Lisička

Nekoč je živela lisica. Imela je rdeč kožuh, hitre tačke in bistro glavico. Bila je igriva in vesela. Živela je tako kot živi vsaka lisica, lovila si je hrano, skakala po gozdu, skopala si je brlog, imela mladičke. Živela je lisičje življenje. Nekoč ji pride na ušesa, da so lisice zvite in zraven za besedami je bilo zapakiranih polno bodic, zabolelo jo je pri srcu, ko jih je slišala. Čez nekaj časa sliši, da pravijo, da so lisice prebrisane in zraven je čutila ostre osti za temi besedami. Zabolelo jo je. Kasneje je slišala, da so lisice tatice in zdelo se ji je, da ji nekdo zateguje vrv okoli vratu, ko je začutila te besede. Začela se je umikati, se skrivati, kožuh ji je zbledel, igrovost odšla, tačke so imele težak korak in glava žalosten pogled. Ni znala živeti prav, si je mislila. Taka kot je bila, ni bila dobra, a drugačna ni znala biti. Grižljaji so postali grenki in gozdne poti temne.

Nekega dne pa je sedela na štoru in se razgledovala po gozdu. Z drevesa je padla kapljica rose na njeno tačko. Gledala je kako se bleščijo sončni žarki v kapljici, v njej je sijalo malo sonce. Lisička je nežno dvignila tačko in zdelo se ji je, da v tački drži lučko, malo zvezdico, svoje sonce. Vedela je kdo je. Vedela je, da je lisica, z lepim rdečim kožuhom, hitrimi tačkami, bistro glavico in da skoznjo živi življenje. Če kapljico rose pogleda sonce, je kapljica zlata svetloba, če pa jo pogleda temen oblak, potem je sivi biser. Če kdo govori o lisici, govori iz svojega srca, iz svojega sonca ali sivega oblaka, odvisno od vremena v njegovem srcu. Gledala je svetleči zlat biser v svoji tački in se odločila za sonce: »Danes je lepo vreme,« si je rekla vsak dan in zdirjala po svojih poteh.