Dve bitji

Nekoč je živelo bitje, ustvarjeno iz nežnosti morske pene, topline poletnega vetriča, srebrne mesečine, mehkobe pomladne trate, vonja jasmina, svežine poletnega gozda in miru snežne beline.
In živelo je drugo bitje, ustvarjeno iz mogočnosti valov morja, odločnosti vetrov, zlate sončne svetlobe, trdnosti hrasta, vonja zlatega bora, zavetja domačega gozda, žive moči poletja.
Naneslo je, da sta se bitji srečali. Zdelo se je, da sta iz istega sveta, a popolnoma drugačna drug od drugega.  Delila sta morje, veter, svetlobo, vonj rastlin, prisotnost gozda in letnih časov, a jezika ne. Vedela sta, da sta del ene celote, a bila sta tako daleč vsaksebi in sama. To, da sta sama, sta spoznala šele, ko sta se srečala. Kot, da bi ju poznanstvo naredilo sama. Zdelo se je, da ju je prisotnost, bližina drugega naredila nepopolna in manjkajoči del je bilo to drugo bitje, tako drugačno, a tako podobno. Iskala sta poti drug do drugega, iskala sta skupni jezik, včasih izgubljala upanje, a se vračala znova in znova. Mogočnost valov je poskušala biti nežnost morske pene in včasih je bila, nežnost morske pene je poskušala biti mogočnost valov in včasih je bila, toplina se je včasih spremenila v odločnost in odločnost v toplino, srebro v zlato in zlato v srebro, mehkoba v trdnost in trdnost v mehkobo, vonj jasmina v vonj borovca in vonj borovca v vonj jasmina, svežina v zavetje in zavetje v svežino, mir v živo moč in moč v mir. Tako je mineval njun čas in iskanje druge polovice je postalo spoznavanje sebe, občutek nepopolnosti pa je preraščal v prisotnost vseobsegajoče polnosti. Nekoč sta sedela na skali visoko nad morjem. Spodaj se je penilo morje, za njima v zavetju borovega gozdiča je cvetel jasmin, grelo ju je večerno sonce, na vzhodu pa je že vstala luna. »Ta vonj!« je zašepetalo prvo bitje. »In svetloba!« je tiho prikimalo drugo. Morje pa se je smehljalo in bučalo, vse obenem.