Čas za pravljico! Vsak dan je dan za pravljico! Vsak dan je lahko dan, ko vstaneš in začneš znova! Vsak dan je ravno pravi, da objameš sebe takega kot si in dovoliš, da te objame nekdo drug, celega, z vso prtljago, z vsemi smetmi na zlatih nitih. Ker najverjetneje te bo objel nekdo, ki ima podobne smeti ali pa jih je nekoč imel in jih že zna objeti, nekdo, ki ti je podoben, ki ti je blizu in v tebi vidi svoj odsev. Prilagam eno od mojih že »starejših pravljic«. Danes imamo popoln sončni mrk in prazno luno, ravno pravi čas za vpogled v temne globine naše podzavesti. Pa vržimo tja zlato kroglo svetlobe, našo pozornost in poglejmo kaj se skriva v nas. V vsakem princu je tudi žabec in v vsakem žabcu je tudi princ. V vsaki kraljični je tudi žaba in v vsaki žabi tudi kraljična.
Topel pravljični objem za vas, dragi bralci in tapkalci!
Kraljična in žabec
Kraljična je prišla do globokega tolmuna. Jezno je vrgla zlato žogo v globoko temno vodo.
K njej je pristopil žabec in vprašal: »Kraljična, želiš, da ti prinesem tvojo zlato žogo?«
»Ne, nočem je,« je odvrnila kraljična in sedla na tla!
Žaba se je začela krohotati, skakati od veselja in uganjati norčije. »Najdražja moja kraljična! Ljubim te! Ljubim te! Ljubim te! Nočeš zlate žoge! Pa saj to je čudovito! Obožujem te! Ti si pravi zaklad! Ti si najsvetlejša zvezda!«
Kraljična je debelo gledala žabca, on pa ji je skočil na nos in resno spregovoril: »Predraga moja, bi postala moja žaba?«
Kraljična je prasnila v smeh in komaj prikimala, saj zaradi navala smeha ni mogla govoriti.
Žabec pa je od neznano kje potegnil malo kronico, si jo nadel na glavo in slovesno spregovoril: »Proglašam se za kralja! Kralja tvojega kraljestva!« Nato je pričaral rdečo preprogico, jo razgrnil po tleh in nadaljeval: »Proglašam te za kraljico, kraljico tvojega sveta!« Kraljična je brzdala smeh in slovesno in pokončno, kolikor so ji dale moči stopila na rdečo preprogico. In z vsakim korakom je postala manjša in bolj podobna žabici. Ko je prišla do konca preproge je bila enako velika kot žabec in na glavi se ji je svetila čudovita kronica.
Kraljična je pogledala žabca in dejala: »Žabec moj dragi, jaz grem po zlato žogo!«
»Vem,« je prikimal žabji kralj. »Tu te počakam!«
»Vem, da me boš,« ga je poljubila v slovo in skočila v tolmun.
Kraljična je obupala, ni več hotela zlate žoge, luči, zavesti, zavedanja situacije.
Dokler ji ni žabec dal vedeti, da takšna kot je, JE ČUDOVITA in ona si je potem upala postati žaba in je odvrgla masko perfektne princeske, ker je videla, da je sprejeta, tudi če je žaba! V vsakem človeku sta žabec in žaba, kraljevič in kraljična!
Topel pravljični objem za vas, dragi bralci in tapkalci!
Kraljična in žabec
Kraljična je prišla do globokega tolmuna. Jezno je vrgla zlato žogo v globoko temno vodo.
K njej je pristopil žabec in vprašal: »Kraljična, želiš, da ti prinesem tvojo zlato žogo?«
»Ne, nočem je,« je odvrnila kraljična in sedla na tla!
Žaba se je začela krohotati, skakati od veselja in uganjati norčije. »Najdražja moja kraljična! Ljubim te! Ljubim te! Ljubim te! Nočeš zlate žoge! Pa saj to je čudovito! Obožujem te! Ti si pravi zaklad! Ti si najsvetlejša zvezda!«
Kraljična je debelo gledala žabca, on pa ji je skočil na nos in resno spregovoril: »Predraga moja, bi postala moja žaba?«
Kraljična je prasnila v smeh in komaj prikimala, saj zaradi navala smeha ni mogla govoriti.
Žabec pa je od neznano kje potegnil malo kronico, si jo nadel na glavo in slovesno spregovoril: »Proglašam se za kralja! Kralja tvojega kraljestva!« Nato je pričaral rdečo preprogico, jo razgrnil po tleh in nadaljeval: »Proglašam te za kraljico, kraljico tvojega sveta!« Kraljična je brzdala smeh in slovesno in pokončno, kolikor so ji dale moči stopila na rdečo preprogico. In z vsakim korakom je postala manjša in bolj podobna žabici. Ko je prišla do konca preproge je bila enako velika kot žabec in na glavi se ji je svetila čudovita kronica.
Kraljična je pogledala žabca in dejala: »Žabec moj dragi, jaz grem po zlato žogo!«
»Vem,« je prikimal žabji kralj. »Tu te počakam!«
»Vem, da me boš,« ga je poljubila v slovo in skočila v tolmun.
Kraljična je obupala, ni več hotela zlate žoge, luči, zavesti, zavedanja situacije.
Dokler ji ni žabec dal vedeti, da takšna kot je, JE ČUDOVITA in ona si je potem upala postati žaba in je odvrgla masko perfektne princeske, ker je videla, da je sprejeta, tudi če je žaba! V vsakem človeku sta žabec in žaba, kraljevič in kraljična!
RSS Feed