Nekoč je živel miroljuben zmaj. Njegov dom je bil močvirski gozd ob vznožju gore. Ljudje ga niso vznemirjali, saj se nihče ni podajal v močvirje in tudi prav je bilo tako, ker zmaj, še tako miroljuben, ne bi dovolil rušenja svojega miru.
No, pa se je dogodilo, da se je našel človek, ki mu ni bilo dovolj obilja, katerega je užival. Kljub bogastvu je hotel povečati svojo moč in si pridobiti še več posesti. Odločil se je, da bo močvirski gozd postal njegova last. Naredil je načrte za njegovo izsušitev in gradnjo vile pod goro. Ker je bil vajen dobiti vse, česar si je zaželel in sicer na tak ali drugačen način, ni niti podvomil v svoj načrt. Domačini so ga opozorili, da pod goro živi zmaj, da so z njim vedno živeli v spoštljivem odnosu in da ne želijo, da ga vznemirja. Nadutež se seveda ni oziral na njihove besede. Pripeljal je mehanizacijo in začel podirati drevesa, ter kopati jarke za izsušitev močvirja. Ptice so takoj sporočile zmaju, kaj se godi z njihovimi domovi, tudi žabe in kačji pastirji in ves ostali živelj se jim je pridružil.
Zmaj je bil moder. Vedel je, da ga naduti človek ne bo hotel ne videti, ne slišati, pravzaprav ni videl, ne slišal nikogar, še svojega srca ne. Zmaj je tudi vedel, da se vsakdo slej ko prej sreča s samim seboj in svojimi dejanji. Zato je pospešil čas za tega človeka z namenom, da ob vsakem koraku izkusi tudi celotno sliko posledic svojih dejanj.
Za vsak del gozda, ki ga je nadutež izsušil, je iz njegovega telesa odteklo del vitalnosti. Za vsako drevo, ki ga je objestno podrl, je izgubil del trdnosti, za vsak dom močvirskih živali, ki ga je zrušil, je izgubil del moči, a obseden s svojo idejo, je nadaljeval z uničevanjem gozda. Postajal je vse šibkejši in tudi vedno bolj osamljen. Tako je nekega dne dosegel tolmun in se zazrl v čisto vodno gladino. Vanj so strmele prazne oči. Ni mogel umakniti pogleda. V odsevu je prepoznal grozljivo praznino.
Zmaj, ki ga je opazoval, je spregovoril: »Bosta opustošeni gozd in vila pod goro zapolnila to praznino?«
Človek ni videl zmaja, niti ni razumel od kje prihaja glas, a vprašanje je odzvanjalo v njegovem opustošenem srcu. Zmeden je sedel na tla, ne vedoč, kaj naj stori. Ko je tako sedel v miroljubnem gozdu, je zaslišal pesem ptic in žabje regljanje izpod gore. Ni jih hotel vznemirjati, le poslušal je, zvečer pa počasi odšel domov. V njem je odzvanjal mir močvirskega gozda. Bil je izčrpan in šibak, a nenavadno izpolnjen.
Naslednjega dne je zasul novo izkopane jarke. Minilo je več let, da se je opustošeni del gozda ponovno zarasel, prav tako tudi več let, da si je človek povrnil moč in zdravje, a v njegovem srcu je za vedno živel mir.
Darja Bitenc & Zlata pravljica
No, pa se je dogodilo, da se je našel človek, ki mu ni bilo dovolj obilja, katerega je užival. Kljub bogastvu je hotel povečati svojo moč in si pridobiti še več posesti. Odločil se je, da bo močvirski gozd postal njegova last. Naredil je načrte za njegovo izsušitev in gradnjo vile pod goro. Ker je bil vajen dobiti vse, česar si je zaželel in sicer na tak ali drugačen način, ni niti podvomil v svoj načrt. Domačini so ga opozorili, da pod goro živi zmaj, da so z njim vedno živeli v spoštljivem odnosu in da ne želijo, da ga vznemirja. Nadutež se seveda ni oziral na njihove besede. Pripeljal je mehanizacijo in začel podirati drevesa, ter kopati jarke za izsušitev močvirja. Ptice so takoj sporočile zmaju, kaj se godi z njihovimi domovi, tudi žabe in kačji pastirji in ves ostali živelj se jim je pridružil.
Zmaj je bil moder. Vedel je, da ga naduti človek ne bo hotel ne videti, ne slišati, pravzaprav ni videl, ne slišal nikogar, še svojega srca ne. Zmaj je tudi vedel, da se vsakdo slej ko prej sreča s samim seboj in svojimi dejanji. Zato je pospešil čas za tega človeka z namenom, da ob vsakem koraku izkusi tudi celotno sliko posledic svojih dejanj.
Za vsak del gozda, ki ga je nadutež izsušil, je iz njegovega telesa odteklo del vitalnosti. Za vsako drevo, ki ga je objestno podrl, je izgubil del trdnosti, za vsak dom močvirskih živali, ki ga je zrušil, je izgubil del moči, a obseden s svojo idejo, je nadaljeval z uničevanjem gozda. Postajal je vse šibkejši in tudi vedno bolj osamljen. Tako je nekega dne dosegel tolmun in se zazrl v čisto vodno gladino. Vanj so strmele prazne oči. Ni mogel umakniti pogleda. V odsevu je prepoznal grozljivo praznino.
Zmaj, ki ga je opazoval, je spregovoril: »Bosta opustošeni gozd in vila pod goro zapolnila to praznino?«
Človek ni videl zmaja, niti ni razumel od kje prihaja glas, a vprašanje je odzvanjalo v njegovem opustošenem srcu. Zmeden je sedel na tla, ne vedoč, kaj naj stori. Ko je tako sedel v miroljubnem gozdu, je zaslišal pesem ptic in žabje regljanje izpod gore. Ni jih hotel vznemirjati, le poslušal je, zvečer pa počasi odšel domov. V njem je odzvanjal mir močvirskega gozda. Bil je izčrpan in šibak, a nenavadno izpolnjen.
Naslednjega dne je zasul novo izkopane jarke. Minilo je več let, da se je opustošeni del gozda ponovno zarasel, prav tako tudi več let, da si je človek povrnil moč in zdravje, a v njegovem srcu je za vedno živel mir.
Darja Bitenc & Zlata pravljica
RSS Feed
