Nekoč je živela lučka. Kamorkoli jo je zanesla pot, je šla njena svetloba z njo. Osvetljevala ji je pot in še okolico v vseh smereh. Njen svet je bil vedno svetel, tudi če je stopila v najtemnejši kotiček, ali najtemnejši gozd, ali najtemnejšo jamo, je vedno pred seboj videla pot. Nekoč jo vpraša druga lučka: »Kako ti uspe ohranjati svetlobo okoli sebe, jaz garam od jutra do večera in poskušam razsvetliti svet, pa sem vseeno v temi?« Prva lučka jo začudeno pogleda: »Ne vem, če jaz razsvetljujem svet, meni se zdi, da je svet že razsvetljen. Kamorkoli grem, je tam že svetlo, nisem še naletela na temo, pa ves čas potujem.« Še malo je pomišljala, nato pa še dodala: »Pa saj stojiš v svetlobi, poglej okoli sebe!« Druga lučka se je ozrla po okolici in res je bilo vse razsvetljeno. Od hvaležnosti je objela prijateljico in ko sta se dotaknili, se je z nje odluščila umazanija, ki je prej zastirala njeno svetlobo. Njun svet je še močneje zažarel in ko je prva lučka ugledala prijateljico v novi luči, je v občudovanju vzkliknila: »Kako čudovita svetloba! Nikoli in nikjer na svetu še nisem videla take! WAUU, kako ti je to uspelo?« Druga lučka je bila presenečena nad odzivom in ni razumela o čem govori prijateljica: »Ne vem kaj naj ti odgovorim, taka sem kot prej, se mi zdi.« Zasmejali sta se in se še enkrat objeli, potem pa veselo svetili v svojem svetu.
|
|
|
RSS Feed
