Gozdni zmaj

Hude in tudi manj hude preizkušnje, izgube vseh vrst nam pogosto prinesejo katarzični preporod, transformacijo, in prepoznavo naše resnične esence, če le vztrajamo skozi bojno polje nemoči, žalosti izgubljenosti, strahu in drugih čustev, ki nas ohromijo. Naj vam bo ta pravljica sopotnica in navdih!

Slika: Največjih in najstarejših dreves se ne seka. To so mame mlajšim, s koreninami segajo kilometre daleč in na različne načine podpirajo celoten sistem.

Nekoč je živel zmaj, lep, zelen zmaj, imel je velika močna krila in zelo dobro je znal leteti. Njegov dom je bil vedno-zelen gozd, s katerim se je zlil  in bil neopazen nepovabljenemu pogledu. Rad je vijugal med drevesi, se vzpenjal v krošnje in božal podrast.

Dogodilo pa se je, da je gozd zajel ogromen požar. Rdeči, vijolični in oranžni plameni so požirali drevo za drevesom. Prebivalci gozda, ki so se lahko umaknili, so bili nemočni. Številni potoki in izviri niso mogli ustaviti ognja. Požar se je le širil in večal, drevesa in podrast pa so izginjali v plamenih in dimu. V zelo kratkem času je za gozdom ostalo le pogorišče, prst je bila prekrita s pepelom, ostalo je le še nekaj pokončnih zoglenelih debel. Edino, kar je še bilo zelenega v gozdu, je bil zmaj. Do kamor je segal pogled je bilo vse črno, sivo in rjavo.

Zmaj in ostali prebivalci gozda so ostali brez doma, ki so ga poznali vse življenje. Niso vedeli, kaj naj storijo, le stali so v tišini.

Tedaj pa je k zmaju je priletela stara sova. Redkokdaj sta govorila, ker je zmaj ponoči običajno spal, sova pa podnevi, vedel pa je, da je najstarejša žival gozda in zelo modra.

Sova je nagovorila zelenega zmaja: »Nič ne skrbi zeleni zmaj, gozd bo spet ozelenel.« Pomirljivo ga je pogledala v zelene oči: »S tvojo pomočjo!«

Zmaj je bil začuden nad njenimi besedami. Res da je bil edini zelen prebivalec na pogorišču, a bil je zgolj zmaj.

»Saj veš kako si se podil med drevesi in se vzpenjal v krošnje, letal nad gozdom in bil večino časa neločljiv od bujnega zelenja?« Zmaj je pokimal z nasmehom, včasih se mu je zdelo, da je on gozd in gozd zmaj. Sova je pritrdila njegovim mislim, »tako je, ti si gozd in gozd je ti, ti si bit gozda, njegovo veselje, živost in bujna rast. Zdaj veš. Mlad si še in prej ni bilo priložnosti, da se tega zaveš. Nadaljuj s svojo čarobno igro!«

Zmaj je bil začuden, »kako naj se podim med drevesi, če jih ni, kako naj zibljem podrast, če je ni, kako naj se zlijem z zelenjem, če sem edino jaz zelen?«

Sova je poletela in mu pomignila, naj ji sledi. Vijugala je nad ožgano pokrajino, kot, da bi se srečevala z drevesi, dvigala se je proti nebu, kot bi plesala med krošnjami, posipala je čarobnost in se prešerno smejala, kot nekoč pred mnogimi leti.

Zmaj ji je sledil in se zabaval, kot pred požarom. Opazil je, da postaja sova vedno hitrejša in njena peresa vedno bolj sijoča v mesečini. Ves dan in vso noč sta letala nad gozdom, malo pred zoro pa utrujena zaspala na bregu enega od gozdnih potokov.

Opoldne se je zmaj prebudil, se osvežil  v zdaj spet bistri vodi in se namenil razgledati se naokrog. Izpod površja so mu na ušesa prišli nežni glasovi. Spustil se je do tal in pozorno prisluhnil.
»Čas je zaspanci, prebudite se, pošteno smo se ogreli, zdaj lahko poženemo v novo rast! Slišali ste zelenega zmaja, klical nas je. Zdaj smo mi na vrsti.«

In res, po vsem gozdu so vzbrstela nova drevesa, mnoga od njih so bila povsem neznana prebivalcem gozda, le najstarejši so jih prepoznali iz pripovedovanj svojih prednikov. Bila so drevesa, katerih semena vzklijejo po požarih in zelo hitro rastejo na pogoriščih, ter tako ustvarijo razmere za rast običajnih dreves. Ko se gozd obnovi, pa se njihova semena umaknejo globoko v prst in spijo dolgo spanje.

Ko jih je zmaj opazoval rasti, je začutil, da raste tudi sam, ne le raste, pač pa se spreminja na njemu še neznan način. S pogledom je začel iskati sovo, sonce se je nagibalo k obzorju, »zagotovo se je že naspala«, si je mislil. Res, sova je že letela proti njemu, pomlajena je bila videti.

»O, dragi zmaj, vidim, da si prebudil gozdno rast!« Zmaja pa je zanimalo še nekaj drugega, »Sova, drugačen sem in ti tudi.« Sova se je nasmehnila, »Res je, jaz sem vitalnejša, ti pa modrejši, življenje naju je nagradilo. Vsi smo šli skozi preobrazbo. Na mestu izgubljenega, se je rodilo nekaj novega. Takšno je pač življenje. Zdaj veš kdo si! Zeleni Gozd!«

Nasmehnil se je in ji veselo prikimal. »Jaz sem Vedno Zeleni Gozd, Zeleni Gozdni Zmaj.«