Kaj je tisto, kar čutijo in vedo živali?

To ni zapis o inteligenci živali, niti zapis o neredko prisotni ozkosti človeškega uma in plitvosti, ki lahko zasede njegovo srce, ni niti zapis o zvestobi, niti o brezbrižnosti, prav tako ne zapis o tem, kaj je prav in kaj narobe.

Ta zapis je poskus skice slutnje o globoko sočutnem večnem prijateljstvu.

Veže te le, ko se izgubljaš. Izpusti te le takrat, ko želiš poleteti. Zahteva tvojo pozornost takrat, ko ne zmoreš urediti svojega uma. Pozabi na tebe, ko rasteš v radostnem sodelovanju z življenjem. Ve, a ne postavlja pravil.

Ko sem šla zavestno z namenom osvoboditve v čas in prostor, kjer mi je počilo srce, slednje sem seveda »pozabila« dokler nisem prišla ponovno tja, sem šla pogumno in z zaupanjem, s pesmijo, ki je že imela besedilo in z že znano melodijo, ker tam besed ni bilo, niti not, ki bi izpustile ptico žalosti. Šla sem pripravljena. Sedla sem na kraj, ki me podpira, kjer so vsi dobri bili z menoj.

In v trenutku, ko sem začela odpirati pot bolečini, so z drugega konca vrta pritekle moje kokoši in bile ves čas ob meni, preprosto pasle so se, na njihov običajen način, a ne več kot pol metra od mene. Val je tekel, pesem se je ponavljala, a vsakič se je zlomila. Znova in znova sem jo skušala prehoditi. One so se zvesto pasle okoli mene. Morala sem dodati še preprosto tapkanje ob pesmi in upor se je začel umikati, lahko sem gledala, kje sem, lahko sem se soočila s tem, kar je. Kokoši pa so šle takoj po svoje naokrog. Vedele so, da je tok stekel. Ko me je spet odneslo v krč, so pritekle nazaj in bile ob meni. Pasle so se, sproščeno kot vedno, a še bližje, kot prej. Preproste, mirne, »vedele« so, da je v meni pretok prekinjen. Poskušala sem se soočiti z blokado, one pa so prišle »pomagat« s svojo prisotnostjo in svobodo, dokler se nisem bila spet zmožna soočiti z dogajanjem in dovoliti, da je.
 
Globoko sočutno brezčasno prijateljstvo.

Še marsikaj moram postaviti v nov okvir, ki nastaja, a nekaj vem. Nič ni dobro in nič ni slabo samo po sebi. Ko to uvidiš v praktičnih primerih, si lahko zmeden, ker nobena pravila ne vzdržijo, še tako »poštena« ne. Nobena gotovost ne obdrži vedno temeljev. Nobena negotovost ni nujno rušilna. Noben konec ni nujno konec, in noben začetek ni nujno začetek. Ko hoče biti človek pameten, se njegova velikost neverjetno zmanjša. Poslušati je najmodrejše dejanje. A v vsem tem je zdi se nekaj večno. In če mi ljudje to iščemo, druga bitja to so.