Včasih se tu na Zemlji človeku zgodi kaj, česar ne more razumeti, niti ne dati v besede. Včasih se zgodi trpljenje, kateremu z največjim sočutjem in vero ne najdemo smisla.
Pred 4 leti, ko sem že pustila nekaj težkih preizkušenj za seboj, sem bila udeleženka tedenske EFT-coaching delavnice. Zadnji dan smo imeli vodeno vizualizacijo, v kateri naj bi dobili kažipote za naprej. V globoki jami mi je star, bel modrec v roko dal lučko z naročilom naj jo nosim. V vizualizaciji sem jo sprejela, v fizični realnosti pa sem se zlomila pod težo bremena in jokala v obupu. Ne mentorica, ne udeleženci me niso mogli potolažiti. Moja duša je vedela, kaj me čaka. Na tisto delavnico sem prišla z namenom, da mi pomaga izdati Zvezdico in zlate niti, ki seveda govori o tem, da smo vsi lučke na Zemlji. Knjiga je še isto leto izšla in marsikaj se je dogajalo v naslednjih 4 letih. Zdelo se je, da temi kar ne zmanjka idej, kako bi še lahko pokazala premoč nad mano. Tako je bilo vsaj videti z vidika moje pameti. Vendar pa pamet ni najvišja instanca. Pride zelo prav, vendar v situacijah, ko ne razumemo, je najpametneje razumeti, da smo naleteli na nerazumljivo in pametneje se je odpreti drugemu viru. No, jaz sem rabila nekaj časa, da sem to v polnosti dojela (če sem že). Včeraj sem se spet morala soočiti z eno temo in nič ni pomagalo, vsa moja znanja terapevtska in coaching niso mogla presvetliti teme. Jaz pa sem vztrajala, da hočem biti v svetlobi, kot to počnem zadnji čas. Po iskreni prošnji, ko pač moraš priznati nemoč in obup, sem v tišini zagledala Zvezdico. Besed ni bilo, ne čuječih, ne tapkalskih, ne drugih pomočnikov. Lahko sem le risala, najprej Zvezdico, potem prizore in k vsaki osebi zvezdico. In sem po 4 letih razumela, da sem šla tja v globoko jamo iskat sebe, da sem vsa ta leta pazila na sebe in si kazala pot domov. Zvezdica je čista svetloba, nedolžna, srčna, igriva, radovedna, pogumna in radostna. Taki smo, ko pridemo na svet, taki smo najbrž med svetovi in verjetno še v kakem drugem svetu. Taki smo tudi tu na Zemlji, ko gremo dovolj globoko. Ja, ko greš dovolj globoko ti bela modrost preda lučko. Brez besed, ker tam jih ni. Samo lučka je. Čista svetloba. Včasih se tu na Zemlji človeku zgodi kaj, česar ne more razumeti, niti dati v besede. Včasih se zgodi ljubezen, za katero z največjim sočutjem in vero ne najdemo razlage. Tvoja zvezdica je vedno s teboj.
0 Comments
Leave a Reply. |
|