Pred dnevi sem bila v prijetni tapkalski družbi. Med drugim smo za demonstracijo naredili krog ali dva tapkanja na željo po čokoladi. Priznam nisem se poglobila, ker tisti trenutek nisem čutila potrebe po nobeni hrani. Sicer smo tovrstno tapkanje že delali v naših zdravilnih krogih in takrat na mizo zložili nekaj dobrot. Je bilo zabavno. Ampak v ponedeljek dopoldne začutim željo po čokoladi. To ni redkost, in doma imam vedno zalogo. Se ne obremenjujem s količinami, ker si mislim 85% čokolada je itak zdrava, mlečne pa res ne maram. Torej, že skoraj sežem po njej, jo vzamem iz škatle, le še odviti bi jo morala, pa se spomnim na tisto tapkanje in si rečem: »Me pa res zanima, kako to deluje. Iz raziskovalnih namenov, dajmo poskusit in opazovat, kako se spreminjajo občutki in frekvence pri tapkanju na željo po hrani, da bom vsaj vedela kako je, ko naslednjič s kom to tapkam.« Jaz namreč moram izkusiti frekvence, mentalni nivo mi nič kaj ne pomeni dosti. In začnem (zaporedja so v krepki pisavi):
Čeprav moram pojesti to čokolado, se popolnoma in v celoti sprejemam in se imam rada z vsem kar čutim. Po točkah: moram pojesti to čokolado.... ...in prileti vprašanje: Kdo je tukaj lačen? (želodec je bil namreč poln) in tapkam Čeprav čutim lakoto,.... Čeprav čutim željo po čokoladi,... (po točkah: čutim lakoto po čokoladi, čutim željo po čokoladi....) .... in se je začelo dogajati nekaj z energijo Čeprav rabim to čokolado,.... (zdaj to ni bil več hec, kot na začetku) Čeprav hočem čokolado,.... (tale hočem je bil konkreten) Čeprav bi jo imela v ustih in želodcu,.... (po točkah: rabim to čokolado, hočem to čokolado, hočem jo imeti v ustih in želodcu,....) in je prišel en tak beden občutek, malo mi je postalo slabo,.... Čeprav nočem čutiti tega, mi je slabo,...... (Česa nočem čutiti? Sem se vprašala.. Kaj čutim? Katero čustvo? Ni bilo intenzivno, a dovolj prisotno in tam globoko, da je povzročalo blago slabost. Hm, morda pa je intenzivno, a še skrito) Žalost!!!! O, Madonca, sem skoraj vzkliknila. Večina, ki tapka zaradi prenajedanja, s tem potlači žalost. Saj žalosti imam še kaj za odtapkat, ampak da je tale nedolžna 85% čokolada povezana s tem? Jaz običajno v stresu ne jem. In sem ji rekla, čokoladi namreč: »Zdaj te pa iz principa ne pojem, dokler mi ne boš več pasala. Hahaha, takrat sem še vedno mislila, da jo bom pojedla, potem ko mi ne bo več do nje. Odtapkam dva kroga na žalost: Čeprav čutim žalost, globoko v želodcu, se sprejemam in se imam rada.... (po točkah : čutim žalost, čutim slabost, globoko v trebuhu čutim žalost,...) in ta je kar naenkrat odplavala, na njenem mestu pa je ostala ena taka prijetna, mehka sladkoba v telesu. IN SPET SE JE POTRDILO, DA SO POD BLOKADAMI SKRITI ZAKLADI, NAŠE ZLATE NITI!!! Spila sem skodelico čaja in šla obrezovat trto. Pa čokolada? Ni se mi zdelo vredno odviti je iz folije, kaj šele odgrizniti. Resno. Sem jo čez dva dni. Brez tapkanja. Se mi je mudilo in se nisem poglobila ali jo rabim ali ne. Vse skupaj je trajalo mogoče 10 min. Ja čokolada bi mi vzela manj časa, ampak moj raziskovalni duh je bil zadovoljen in našla sem novo zlato nit. Take še nikoli nisem občutila. Vredno je bilo! Za trajen uspeh bi morala poiskati razloge za žalost, no njih tako ali tako predelujem, počasi, a za trdno. Veselo tapkanje vam želim in mnogo užitkov ob čokoladi (tisti ta zdravi, seveda)! Darja
0 Comments
Neredko se zgodi, da smo deležni pozornosti, šele takrat, ko zbolimo in če imamo to izkušnjo iz otroštva, je lahko bolezen klic na pomoč, klic po pozornosti.
Zgodba o žitu V žitnem polju je cvetel mak. Imel je lep, velik, rdeč cvet, ki je bil dobro viden sredi zelenega žita. Mimo je prišel človek in občudoval mak: »Kako lep cvet, tako živ in bogat.« Mak je bil vesel teh besed, kaj bi ne bil, ko so ga občudovali. Žita človek ni opazil. Še tisto popoldne se je razbesnela poletna nevihta s točo in razdejala žitno polje. Po nevihti je prišel kmet na polje in tarnal nad razdejanjem: »Ubogo moje žito, kaj naj storim, kaj bo z menoj.« Mimo je prišel starec in svetoval kmetu. Pojdi in skuhaj čaj iz rmana, iz kamilic in hrastovega lubja in poškropi z njim svoje žito. Pri tem mu poj svoje pesmi. Neguj ga. Zahvali se mu, da je tu, da te hrani. Morda ga še rešiš, vsaj kak delež.« Kmet je res storil tako. Negoval je svoje polje in tiste bilke, ki niso bile povsem polomljene, so si opomogle in nosile nekaj semena. Kmet je bil presrečen in ko je naslednjič srečal starca, se mu je zahvalil za nasvet, ki mu je rešil del pridelka. Starec pa je dejal: »Ne pozabi na pesem hvaležnosti! Poj jo tudi takrat, ko bo žito zdravo in ti bo vreme naklonjeno. Bodi hvaležen in vsak dan to glasno povej.« |
|