Drevo

Nekoč je rastlo čudovito drevo. Imelo je močno deblo in veliko čudovito krošnjo. Vsako pomlad se je odelo v belo cvetje in prelepo svetleče listje, jeseni pa je bilo polno rdečih plodov. V njem so domovale ptice, metulji, hrošči, ob koreninah ježkova družina, okoli njega pa so cvetele številne cvetlice in najrazličnejše trave.
 
Časi pa so se zamenjali in zapihali novi vetrovi, prišli so sekači in posekali drevo, vzeli les in do gole zemlje pokosili tudi vse travniško rastlinje.
 
A življenje ima svojo moč in drevo je iz korenin in celo iz ostanka debla pognalo nove veje. V zemlji pa so bila številna semena in vzklila so v bujno rast. Vendar so se sekači in kosci s svojimi stroji vrnili in ponovno razdejali vso rast. Življenje v drevesu in travniku se ni vdalo in ponovno so pognali v bujno rast, a zopet so jih posekali.
 
Drevo je spoznalo, da tu ne bo več dolgo ostalo pri življenju. Zaprosilo je ptice, da poberejo preostala semena in jih odnesejo v druge kraje. Drevo pa je zbralo vso preostalo življenjsko silo v eni od korenin in začelo rasti stran od svojega posekanega debla in svojega kraja. Sledilo je pasu rodovitne in rahle prsti. Le tako je namreč napredovalo brez izgub, ker ga je zemlja hranila in mu dajala moč, kljub temu, da je bilo brez zelene rasti. Tudi njegovo deblo ga je hranilo s toploto sonca, ki je sijalo nanj.
 
Drevo je iskalo gozdno jaso, ki bi ga sprejela v svoje zavetje, gozdno jaso, ki bi potrebovala njegovo čudovito prisotnost, gozdno jaso, ki je čakala nekoga, kot je bilo ono. Naredilo je dolgo pot, prečkalo sosednji gozd, nekaj potokov in slednjič prispelo na lepo sončno jaso obdano z gozdom. Na travniku so cvetele najčudovitejše cvetlice, ravno take, kot se jih je drevo spominjalo iz starega doma, ptice so pele v krošnjah sosednjih dreves, metulji so letali in pikapolonice, na tleh so bile ježkove stopinje… Bilo je mirno, nič človeške prisotnosti, le gozd in travnik in živali.
Drevo je poklicalo škrate kraja. »Povejte mi, je tu moj novi dom, ste vi moja družina?« Škrati so naslikali podobo mogočnega drevesa na jasi in vedelo je, da je bila podoba njegova.
 
Pognalo je vršiček iz korenine. Po dolgem času je začutilo sonce na svojem listu, začutilo je roso in veter, gledalo je trave in cvetlice in metulje in hrošče in nebo, širno modro nebo, ki ga je tako pogrešalo. Rastlo je, rastlo in rastlo. K sebi je povleklo vso staro rast preostanka hloda in ta je na začudenje koscev izginil čez noč, kar jim je bilo všeč. A drevesu je dalo zagon in mnogo hranil. Zelo hitro je postalo to, kar je nekoč bilo, le da še večje in mogočnejše.
 
Mineval je čas in nekega zgodnjega poletje so na jaso prišli ljudje, mama in dva otroka, ter kuža. Prebivalci jase se jih niso zbali. Mama je očarana strmela v drevo. »Poglejta otroka, kako čudovito drevo, to je najlepši in največji glog, kar sem jih kdaj videla. Glog zdravi srce, in s svojim cvetjem blagoslavlja ljubezen v ljudeh. Kako čudovito drevo. Pridita gremo ga pozdravit.«

Nihče, razen morda ježka skritega med koreninami, ni opazil kapljice, ki je spolzela po deblu.