Zadnji tedni so prav zanimivi, upam da se tudi vam tako zdi.
Pri meni se že vsaj nekaj tednov na obisk oglaša Škrat, varuh telesa. Vsakdo ga ima. Vsaka rastlina, vsaka žival, vsak človek, prostor... No saj s škrati smo že dolgo prijatelji, a v zadnjem času ima, posebej tale škrat veliko sporočil. Dolgo sem iskala ime zanj, da bi moj um lažje uredil svoje sobane. No, pametnega imena ni bilo, dokler mi ga ni škrat sam povedal: Živko.
In še en stari prijatelji je vsak dan v tem tednu prišel, kar je precej nenavadno. Od prejšnje nedelje, vsak dan in vsakič v navezi z drugo osebo oz. parom. Ste uganili, kdo? Anton (Sv.Anton Padovanski, k meni pride, ko delam terapije povezane s partnerskimi vprašanji, ga pa kličem, ko kaj izgubim, pa še za marsikaj).
Priznam, rada imam takšno družbo, še posebej, ker s človeškimi mentorji nimam »sreče«, ampak nenavadno v teh dneh je bilo, da so bili obiski tako pogosti. In začela sem se že podpisovati, Darja, Antonova asistentka J Malo za hec, malo za res.
In Živko mi je že pred dnevi povedal eno zgodbo. Anton pa me je danes spomnil nanjo in jo še malo razširil. Za vse nas.
CVETKE NA POTI
Med dvema mestoma je tekla pot. Po njej so vsi potovali v eno smer, ker je vsakdo šel iz prvega v drugo mesto, ter potem tam ostal ali pa nadaljeval pot naprej. Včasih je bila pot skoraj prazna, včasih je bila na njej gneča. Nekoč, bil je eden tistih dni, ko je bilo precej popotnikov na poti, so se eden ob drugem na njej znašli tulipan, marjetica, spominčica, narcisa, trobentica, žafran in regrat. Tulipan je bil osamljen. Gledal je naokrog. Nikjer nikogar njemu za družbo ni bilo. Pot se mu je zdela samotna in prazna. Razen tega je bila čisto ravna in bela, kar mu je dajalo še dodaten občutek samote. Čutil je žalost, a je vztrajno hodil naprej. Marjetica je bila vesela, motilo jo je le, da je pot tako ovinkasta, in ves čas se je spraševala, zakaj niso speljali lepe ravne poti čez pokrajino in bi bili vsi hitreje na cilju. Seveda je vztrajala na poti, kakršna je pač bila. Na srečo je bilo okoli nje mnogo cvetlic, med njimi mnogo marjetic in zamotila se je z družbo. Spominčica je bila nežna cvetlica in le s težavo je premagovala pot polno ovir in preprek. Ni imela moči za klepet, a je bila prisotna in je pridno vztrajala kljub naporom. Narcisa je bila visoka in daleč je segel njen pogled. Ni se ji ljubilo ukvarjati se z drugimi popotniki, le sem in tja je spregovorila kako besedo z ostalimi narcisami, včasih namenila kak pogled tulipanom. A bila je zanesljiva in cvetlice so se počutile varne ob njej. Trobentica je ves čas čebljala in pazila, da hodi na osončeni strani poti. Opazovala je travnike, polne rumenega cvetja. Zadovoljna je bila. Žafran je bil ponosen cvet, nič ohol, a poznal je svojo vrednost. Bil je prijazen in je rad priskočil na pomoč vsakomur. Čeprav je imel rad družbo je bil malce odmaknjen od ostalih. Regrat je opazoval pisano druščino. Videl je, da je vsaka cvetka nekaj posebnega, zanimivo se mu je zdelo, da tulipan ni opazil, da ima družbo, in da trobentica vidi le rumeno cvetje na travniku, da se je marjetici zdela pot zvijugana, drugim pa ravna, da je bila za spominčico polna skal in lukenj, drugim pa lepo poravnana. Opazil je držo narcise, ki se ni menila za ostale cvetlice, zlasti za manjše ne, a te so jo občudovale.... Tako je opazoval to različnost in pestrost in všeč mu je bilo. Na polovici poti pa je opazil, da postaja utrujen in zbegan. Pomislil je: »preveč je vsega«. Potopil se je vase, v svoj rumen bogat cvet, ki je sijal kot sonce. Odpočil si je. In kmalu ga je zmagala radovednost, pa je šel spet opazovat cvetlice. Res je bila pisana druščina, a tokrat je bil s pozornostjo ves čas tudi pri sebi, v svojem cvetu, da je ohranjal svojo živost in moč. Tedaj je opazil, da imajo vse cvetlice v svojem središču zlato rumene nitke in zlato rumen prah. Zdelo se mu je, da je v njih našel delček sebe. Ravno takrat je nanj sedla čebelica in nato z njega na sosednjo rožico. In začutil je povezanost s to pisano druščino cvetlic. Utrujenost se od tega trenutka ni več vrnila. Včasih je še pozabil na sebe, a so ga cvetke okoli njega spomnile na zlate niti in zlati prah v njegovem središču. In hitro je našel pot domov.
Zdaj, ko smo jo zapisali, sem pa »dojela«, da je danes cvetna nedelja. Hm... res so zabavni tile moji prijatelji J.
Lepe pomladne dni vam želim, Darja
Pri meni se že vsaj nekaj tednov na obisk oglaša Škrat, varuh telesa. Vsakdo ga ima. Vsaka rastlina, vsaka žival, vsak človek, prostor... No saj s škrati smo že dolgo prijatelji, a v zadnjem času ima, posebej tale škrat veliko sporočil. Dolgo sem iskala ime zanj, da bi moj um lažje uredil svoje sobane. No, pametnega imena ni bilo, dokler mi ga ni škrat sam povedal: Živko.
In še en stari prijatelji je vsak dan v tem tednu prišel, kar je precej nenavadno. Od prejšnje nedelje, vsak dan in vsakič v navezi z drugo osebo oz. parom. Ste uganili, kdo? Anton (Sv.Anton Padovanski, k meni pride, ko delam terapije povezane s partnerskimi vprašanji, ga pa kličem, ko kaj izgubim, pa še za marsikaj).
Priznam, rada imam takšno družbo, še posebej, ker s človeškimi mentorji nimam »sreče«, ampak nenavadno v teh dneh je bilo, da so bili obiski tako pogosti. In začela sem se že podpisovati, Darja, Antonova asistentka J Malo za hec, malo za res.
In Živko mi je že pred dnevi povedal eno zgodbo. Anton pa me je danes spomnil nanjo in jo še malo razširil. Za vse nas.
CVETKE NA POTI
Med dvema mestoma je tekla pot. Po njej so vsi potovali v eno smer, ker je vsakdo šel iz prvega v drugo mesto, ter potem tam ostal ali pa nadaljeval pot naprej. Včasih je bila pot skoraj prazna, včasih je bila na njej gneča. Nekoč, bil je eden tistih dni, ko je bilo precej popotnikov na poti, so se eden ob drugem na njej znašli tulipan, marjetica, spominčica, narcisa, trobentica, žafran in regrat. Tulipan je bil osamljen. Gledal je naokrog. Nikjer nikogar njemu za družbo ni bilo. Pot se mu je zdela samotna in prazna. Razen tega je bila čisto ravna in bela, kar mu je dajalo še dodaten občutek samote. Čutil je žalost, a je vztrajno hodil naprej. Marjetica je bila vesela, motilo jo je le, da je pot tako ovinkasta, in ves čas se je spraševala, zakaj niso speljali lepe ravne poti čez pokrajino in bi bili vsi hitreje na cilju. Seveda je vztrajala na poti, kakršna je pač bila. Na srečo je bilo okoli nje mnogo cvetlic, med njimi mnogo marjetic in zamotila se je z družbo. Spominčica je bila nežna cvetlica in le s težavo je premagovala pot polno ovir in preprek. Ni imela moči za klepet, a je bila prisotna in je pridno vztrajala kljub naporom. Narcisa je bila visoka in daleč je segel njen pogled. Ni se ji ljubilo ukvarjati se z drugimi popotniki, le sem in tja je spregovorila kako besedo z ostalimi narcisami, včasih namenila kak pogled tulipanom. A bila je zanesljiva in cvetlice so se počutile varne ob njej. Trobentica je ves čas čebljala in pazila, da hodi na osončeni strani poti. Opazovala je travnike, polne rumenega cvetja. Zadovoljna je bila. Žafran je bil ponosen cvet, nič ohol, a poznal je svojo vrednost. Bil je prijazen in je rad priskočil na pomoč vsakomur. Čeprav je imel rad družbo je bil malce odmaknjen od ostalih. Regrat je opazoval pisano druščino. Videl je, da je vsaka cvetka nekaj posebnega, zanimivo se mu je zdelo, da tulipan ni opazil, da ima družbo, in da trobentica vidi le rumeno cvetje na travniku, da se je marjetici zdela pot zvijugana, drugim pa ravna, da je bila za spominčico polna skal in lukenj, drugim pa lepo poravnana. Opazil je držo narcise, ki se ni menila za ostale cvetlice, zlasti za manjše ne, a te so jo občudovale.... Tako je opazoval to različnost in pestrost in všeč mu je bilo. Na polovici poti pa je opazil, da postaja utrujen in zbegan. Pomislil je: »preveč je vsega«. Potopil se je vase, v svoj rumen bogat cvet, ki je sijal kot sonce. Odpočil si je. In kmalu ga je zmagala radovednost, pa je šel spet opazovat cvetlice. Res je bila pisana druščina, a tokrat je bil s pozornostjo ves čas tudi pri sebi, v svojem cvetu, da je ohranjal svojo živost in moč. Tedaj je opazil, da imajo vse cvetlice v svojem središču zlato rumene nitke in zlato rumen prah. Zdelo se mu je, da je v njih našel delček sebe. Ravno takrat je nanj sedla čebelica in nato z njega na sosednjo rožico. In začutil je povezanost s to pisano druščino cvetlic. Utrujenost se od tega trenutka ni več vrnila. Včasih je še pozabil na sebe, a so ga cvetke okoli njega spomnile na zlate niti in zlati prah v njegovem središču. In hitro je našel pot domov.
Zdaj, ko smo jo zapisali, sem pa »dojela«, da je danes cvetna nedelja. Hm... res so zabavni tile moji prijatelji J.
Lepe pomladne dni vam želim, Darja
RSS Feed