Kako iti v svet? O sinički

Nekoč je živela sinička. Njen dom je bil star sadovnjak. Hrane je bilo vedno v izobilju,kajti v starih drevesih so se vedno našli različni žužki. Neke pomladi, ko so drevesa vzcvetela, jo je sonce vprašalo: »Sinička draga, nisi nikoli pomislila, da bi šla po svetu? Poznaš le ta sadovnjak, svet je pa prostran, raznolik.« Sinička se je zamislila in odgovorila: »Nisem razmišljala o širnem svetu. Tu mi je prav dobro. Zakaj bi zapustila ta kraj?« Sonce se ji je nasmehnilo in odšlo naprej po svoji poti. Vsak dan je obkrožilo cel svet. Sinička je nadaljevala s svojo vsakodnevno rutino, a misel na širni svet je ni zapustila. Sonce je v njej zasejalo seme, ki je vzklilo in pridno raslo. Minilo je nekaj dni in sinička se je odločila, da pojde po svetu. Ko je zjutraj sonce vzšlo, ga je poprosila, da bi šla z njim na pot okoli sveta. Sonce se je razveselilo družbe. Sinička je nekaj časa letela ob soncu, malo pa jo je sonce nosilo. Obkrožila sta ves svet in naslednje jutro sta se zopet znašla v starem sadovnjaku. »Kako ti je bilo všeč na potovanju?« jo je vprašal sadovnjak, sonce pa je tudi z zanimanjem prisluhnilo, kaj bo odgovorila sinička. Takole je začela: »Svet je lep. Mislim, da bom še šla na pot. In sonce je dober sopotnik in prijatelj. Le nekaj sem pogrešala.« Za trenutek se je ozrla okoli sebe in nadaljevala: »Naslednjič, ko bom šla na pot, bom s seboj vzela svoj dom.« Sonce se je nasmejalo, sadovnjak je bil vesel njenih besed, ker jo je pogrešal, ampak nihče od njih ni vedel, kako bo to storila.  Minilo je nekaj tednov in sinička si je zaželela, da odide na pot. Poprosila je sonce, ali bi jo vzelo s seboj in sonce je seveda z veseljem pristalo. Rado je imelo siničko, razen tega pa je bilo radovedno, kako bo s seboj vzela dom. Sinička je zgodaj zjutraj poletela na osrednje drevo v sadovnjaku. Zaprla je oči in razširila krila. V mislih je zaobjela cel sadovnjak, z vsemi čutili se je predala občutenju svojega doma, prisotnosti doma v njej sami in vse kar je čutila, si je položila v srce, nato pa se je objela s krili, še malo postala vrh drevesa, naredila nekaj globokih vdihov in izdihov hvaležnosti, ter odprla oči. »Greva?« je vprašala sonce. »Greva!« je odgovorilo in že sta bila na poti, pravzaprav so bili na poti.