Iz ločenosti v povezanost, Pravljica o ljubezni na Zemlji

Sredi vesolja, sredi ničesar, kjer ni ne neba, ne tal pod nogami, sta na gugalnici sedela dva palčka. En v zelenem oblačilu, drug v rdečem. Z eno roko sta se držala za vrv, z drugo svojega prijatelja. In sta se gugala in se pogovarjala. Bila sta zadovoljna in izpolnjena. Nato zaslišita nenavadne glasove, ki so prihajali z Zemlje. »Tole je pa prava mineštra, celo mavrico so stresli v lonec,« sta ugotavljala. »Najine počitnice v vesolju so za zdaj končane, očitno sva se odpočila in je čas za vrnitev,« sta še dodala in že sta se znašla v njima ljubem gozdu. Vstopila sta v svojo hišico, ki se je svetila od čistoče. Pajki in mravlje so dobro skrbeli zanjo. Rože na vrtu, mah, praproti in drevesa so kipeli od zdravja. Prisrčno so se pozdravili, nato pa izmenjali novice. Gozdni prebivalci so povedali, da se je ločenost med ljudmi razrasla čez mejo, ki je koristna za učenje o ljubezni in enosti. Vedno več je namreč tistih, ki ne najdejo poti nazaj v središče. Palčka sta stopila v akcijo, poklicala sta prijatelje in čez noč, ko so ljudje spali, so začeli postavljati gugalnice v vsa mesta in vasi. Gugalnice so bile ravno dovolj široke, da sta na njih sedli dve osebi, v resnici se je njihova širina prilagajala obiskovalcem. Če je nanjo sedel le eden, se je tako razširila, da je sicer dosegel s prsti vrv na obeh straneh, vendar se je zelo mučil z guganjem in slej ko prej padel z nje. Če se je oprijel le ene strani, pa se je gugalnica začela vrteti in prevračati, ker ni bila uravnovešena. Če sta nanjo sedla dva ali več oseb, se je prilagodila njihovim velikostim in udobno so sedeli in se z lahkoto gugali. Gugalnica se je premikala naprej in nazaj. Ko so šli naprej, so bili veseli, navdušeni, srečni, ljubljeni, pogumni, močni. Ko so se gugali nazaj, so bili utrujeni, žalostni, jezni, osamljeni, prestrašeni, nemočni. Na poti naprej in na poti nazaj so mnogi izpustili prijatelja, ter začeli objemati svoje občutke, eni so hoteli držati srečo, drugi so se oklenili jeze, tretji so se posvetili moči, četrti nemoči. Takrat so padli iz gugalnice, pogosto kar vsi, ki so bili na njej. »Res so pozabili na modrost!« so ugotavljali palčki. »Potrebna bo pomoč.« Ponoči, ko so polni modric veliki in mali zaspali, so palčki pomignili zvezdam na nebu. Vsaka je bila zadolžena za enega človeka, da ga posuje z bleščečim prahom. Jeznih so se dotaknile modre zvezde, žalostnih oranžne zvezde, prestrašenih rumene zvezde, nemočnih rdeče zvezde, vase zaverovanih bele zvezde, tistih, ki so lovili srečo, rožnate zvezde, zaverovanih v moč, vijolične zvezde... Mavrični prah se je vsipal na Zemljo vso noč. Ko so se naslednje jutro ljudje odpravili v šole, vrtce, službe in mimogrede sedali na gugalnice, je bilo vse drugače. Mir je nežno tekel med njimi in jih zibal naprej in nazaj. Z eno roko so se držali za vrv, z drugo svojega prijatelja. In so se gugali in se pogovarjali. Bili so zadovoljni in izpolnjeni. Tudi zeleni in rdeči palček sta sedela na svoji gugalnici pod hrastom. Z eno roko sta se držala za vrv, z drugo svojega prijatelja. In sta se gugala in se pogovarjala. Bila sta zadovoljna in izpolnjena.