada jo imam... po točkah: moja pikapolonica ne ve, da lahko leti.... moja pikapolonica je, rada jo imam...(naredimo krog ali dva ali tri, da začutimo spremembo)

Pikapolonico boli srce, objema ga z rokami in krili, gleda proti srcu in zato ne more gledati okoli sebe, zato ne more leteti

po točkah:...s krili se drži za srce...gleda v sebe...ne more gledati naokoli, ne more leteti..

Pikapolonica se začne ozirati okoli sebe, srce je varno in sproščeno, globoko zadiha, pretegne nožice, se ozre na vrh gore in vzame pot pod noge. Nasmehne se gori in jo nežno poboža s pogledom, na široko razpre krila in glej jo Pikapolonica poleti na vrh. Na vrhu čuti neprijetnost v telesu, nervozo, nelagodje, strah jo je, a ne ve česa.

Čeprav je mojo pikapolonico strah tu na vrhu, jo imam rada, saj je moja najljubša pikapolonica.... po točkah:mojo pikapolonico je strah...

Tu na gori je vse odprto, prostorno, lepo, svobodno. Ni vajena tega, drugačno je, vse novo.

Čeprav je mojo pikapolonico strah spremembe, znašla se je v novem svetu, jo imam rada, moja najljubša je.....po točkah: Mojo pikapolonico je strah spremembe....v trebuhu jo zvija....tapka na vrhu gore...

Glej ga sonce, ga pozdravi in že sta prijatelja. In tam je še oblak, tako prijazen, bel in puhast. Ptica je priletela mimo in se nasmehnila pikapolonici, takoj sta se spoprijateljili. Pikapolonica ni več sama.

po točkah: varna sem, srečna sem, prijatelje imam tukaj zgoraj... (vsaj dva kroga)

Nekoč je živel Ti. Hodil je po svetu in iskal smisel življenja. Srečal je mnogo modrih in manj modrih bitij in od vseh se je vestno in predano učil. A smisla življenja ni našel. Po dolgih letih potovanja in neutrudnega iskanja so mu moči pošle. Ozrl se je k Bogu in priznal: »Ni mi uspelo, nadaljeval bom v naslednjem življenju.« Nato se je razgledal po okolici in prisluhnil rastlinam in živalim, da bi našel kraj, kje bo preživel preostanek življenja. Tam je rastlo staro drevo. Sedel je h koreninam in zaprl oči, da si odpočije. Na drevesu je mrgolelo vse vrste življa. Poslušal je te prisotnosti in kmalu se je zdelo, da ne sedi pod drevesom, ampak sredi dežele naseljene z vsakovrstnimi bitji, pesmijo, ščebetom, neverjetnim prepletom stezic in potk in zračnih poti, po katerih so tekale mravljice, pajki, martinčki, hrošči, letale muhe, pikapolonice,kosi, šoje, veverice, pa spet tekali ježi, miške, zajčki, pa spet letale vile in metulji, komarji, mušice in sploh je bilo prebivalcev toliko, da je bilo to eno najpestrejših kraljestev pod soncem. V tem je padla na Ti-ju na nos padla gosenice. Odprl je oči in presenečeno poskušal videti malo obiskovalko na konici svojega nosu. Gospodična je imela klobuček na glavi, elegantno mu je pokimala in ga vprašala: »Pozdravljeni, vas lahko vprašam po imenu?« Ti je zajecljal: »Ah..., a...a... jaz?« »Me veseli Jaz, da sva se srečala.« In že je ni bilo več. Kmalu je priskakljala veverica do Ti-ja. »Jaz pozdravljen. Kdo si?« Ti je bil spet presenečen in izustil je le: »Jaz sem....« Vevrica je bila zadovoljna in že je odšla po svojih poteh. Nedolgo zatem mu je na ramena sedla sova: »Jaz, ki si, kam si namenjen?« Ti je bil še kar zmeden od tega dogajanja je poskušal razložiti svojo zgodbo: » Tukaj sem...« Sova je bila zadovoljna. Vzkliknila je: »Naš je.« In že je ni bilo več. Jaz je globoko vdihnil in se sprostil. Poti, ki jih je prehodil so postale zlat preplet stezic in potk, ves svet je postal pisano kraljestvo najrazličnejših bitij in prisotnosti, življenje je prekipevalo v svojih neskončnih oblikah in ena od njih je bil tudi on. Nasmehnil se je in Bog tam v nešteto očeh  in cvetovih in bilkah in kamenčkih mu je vrnil nasmeh.

Kaj sploh je sreča?
Sreča je stanje. Ko smo srečni, smo sproščeni, ljubeči, zadovoljni, notranje mirni, v stiku s seboj, radostni, varni in sprejemamo življenje.

Kaj je čuječnost?
Čuječnost je stanje. Ko smo čuječi, smo zavestno prisotni v življenju tega trenutka, v neocenjujoči drži. To nam daje notranji mir, sproščenost, ljubečo prisotnost, občutek varnosti, umirjeno radost, stik s seboj in življenjem, ki ga zaznavamo z vsemi čuti. Zato postanemo srečni, ko smo čuječi.

Kako postati čuječ? Kako biti srečen kadarkoli?
Vsakdo lahko neguje čuječnost, vaje so silno preproste, primerne za otroke in odrasle. Korak za korakom nas vodijo v čuječe življenje in že zelo kmalu opazimo spremembe, ki nam ji prinašajo, kar nam daje veselje za vztrajanje na poti.

Prvi korak je sprejeti odločitev, da želimo biti čuječi. Povejmo samim sebi o tej odločitvi, zavežimo se novi poti.

Vsak dan naredimo del poti na poti čuječega življenja. Prvi koraki naj bodo majhni. Vzemimo si 5 minut za prvo vajo. Sedimo vzravnano in udobno v prijetnem okolju doma, v naravi, v avtu preden se odpeljemo ali pred obedom. Zapremo oči, če nam je neprijetno, lahko pustimo odprte. Nato opazujmo svoje dihanje, opazujmo svoje telo ob dihanju. Prišle bodo misli, čustva, občutki. Opazimo jih, ozavestimo, a se nežno in mirno vračajmo k opazovanju dihanja. Tako preprosta na prvi pogled je prva vaja.

Druga preprosta vaja je poslušanje. Zapremo oči, se sprostimo in poslušamo zvoke v naši okolici, morda ptičje petje, avtomobile, otroško igro... Zopet bodo v našo pozornost vstopale misli, čustva ali občutki. Opazimo jih in se ljubeče vrnemo k poslušanju.

Ko osvojimo prve korake, se nam razširijo možnosti čuječega življenja in pripravljeni smo za nove vaje, ki nam počasi, a zagotovo prinesejo srečo, kajti čuječnost postane naš način življenja, sočutje postane del vsakdana, ljubeča prisotnost do nas samih, kakršni smo in do drugih postane naš temelj, odnosi se poglobijo in postanejo iskrenejši, svet postane bolj živ, barvit, radosten, pri delu in učenju postanemo učinkovitejši, pri športu in dejavnostih bomo bolj zbrani, imunski sistem bo manj obremenjen, ker bo stopnja stresa zelo znižana, kar bo ugodno vplivalo na počutje, notranji mir bo vedno na dosegu roke in življenje bo lepo brez razloga. Srečni bomo kadarkoli in kjerkoli.

Vendar pa, da dosežemo vse to, je potrebna odločitev za zavestno zaznavanje tega trenutka brez ocenjevanja in vzeti ter hkrati podariti si moramo nekaj časa. 5 minut bo dovolj za začetek, nato jih podaljšajmo in v nekaj tednih bodo prvi rezultati vidni.  Bodite srečni!

Želim ti, da si srečen,
Vsak dan, ko sonce vzide.
Želim ti da si srečen,
vsak trenutek, ko začutiš sebe.
Želim ti, da si srečen,
ko pogled se ustavi na rumenem cvetu.
Želim ti, da si srečen,
ko začutiš mirno zlato lučko v sebi.
Želim ti, da si srečen,
ko obsediš pred svojim obedom.
Želim ti, da si srečen,
ko poslušaš ptičjo pesem.
Želim ti, da si srečen,
ko začutiš sočloveka.
želim ti, da si srečen,
ko utrne se prva zvezda.
Želim ti, da si srečen,
ko zazibaš se v sanje.
Bodi srečen, človek moj.

Nebo je vedno odsevalo dogajanje na Zemlji. Tako je bil narejen svet. Prišel je čas, ko so se ljudje prevzeli in začeli graditi zidove okoli sebe. Kmalu so za te zidove skrivali svoje imetje, svoje talente, svoje blagoslove in sploh vsa bogastva. Zemlja je postajala vse temnejša, kajti le malo ljudi je še svetilo s svojimi lučkami. To početje je seglo do neba. Nekoč se je sonce odločilo, da ne bo več dajalo svetlobe luni. Ni mu bilo všeč, da jo ljudje tako opevajo, ko se pokaže v vsem sijaju, lepo okrogla in svetleča. Tudi njemu je bila všeč, to si je le potiho priznal, a ljudje na zemlji so jo opevali znova in znova, v njenem sijaju so se zaljubljali, pisali pesmi, se predajali sanjam in užitkom in sploh tako pogosto strmeli v nebo, ko se je pokazala ona. Čez dan, ko je na nebu kraljeval on, pa ga ni opazil nihče. Vsi so se posvečali sebi in svojim bogastvom in se zapirali v svoje hiše. Zato je sonce umaknilo žarke, ki so bili posvečeni njej. Sprva na zemlji niso opazili nič nenavadnega. Zatopljeni so bili v svoja življenja.  A minevali so dnevi in ni se več pokazala. Najprej so jo začele pogrešati ženske, nato pesniki in otroci, in zaradi njihovega tarnanja, kmalu še moški. Oni predvsem takrat, ko so se v poznih nočeh vračali domov, pa so bile poti vedno temne. Razen tega so njihove žene postajale vedno bolj čemerne in odmaknjene, oni pa so se počutili neželjene in prav z ničemer jih niso mogli več razveseliti. Žene pa so zrle v nebo vsak večer in čakale, kdaj se vrne njihova svetla luna. Svet je postajal še težji in zjutraj je vedno manj ljudi vstajalo s soncem, vedno manj je bilo tistih, ki so pričakali sončni vzhod s spoštovanjem in svečanostjo. Vedno manj je bilo tistih, ki so še omenjali sonce v svojih pogovorih. Sonce je opazilo težo, ki je legala na svet, pa je še kar vztrajalo pri svoji odločitvi. Luna se je kljub temu vsako noč vračala na nebo, čeprav ni bila vidna. Vedela je, da se bo svetloba nekoč vrnila, zato ni opustila svoje poti. Minila so leta in ljudje so pozabili na svetlobo na nebu. Živeli so brez smeri, brez vodstva, kmalu so pozabili tudi na svetlobo v sebi. Nekoč pa se je zbralo 12 moških na gori, ki se je imenovala Bela pot. V davnih časih so to goro ljudje obiskovali, da bi občudovali luno, a ta tradicija je bila zdaj pozabljena. Možje so iskali svojo luč, svojo pot in v ta namen so se dogovorili, da se bodo zbrali vsako jutro pred sončnim vzhodom  in v tišini in svečanosti pričakali vstajenje sonca. Verjeli so, da bo spajanje z vstajanjem največje luči tudi v njih prebudilo luč, da bo zlata svetloba vstala tudi v njih in žarela tako kot sveti sonce na nebu. Moški so prihajali vsako jutro, ob vsakem vremenu. tudi sonce je vstalo vsako jutro ob vsakem vremenu. Bili so predani vstajenju svoje luči in sonce je kmalu postalo pozorno na njih. Bilo je ganjeno ob njihovi vztrajnosti in nekega dne je vprašalo može in mladeniče: »Možje zakaj prihajate vsako jutro na goro in spremljate moje vstajanje?« Najstarejši med njimi je odgovoril: »Naša luč je ugasnila, in hočemo jo obuditi. Ti si največja luč na našem svetu in radi bi postali taki kot ti. Tudi mi hočemo sijati in z zlatom posuti vsakogar, ki ga  srečamo v Življenju. Tudi mi hočemo biti luč v naših domovih in naših družinah. Možje smo in sinovi.  Naša naloga je, da sijemo v vsem sijaju in veličastju, da delimo svojo svetlobo in moč, da objemamo svoje drage s toploto našega bitja. A naša toplota je brez tebe hladna in naši objemi so trdi in grobi. Zato prihajamo sem na goro.« Sonce je bilo počaščeno. Ganila ga je gorečnost teh mož, a imelo je še eno vprašanje za njih: »Možje zakaj prihajate na to goro. Ta gora je posvečena luni, ne soncu?« Tokrat je odgovoril najmlajši izmed mož, še mladenič: »Sonce drago, potrebujemo luč, da razsvetlimo svoje bitje, a največji blagoslov dobimo takrat, ko vidimo svoj odsev v očeh in srcih svojih dragih. In najžlahtnejša svetloba je odsev v očeh naših deklet in žena. One nosijo svojo luč, one nosijo svoje sonce, a svetloba, ki sije iz njihovih oči, takrat, ko jih obsvetimo mi, ta svetloba seže najglobje. Zato prihajamo na to goro, na lunino goro, da počastimo naše ženske, tako, kot one častijo nas, ko sprejmejo našo luč.« Ko je sonce slišalo odgovor mladeniča in videlo solze ganjenosti v očeh njegovega očeta, je spoznalo, da je prišel čas, da ljudem vrne belo luč. Vedelo je, da je čas, da jim vrne povezanost zlate in bele svetlobe. Tisti dan je sijalo močno, a blagohotno, zvečer pa je počakalo na luno, ki se je tako kot vsako noč pripravljala, da pride na nebo. Dotaknilo se je je s svojo najžlahtnejšo svetlobo in se počasi umaknilo z neba. Bila je čudovita, nikoli, prav nikoli še ni bila odeta v tako prelepo oblačilo. Soncu se je za trenutek zahotelo, da bi jo imelo le za sebe, pa se je kmalu spomnilo srčne plemenitosti 12 mož na gori in ponosno je bilo, da gleda ta čudovit odsev svoje svetlobe na nočnem nebu. Luna je razsvetlila nebo. Biserna svetloba je posula ves svet in se nežno dotaknila src ljudi. Ženske in dekleta so se spomnile svoje mehkobe in veličastja, ki so ga nosile v svojih telesih, možje so začutili njihov mir in dovolili, da se naseli tudi v njihova srca, otroci so začutili varnost, ki je preplavila njihove domove in mirno so se zazibali v sanje. Svet je postal lahkotnejši in ljubezen je stekla v neštetih potočkih med lučkami, ki so svetile v srcih ljudi. Sonce si je oddahnilo in se prepustilo občudovanju svojega odseva v noči. Prvič je začutilo globoko hvaležnost do lune, ki je bila pripravljena sprejemati njegovo svetlobo in jo deliti svetu v trenutkih, ko je samo počivalo po dolgem dnevu na nebu. Da bi ljudje ne pozabili na negovanje in svetost svoje svetlobe, sta se z luno dogovorila, da njen odsev ne bo stalnica na nebu. Od takrat se je lunin odsev spreminjal prav vsak dan. Sonce je sijalo v polni moči, ker je bila njegova luč potrebna za obstoj življenja na svetu. Luna pa je postala simbol čaščenja notranje luči v vsakem človeku na Zemlji. Njeno upadanje in ponovna rast je dajalo ljudem upanje v trenutkih, ko je njihova luč ugašala in dajalo jim je zaupanje v ljubezen in povezanost, ko je njihova luč rasla. Zopet je postala njihova vodnica in nežno zavetje v temnih nočeh. Sonce je bilo oče in luna je bila mama. Sonce je bil on in luna je bila ona. Bila sta odsev ljudi na nebu.

Zamislimo si naslednji scenarij. V vaš dom ste sprejeli pasjega mladička. Vse vas je očaral in vsi do zadnjega člana družine ste zaljubljeni vanj. Zavedate se odgovornosti, ki jo prinaša lastništvo psa in v skladu z njegovimi sposobnostmi ga začnete učiti  veščin, ki vam bodo omogočile skladno sobivanje. Psička navajate na povodec in čistočo. To je za začetek dovolj. Ko ga peljete na sprehod je to videti nekako takole. Kuža skače levo in desno, vleče naprej in nazaj. Zagleda nekaj zanimivige in steče tja. Če je objekt dlje od dolžine povodca se prekucne, ko se povodec napne. Če je objekt bliže, se slej ko prej zgodi, da ga povodec cuka in vleče naprej. Vi ga namreč vztrajno, seveda nežno in ljubeče poskušate obdržati ob levi nogi. Zgodi se, da se kuža česa ustraši in tedaj se bo sam stisnil k vam, se vam morda zapletel med noge, ali celo obstal. Ker ni nevarnosti, ga pomirite, in še vedno potrpežljivo vodite na svojo levo stran. Nato lovi metulja. Zdaj že vemo kajne, potegne naprej in ugotovi, da ne bo šlo, privezan je na vas, zdirja na desno, tik pred vami, nežno ga peljete nazaj, seveda ves čas ali vsake toliko izgovorite tisto besedo (poleg). Kakšen dan je kuža zelo navihan, kak dan pa neverjetno umirjen. Počasi se nauči, da je ob vas varen, pa tudi da, vsaj ko je na povodcu, ne more stran od vas. Ali bo ves čas vlekel, ali hodil ob levi nogi, je odvisno predvsem od vas, njegov karakter pa bo zgolj zahteval več ali manj potrpežljivosti in spretnosti pri razumevanju pasjega prijatelja.

Kaj ima vzgoja psa opraviti s čuječnostjo. Kinologi bodo potrdili morebitno povezanost, mi pa zamenjajmo akterje v zgodbi. Kuža je naš um. Njegov vzgojitelj in lastnik pa smo mi. Um je zelo zaposlen, zanima ga prihodnost, morda analiza preteklosti, zanima ga kako si priskrbeti užitke in kako se izogniti bolečini, če zreduciramo misli na ta dva glavna namena. Seveda je koristen, a misli so zelo hitre in brzijo skozi našo glavo, se včasih zapletajo same vase in pogosto nas odpeljejo iz doživljanja trenutka v katerem smo. Ok tu primerjava s kužkom ne zdrži, on živi trenutek in je srečen. Kaj pa mi? Res vrnemo svoje misli na njihovo mesto, ali nas imajo one privezane na povodcu in nas odnesejo s seboj, ko dirjajo od enega metulja k drugemu? Jih zaznamo preden se nam zapletejo med noge in izgubimo tla pod seboj? Sploh opazimo, da smo na povodcu?

Tu vstopi čuječnost, neobsojajoče zavedanje dogajanja izven in znotraj nas v tem trenutku. Naš vodnik, naše sidro je lahko opazovanje dihanja. In ko nas misli, naš navihan kuža potegnejo za povodec, se spomnimo, da smo mi vodnik, da ta trenutek lupimo krompir in da slišimo dežne kaplje na strehi, da iz pečice prav prijetno diši in da otrok igra kitaro. Zaznamo, da so ramena malce napeta in jih sprostimo in da je naše dihanje naš resnično dober prijatelj. Hvaležni smo. Lahko bi rekli, da smo srečni ta trenutek. Tedaj kuža potegne za povodec, oprostite misli nas zapeljejo, že razmišljamo o kreditu, plača se je znižala, banka pa zahteva svoje, prikradejo se strah in negotovost... Ops, kdo je tu vodnik? Vrnemo se k dihanju, opazujemo ga, še vedno lupimo krompir in še vedno diši iz pečice. Da tudi otrok je še pri kitari. Opazujemo dihanje, umirjamo se. Kuža je ob levi nogi. Spomnili smo se, da nas je sosed pred mesecem prosil, da bo rabil pomoč pri nekem delu, plačano pomoč. Kuža, pardon misli so že na preži, da skočijo, a jih nežno pobožamo in lupimo krompir. Prijetno hladen je. Mmmm pecivo bo skoraj pečeno.

Tale dan moram res izkoristiti za novičke :)

Ljudje ponavadi težko verjamemo tistim, ki nekaj učijo, pa običajnih rezultatov nimajo v lastnih rokah. Torej jaz po tem kriteriju (še) ne morem učiti o partnerki ljubezni. Vendar neredko na svetovanjih in terapijah delam ravno to. In po občutku in komentarjih sploh ne slabo. Tako pač nanese in če moj glas ni dovolj glasen, da bi znala pravo besedo na pravo mesto postaviti, mi pride na pomoč Anton (Padovanski) in potem skupaj rešiva zagonetko. In zato si danes drznem dati eno javno lekcijo o ljubezni v medsebojnih odnosih. Se spodobi za Valentinovo, morda pa kdaj naredim še delavnico na to temo, saj izkušenj imam kar nekaj :)

Torej, recimo da ste samski, ali pa v partnerstvu, kjer ni več žara, vznemirjenja, privlačnosti. Želite pa si tistega lepega občutka, saj veste katerega, ga bom opisala kot zlitje dveh svetov, prelet metuljev skozi telo in omamno dehteče cvetenje vrtnic in jasmina, moški bi še kaj dodali, pa kar dajte. No in naučili ste se, da to dobite, ob pomoči druge osebe, ponavadi nasprotnega spola. In takih oseb je malo, kajne? Smola? Ni nujno :). Pa pobrskajmo po spominu, če smo tole čutili ob kaki osebi, situaciji, prizoru v naravi, v skrajnem primeru ob filmu, ampak dajmo raje nekaj fizičnega, nekoga fizičnega si zamisliti. In zdaj (čuječe!!! Zbiram prijave za delavnico, mimogrede) pozorno poglejte kaj se dogaja z vami, kam gre vaša pozornost ven ali noter? Občutki so zagotovo vsaj do neke mere znotraj telesa, ker pač take frekvence čutimo tudi s telesom. In pozornost bo zelo verjetno usmerjena na »objekt«, ki nam to daje (ni nujno človek, zato »objekt«, da ne skoči kdo pokonci prekmalu, sicer me pa poznate). In zdaj nežno usmerite pozornost v sebe, očke, ušesa, senzorje po koži, vse usmerite k sebi, k najvrednejšem »objektu«, ohranite pa tiste metuljčke in vrtnice in jasmin in nasmeh in toplino.... No zdaj mi pa povejte ali se sploh lahko kdo, vključno z vami, upre taki svetlobi? Ja pa nasmešek na obrazu se pa sam zariše, kajne? In ne se branit pomočnikov v obliki glasbe, vonjav, čokoladic...

Ali mi zdaj verjamete, da moraš imeti najprej ljubezen v sebi, da jo lahko deliš, ker tista znotraj je tvoja in si to ti, je zvezdica, lučka znotraj tebe in je čas, ko jo lahko deliš s kom, ki hodi po dveh nogah, pa drugič čas, ko s kom, ki je večino časa na štirih, ali pa z nekom, ki ima korenine v zemlji, ali pa le s seboj in zvezdico na nebu. In v vseh teh primerih je lepo, resnično lepo, ker si ljubezen ti.

Tvoji Valentin, Anton in Darja :)

Sedim na topli peči in gledam skozi okno. Tam pred njim je češnja, ki je ostala brez polovice vej. Opazujem njene ostre štrclje. Malo naprej je jablana, izruvana leži na tleh.  Naprej še druga drevesa tako ali drugače prizadeta. Smreke brez vrhov, razklani kostanj, polomljene bukve....

Včeraj sem si dopisovala z združenjem, ki pripravlja anketo in raziskavo o obsegu nasilja nad ženskami v specifični skupini v Sloveniji. Jaz sem bila ena od teh žensk, osebno poznam še vsaj deset izobraženih žensk, ki so bile ali še vedno so žrtve nasilja za domačimi stenami. In najbrž jih je še več, a mi tega niso povedale. Take rane so tabu, so sramota, neskončno globoka bolečina, smrtni strah, nemoč in žalost. Večina obrača poglede stran, se izogiba bližine ali pa pomiluje na način, da naredi čim večjo čustveno razdaljo s prizadeto osebo. Redki so tisti, ki vidijo luč za brazgotinami in ranami.

Jablano bomo poskusili postaviti nazaj na noge, če nam le uspe, morda jo bo potrebno obžagati, da jo dvignemo, češnji pa bomo oskrbeli štrclje. Enako z ostalimi. Vsa drevesa ne bodo preživela, a kar bo v naši moči, bomo storili.

In tako še kar gledam to češnjo, saj imamo več dreves, a ta je najbližja oknu. In ugledam njeno posebno lepoto v novih oblikah, ugledam njeno moč, da je obstala, ugledam njeno življenjsko svetlobo, ki sije ravno okrog teh štrcljev, prej je nisem nikoli videla, najbrž je bila skrita za bujnimi vejami in vsem kar je bilo na njih. Ponavadi sem opazovala cvetje in poleti rdeče sadeže na njej, njihovo sočnost, barvo, količino, tisto kar je bilo meni v površinsko korist. Nisem pa gledala nje, njenega bistva, njenega žara in svetlobe. Včasih ti mora biti odvzeto, da ti je dano.

Ko naslednjič uzreš brazgotino na koži, srcu ali duši živega bitja, vedi, da je tam tudi zato, da ti pomaga videti svetlobo, ki si jo spregledal. Lahko obrneš pogled stran, a ostal boš brez darila.

Vse dobro prelepim jablanam in češnjam in hruškam, bukvam, kostanjem, smrekam, borom, hrastom, brezam.... vsem lučkam na naši Zemlji.

Darja

Nekoč je živela vrtnica. Bila je žlahtne sorte, z veliki rožnatimi cvetovi. Rastla in cvetela je mnogo let. Pa se je zgodilo, da je v deželo prišla dolga in zelo mrzla zima. Vrtnica je pomrznila, ostale so le korenine. Nadzemni deli so odmrli. Spomladi, ko je sonce stopilo sneg in se je zemlja ogrela, je iz korenin pognalo več mladik. Bujno so rasle in kmalu so na njih začeli brsteti cvetni popki. V dnevih, ko je bilo sonce najvišje na nebu, so zacveteli. Cvetovi so bili majhni in preprosti. Vrtnar je vedel, da so šipkovi. K šipku je postavil majhno klop. Tam je od takrat najraje sedel, ob divjem šipku. Res je hitro odcvetel, a spominjal ga je na nekaj nežnega in divjega v njegovem središču in pozimi si je s pticami delil njegove plodove. Nekoč ga je gospodar vprašal, zakaj ne cepi šipka v žlahtnejšo rastlino. Vrtnar se je nasmehnil in odvrnil, da je to njegova najbolj priljubljena in najžlahtnejša sorta, da je osnova vseh drugih sort in da jo potrebuje, da se ob njej vrne v svoje središče. Gospodar je razumel, saj je bil vrtnar tudi sam.

Pred dnevi sem bila v prijetni tapkalski družbi. Med drugim smo za demonstracijo naredili krog ali dva tapkanja na željo po čokoladi. Priznam nisem se poglobila, ker tisti trenutek nisem čutila potrebe po nobeni hrani. Sicer smo tovrstno tapkanje že delali v naših zdravilnih krogih in takrat na mizo zložili nekaj dobrot. Je bilo zabavno. Ampak v ponedeljek dopoldne začutim željo po čokoladi. To ni redkost, in doma imam vedno zalogo. Se ne obremenjujem s količinami, ker si mislim 85% čokolada je itak zdrava, mlečne pa res ne maram.  Torej, že skoraj sežem po njej, jo vzamem iz škatle, le še odviti bi jo morala, pa se spomnim na tisto tapkanje in si rečem: »Me pa res zanima, kako to deluje. Iz raziskovalnih namenov, dajmo poskusit in opazovat, kako se spreminjajo občutki in frekvence pri tapkanju na željo po hrani, da bom vsaj vedela kako je, ko naslednjič s kom to tapkam.« Jaz namreč moram izkusiti frekvence, mentalni nivo mi nič kaj ne pomeni dosti. In začnem (zaporedja so v krepki pisavi):

Čeprav moram pojesti to čokolado, se popolnoma in v celoti sprejemam in se imam rada z vsem kar čutim.
Po točkah: moram pojesti to čokolado....
...in prileti vprašanje: Kdo je tukaj lačen? (želodec je bil namreč poln) in tapkam
Čeprav čutim lakoto,....
Čeprav čutim željo po čokoladi,... (po točkah: čutim lakoto po čokoladi, čutim željo po čokoladi....)
.... in se je začelo dogajati nekaj z energijo
Čeprav rabim to čokolado,....
(zdaj to ni bil več hec, kot na začetku)
Čeprav hočem čokolado,.... (tale hočem je bil konkreten)
Čeprav bi jo imela v ustih in želodcu,.... (po točkah: rabim to čokolado, hočem to čokolado, hočem jo imeti v ustih in želodcu,....)
in je prišel en tak beden občutek, malo mi je postalo slabo,....
Čeprav nočem čutiti tega, mi je slabo,......
(Česa nočem čutiti? Sem se vprašala.. Kaj čutim? Katero čustvo? Ni bilo intenzivno, a dovolj prisotno in tam globoko, da je povzročalo blago slabost. Hm, morda pa je intenzivno, a še skrito)

Žalost!!!! O, Madonca, sem skoraj vzkliknila. Večina, ki tapka zaradi prenajedanja, s tem potlači žalost. Saj žalosti imam še kaj za odtapkat, ampak da je tale nedolžna 85% čokolada povezana s tem? Jaz običajno v stresu ne jem. In sem ji rekla, čokoladi namreč: »Zdaj te pa iz principa ne pojem, dokler mi ne boš več pasala. Hahaha, takrat sem še vedno mislila, da jo bom pojedla, potem ko mi ne bo več do nje.
Odtapkam dva kroga na žalost:
Čeprav čutim žalost, globoko v želodcu, se sprejemam in se imam rada.... (po točkah : čutim žalost, čutim slabost, globoko v trebuhu čutim žalost,...)
in ta je kar naenkrat odplavala, na njenem mestu pa je ostala ena taka prijetna, mehka sladkoba v telesu. IN SPET SE JE POTRDILO, DA SO POD BLOKADAMI SKRITI ZAKLADI, NAŠE ZLATE NITI!!!

Spila sem skodelico čaja in šla obrezovat trto. Pa čokolada? Ni se mi zdelo vredno odviti je iz folije, kaj šele odgrizniti. Resno. Sem jo čez dva dni. Brez tapkanja. Se mi je mudilo in se nisem poglobila ali jo rabim ali ne. Vse skupaj je trajalo mogoče 10 min. Ja čokolada bi mi vzela manj časa, ampak moj raziskovalni duh je bil zadovoljen in našla sem novo zlato nit. Take še nikoli nisem občutila. Vredno je bilo!
Za trajen uspeh bi morala poiskati razloge za žalost, no njih tako ali tako predelujem, počasi, a za trdno.

Veselo tapkanje vam želim in mnogo užitkov ob čokoladi (tisti ta zdravi, seveda)!

Darja

Zlata kapljica se je spustila na Zemljo. »Wauuu!« bila je navdušena nad videnim. Tako hodi po gozdni poti in zasliši šumenje. Tam na desni se premika listje, nato se začne dvigati, nastane krtinica in kmalu se na njenem vrhu zasveti biserna kapljica, rdeče rjava, a zelo svetleča. »Wauuu!« le ta vzklikne od navdušenja in se skobaca iz zemlje. Začne hoditi po gozdnih tleh in živahno opazuje vse kar je. Nato zagleda zlato kapljico. Strmita druga v drugo. Pa spregovori rdeče rjava: »Hm, znana se mi zdiš, na nekoga me spominjaš! Ja, pozdravljena sestrica!« Zlata se zasmeji, poskoči, naredi salto, prileti nazaj na tla: »Res je, tudi ti si mi znana!« Zavriska in ji skoči v objem. Tedaj se kapljici zlijeta. Sredi gozda tako stoji bitje, človek, zlitje svetlobe Zemlje in Neba. Ogleduje se, ogleduje svet. Začne hoditi. Pogleduje v nebo in občuduje lučke tam visoko. In ko vidi roso, občuduje odsev svetlobe v njej. Išče lučke kamorkoli gre. Mimo prileti kresnička. Človek obstane v občudovanju. Kresnička pa si reče: »Wauuu, ta pa močno sveti!«

Želim ti, da se zavedaš luči v sebi, unikatne kombinacije svetlobe neba in zemlje in tako kot si bil(a) ustvarjen(a) ti, tako ustvarjaš tudi sam(a), ko povežeš svoje ideje s svojim delovanjem, ob tem ko se skozte pretaka radostna živost.

Vse dobro v 2014!

Darja

Nekoč je živela lisica. Imela je rdeč kožuh, hitre tačke in bistro glavico. Bila je igriva in vesela. Živela je tako kot živi vsaka lisica, lovila si je hrano, skakala po gozdu, skopala si je brlog, imela mladičke. Živela je lisičje življenje. Nekoč ji pride na ušesa, da so lisice zvite in zraven za besedami je bilo zapakiranih polno bodic, zabolelo jo je pri srcu, ko jih je slišala. Čez nekaj časa sliši, da pravijo, da so lisice prebrisane in zraven je čutila ostre osti za temi besedami. Zabolelo jo je. Kasneje je slišala, da so lisice tatice in zdelo se ji je, da ji nekdo zateguje vrv okoli vratu, ko je začutila te besede. Začela se je umikati, se skrivati, kožuh ji je zbledel, igrovost odšla, tačke so imele težak korak in glava žalosten pogled. Ni znala živeti prav, si je mislila. Taka kot je bila, ni bila dobra, a drugačna ni znala biti. Grižljaji so postali grenki in gozdne poti temne.

Nekega dne pa je sedela na štoru in se razgledovala po gozdu. Z drevesa je padla kapljica rose na njeno tačko. Gledala je kako se bleščijo sončni žarki v kapljici, v njej je sijalo malo sonce. Lisička je nežno dvignila tačko in zdelo se ji je, da v tački drži lučko, malo zvezdico, svoje sonce. Vedela je kdo je. Vedela je, da je lisica, z lepim rdečim kožuhom, hitrimi tačkami, bistro glavico in da skoznjo živi življenje. Če kapljico rose pogleda sonce, je kapljica zlata svetloba, če pa jo pogleda temen oblak, potem je sivi biser. Če kdo govori o lisici, govori iz svojega srca, iz svojega sonca ali sivega oblaka, odvisno od vremena v njegovem srcu. Gledala je svetleči zlat biser v svoji tački in se odločila za sonce: »Danes je lepo vreme,« si je rekla vsak dan in zdirjala po svojih poteh.

Čas za pravljico :)
Ježek je racal po gozdni poti. Morali bi reči stopical po ježevsko, a v resnici se je gugal kot racak, torej ježek je racal po gozdni poti in si prepeval.

»O male stvari,
moje male radosti,
o, male stvari,
kaj vse mi danes nudite,
o male stvari,
kje vse me presenečate, ....«

In sreča žabico. »Pozdravljena žabica!« vzklikne radostno. Žabica se mu z nasmeškom prikloni v pozdrav in vesela odskaklja naprej. Ježek pa raca kot prej, zraven pa si popeva to isto melodijo, ki jo je slišal nekoč dolgo tega od svojega dedka. V resnici je pozabil kako gre besedilo, a zapomnil si je nekaj delčkov, manjkajoče pa dodal, vsak dan sproti. Tako nekako si je popeval, ko je racal:

»... o,  moje oči,
ki vse stvari te vidite,
kako me veseli,
da moje ste sopotnice,
O moje srce,...«

In sreča lisico. S polnim trebuhom se je vračala iz bližnje vasi, zadovoljna in željna počitka. »O, botrica pozdravljena,« je vzkliknil ježek. Lisica se mu je priklonila v pozdrav, z nasmeškom na ustih in odšla svojo pot, ježek pa je racal naprej in si popeval:

»... o, moje srce,
kako prijetno biješ mi,
o, moje srce,
najboljši mi prijatelj si,....

Pa ga je nekaj zasrbelo na hrbtu, ozre se nazaj, hodi pa še kar naprej in si brunda melodijo, ter se čoha po hrbtu s smrčkom. Pred njim pa luža, tista prava gozdna, blatna luža, v kateri se valjajo divje svinje. In pade v blato:

»o, blato povsod,
si videti umazano,
a, jaz te poznam,
vem, da me boš očistilo,...«

In orel je to opazoval z vrha hrasta in zakliče ježku: »Prijateljček, tvojega dedka sem poznal. Vedno sem bil vesel, ko sem ga srečal. Hahaha, zdaj vem zakaj. Zaradi te pesmi. Tamle za vogalom so zrele divje češnje, ti jih malo stresem z drevesa?« Ježek pa:

»O, češnja moja,
njam, njam, njam, njam, njam, najm, njam, njam...

In sta se zabavala, orel in ježek in ves gozd pravzaprav.

O jeznem škratu in gori

Nekoč je živel škrat. Bil je strašno jezen, lomil in podiral je vse, kar mu je prišlo na pot. Drevesa so letela na vse strani, skale so frčale naokoli, živali so bežale. Rohnel je in grmel, kričal na ves glas. V tem je prišel do gore. Za trenutek je obstal pred mogočno skalno steno, nato pa začel tolči po njej, na koncu se je še z glavo zaletaval vanjo. Gora ga je mirno opazovala. Ko se je obnemogel zgrudil na tla in se je v deželo vrnila tišina, je gora tiho spregovorila, tako tiho kot bi šepetal metulj: »Škrat, velika je tvoja bolečina. Slišali smo jo.« Škrat je s tisto malo moči, kar mu je je ostalo, odgovoril: »Reže in kljuje me v srcu. Zmešalo se mi bo od hudega. Tega ne zdržim več. Najraje bi si iztrgal srce iz prsi.« Gora, ki je bila stara kot svet in je poznala vse, kar je kdaj bilo, je nežno nadaljevala: »V srcu te gloda črv, lepo se redi in uživa, ko rohniš in grmiš in seješ bolečino okoli sebe. Ustavi se! Dvigni svoje dlani! Poglej ji! Začuti toploto v njih, prijaznost in dobroto, ki so jih nekoč poznale. Položi te roke na srce in njihova svetloba naj obsije črva, ki te gloda, naj ga objame tvoja ljubezen.« V tem je sonce posijalo na škrata. Pogledal je svoje dlani in začutil dobroto v njih, spomnil se je svoje nekdanje prijaznosti. Ganjen je položil roke na svoje srce in dovolil, da toplota prodre do njega. Bolečina se je za trenutek povečala in vprašujoče se je ozrl h gori. A ona mu je le prijazno pokimala, naj nadaljuje. Še bolj se je potopil vase in bolečina je začela popuščati. Obraz se mu je razvedril, telo sprostilo, ramena so se spustila in hrbet zmehčal, noge pa so postale lahke. Nasmehnil se je samemu sebi: »Vrnil sem se!« je hvaležno vzkliknil. »Vrnil sem se!«. Ves gozd je obsijalo sonce in svet je bil lepši.

Nekoč je živel kmet. Rodil se je na kmetiji in poznal je zemljo, njene ritme, letne čase, rastline, živali. Vedel je kdaj sejati, kako negovati rastline in prst, znal je v pravem času pospraviti pridelek in ga ohraniti čez zimo. Pa je prišel nekega dne zmaj na njegovo posest. Pihal je strupeno sapo pred seboj in vrtinčil zrak. Vihar je odnesel vse rastlinje, hišo in kaščo. Nato je bruhnil še ogenj in zgorela je še poslednja bilka, ki se je držala zemlje. Na koncu je skočil na zmaj na sredo posestva in naredil potres, ki je premešal prst s kamenjem in skalami. Le kmeta je pustil živega. Po razdejanju je zmaj odšel. Kmet je stal in gledal neprepoznavno posest. Hotel je oditi, a ni imel kam. Poskušal je ponovno zasejati zemljo, a ni imel semena, razen nekaj prgišč, ki jih je našel raztresena naokoli. A ko jih je posejal, so nekatera padla v globoke luknje, ki so ostale po potresu, nekatera so pozobale ptice, ki so bile lačne, nekatera pa niso mogla pognati korenin čez skale, prsti pa je bilo malo na površini. A kmet je vztrajal. Znova in znova mu je uspelo najti nekaj semena, ko je pospravljal po razdejanju. In znova in znova je poskušal zasejati svoje polje. Vsakič brez uspeha. Hrane mu je zmanjkovalo, jedel je divje zelenje in na srečo je potres na površje dvignil izvirsko vodo. Kljub temu je hiral in izgubljal moč in ni več mogel odmikati težkih skal, niti graditi svoje hiše, ne več čistiti velikega polja. Neke noči, ko je ležal zunaj in opazoval zvezdno nebo, je rekel Nebu: »Ne morem več.« In Nebo mu je odvrnilo: »Česa ne moreš več?« »Ne morem več živeti.« je odgovoril kmet. Nebo pa se ga je nežno dotaknilo in reklo: »Česa ne moreš več, prijatelj?« In kmet je skoraj zajokal: »Ne morem postaviti hiše, ne morem obdelati polja, ne morem odstraniti vsega tega kamenja in skal, da bi spet zbral rodovitno prst za svoje njive, ne morem zasaditi gozda. Vse sem izgubil, imam le ta izvir čiste vode.« Nebo je sedlo k njemu in skupaj sta poslušala žuborenje potoka. voda je tekla in tekla in čutila se je njena svežina in čistost v zraku. »Zberi za vedro rodovitne prsti. Vanjo položi semena, ki so ti še ostala in vsak dan zjutraj in zvečer jih zalij s čisto vodo iz izvira. Ne zalivaj preveč, a moraš jih zjutraj in zvečer, vsak dan in opoldne jim za dve uri naredi senco.« Kmet je bil začuden: »Kaj bom pridelal v vedru zemlje? Potrebujem polje. In zakaj jih moram zalivati dvakrat dnevno in še senčiti, saj tega prej nisem nikoli počel. Rastline niso tako ranljive in nemočne.« »Nebo se je nasmehnilo in pred odhodom še reklo: »Prav imaš, one niso, vendar vseeno poslušaj moj nasvet.« Minila sta dva meseca in neke noči se je Nebo spustilo do kmeta, ko je ležal na travi in opazoval zvezde. »Nebo, veš da se čutim močnejšega. Vsak dan, ko grem k izviru po vodo za moje rastline, se umijem v čisti vodi in poslušam njeno pesem. Opoldne ko zasenčim rastline, pa še sam ležem k njim v senco in se pogovarjam z njimi. Ne morem verjeti, kaj vse zraste v enem vedru. Zelenja je tako veliko, da ga že jem in tudi prvo cvetje se že odpira.« Nebo je videlo, da mož žari, ko pripoveduje o svojem vedru, mož pa je nadaljeval: »Misliš, da je čas, da zasadim drugo vedro?« Nebo je pokimalo. Nato sta sedela skupaj v mirni poletni noči.

Bil je miren dan, sonce se je tiho sprehajalo po svoji poti, gledalo na Zemljo, ona je pela svoje pesmi in čutila njegovo svetlobo. Sodelovala sta v ustvarjanju Življenja. V nekem gozdu je zavreščalo. Šoja je začutila neznano in začela kričati in prhutati s krili. Bila je gozdni čuvar. Senzitivna za neobičajno dogajanje in spremembe je vedno s celim bitjem pokazala vsemu življu, da se nekaj neobičajnega dogaja. Živali so bile hvaležne, da jo imajo, čeprav njeno vreščanje ni bilo ubrana pesem, ki te zaziba v spanec ali sanjarjenje. Negotovost je minila in gozd se je spet zazibal v uglašeno harmonijo. Šoja je prisluhnila prijateljici sinici in njeni radostni pesmi. Sedeli sta na smreki. Spet je završalo in šoja je predirljivo kričala, preglasila je vsako pesem, in mnoge pesmi so utihnile. Neznan obiskovalec, ki je zmotil njihov vsakdan, se je ozr na smreko in začuden opazoval šojin ples in njeno pesem. In ko je tako stal in jo gledal, je občutil lepoto viharja, ki je bučal v njegovem srcu. Poslušal je krike in lom starih zarjavelih vezi, ki so mu dolgo preprečevale svobodno dihanje in gibanje njegovega bitja. Šoja se mu je zazrla v oči in skupaj sta odvrgla nepotrebno bolečino, bolečino, ki je bila zgolj upiranje svoji pesmi. Zrak je zadišal po smrekovem olju, sonce ga je privabilo na plano, in objel je vse prisotne v gozdu. Šoja je mirno sedla nazaj na svojo vejo in prepustila taktirko prijateljici sinici. Popotnik pa se je z nasmehom na ustih objel in zaplesal okoli smreke. Življenje je lepo.... če ga živiš.

Nekoč je živel Strah. Imel je precej prijateljev, Jezo, Nervozo, Sram, Krivdo, in druge. A pogosto se je počutil osamljenega. Ko se je pokazal v vsej svoji veličini, so se vsi razbežali, ali pa so ga napadali. Čutil se je nesprejetega, pozabljenega. Zapustila ga je celo prijateljica Nesprejetost. V resnici je dvomil v njihova prijateljstva, a je tudi Dvom pobegnil, ko se je Strah razbohotil. Nekoč se je priplazil v neko mesto. Naletel je na prijaznega človeka, ki ga je ravno napadla manjša skupina prestopnikov. Dobri človek se ni mogel braniti, niti pobegniti. Vzeli so mu, kar je bilo vrednega, nato pa odšli. Človek je otrpnil od strahu in obsedel na klopi v parku. Strah je sedel k njemu. Čutil se je močnega, a človek ni pobegnil, niti napadel ga ni. Tako sta sedela kako uro. Potem pa se je Strah opogumil in vprašal človeka: »Zakaj nisi pobegnil?« Človek se je zazrl v neviden izvor glasu in še vedno v šoku skomignil: »Kako bi lahko pobegnil? Preveč jih je bilo.« Strah pa je nadaljeval: »Zakaj nisi pobegnil od mene? Ali pa me napadel, kot to počno drugi?« Človek, presenečen nad glasom, je vprašal: »Kdo si?« »Strah sem.« je odgovoril Strah. Človek je skočil na noge, vzkliknil: »Počakaj me tukaj!« in začel teči po parku. Tekel je, kot bi mu gorelo za petami. Čez 20 min se je vrnil h klopci: »Si še vedno tukaj?« Strah je odgovoril: »Seveda, čakal sem te.« »Pridi, da te objamem, rešil si me strahu, moj prijatelj si.« In razširil je roke v objem. Začutil je, da se je njegovo telo streslo, kot se strese pes po kopanju v blatni luži. Zdelo se mu je, da je odvrgel težko breme. Tedaj je začutil, da je ostal sam. »Strah, kam si pobegnil?« je vprašal v zrak, a odgovora ni bilo. 

Strah: kako reagiramo? Z begom, napadom, ali otrpnemo/zmrznemo. In potem? Ga znamo spraviti iz telesa, fizično in čustveno? Zmoremo sedeti z njim tako dolgo, da se spoprijateljimo in ga izpustimo? Dovolimo prestrašenem otroku, da naredi nekaj krogov okoli hiše ali šole? Si dovolimo stresti se ali tresti se tako dolgo, da pade iz nas in da ga lahko objamemo in se poslovimo od njega s hvaležnostjo in ljubeznijo v srcu?

Objem in vse dobro dragi bralci in tapkalci,
Darja

Nekoč je živelo bitje, ustvarjeno iz nežnosti morske pene, topline poletnega vetriča, srebrne mesečine, mehkobe pomladne trate, vonja jasmina, svežine poletnega gozda in miru snežne beline.
In živelo je drugo bitje, ustvarjeno iz mogočnosti valov morja, odločnosti vetrov, zlate sončne svetlobe, trdnosti hrasta, vonja zlatega bora, zavetja domačega gozda, žive moči poletja.
Naneslo je, da sta se bitji srečali. Zdelo se je, da sta iz istega sveta, a popolnoma drugačna drug od drugega.  Delila sta morje, veter, svetlobo, vonj rastlin, prisotnost gozda in letnih časov, a jezika ne. Vedela sta, da sta del ene celote, a bila sta tako daleč vsaksebi in sama. To, da sta sama, sta spoznala šele, ko sta se srečala. Kot, da bi ju poznanstvo naredilo sama. Zdelo se je, da ju je prisotnost, bližina drugega naredila nepopolna in manjkajoči del je bilo to drugo bitje, tako drugačno, a tako podobno. Iskala sta poti drug do drugega, iskala sta skupni jezik, včasih izgubljala upanje, a se vračala znova in znova. Mogočnost valov je poskušala biti nežnost morske pene in včasih je bila, nežnost morske pene je poskušala biti mogočnost valov in včasih je bila, toplina se je včasih spremenila v odločnost in odločnost v toplino, srebro v zlato in zlato v srebro, mehkoba v trdnost in trdnost v mehkobo, vonj jasmina v vonj borovca in vonj borovca v vonj jasmina, svežina v zavetje in zavetje v svežino, mir v živo moč in moč v mir. Tako je mineval njun čas in iskanje druge polovice je postalo spoznavanje sebe, občutek nepopolnosti pa je preraščal v prisotnost vseobsegajoče polnosti. Nekoč sta sedela na skali visoko nad morjem. Spodaj se je penilo morje, za njima v zavetju borovega gozdiča je cvetel jasmin, grelo ju je večerno sonce, na vzhodu pa je že vstala luna. »Ta vonj!« je zašepetalo prvo bitje. »In svetloba!« je tiho prikimalo drugo. Morje pa se je smehljalo in bučalo, vse obenem.

Nekoč je živel lev. Vedel je, da je lev in že zgodaj so ga naučili, kako naj se vedejo levi in kaj se pričakuje od njih. Po svojih močeh je izpolnjeval ta pričakovanja in poskušal živeti, kot se spodobi za pravega leva. Nekega dne, ko se je odpravil, do rečne mrtvice, da se odžeja, je srečal plamenca. Vedno je občudoval njegove barve, po tihem pa si je želel tudi njegovega leta pod nebom. Ko se je napil vode, je stopil do ptice in načel pogovor: »Kako je leteti?« Plamenec se je začudil vprašanju, a takoj je prepoznal hrepenenje po nedosegljivem v levovih očeh. »Pridi!« mu je odgovoril in odletel do bližnjega balvana. »Splezaj na to skalo!« mu je velel. Lev se je povzpel na nekaj metrov visok balvan. »Lezi in razširi tace, zapri oči, začuti veter na obrazu in telesu, začuti lahkost v telesu in mir v srcu. Predaj se trenutku tukaj in zdaj, bodi kar si!« Lev je storil tako. Čutil je kako mu veter boža kožuh in grivo, čutil je svežino zraka, ki je prihajal od reke, čutil je telo, poslušal je odsotnost vsega in se predal miru, ki ga je prevzel v tem trenutku. Letel je. Nato je počasi odprl oči in hvaležno pogledal prijatelja. »Tako se počutim, ko tečem čez stepo,« je dejal. Plamenec se je nasmehnil: »Vem, saj si lev.« Bilo je pozno popoldne, sonce je bilo že zelo nizko in skupaj sta opazovala njegov zahod. Lev in plamenec.