Sedim v senci naše češnje, berem o Veri (Faith) v knjigi Napoleona Hilla (Think and Grow Rich) in gledam moje tri kokoši, Frido, Fanči in Fifi. Šele 15 tednov imajo, mlade najstnice so, sploh še ne nesejo jajc. To so moje prve kokoši, pravzaprav je ena moja, ena hčerina, tretja sinova, a vse so od vseh, in vse so moje. So moja ljubezen in so del rojstva Mavrične kmetije.
Njihove prednice številnih generacij so živele na farmi. Ko sem jih kupila, so mi rekli, da takoj ne bodo znale jesti žita in sem že z njimi v avtu vrat na nos šla kupit še krmo v Jato. No, punce znajo jesti žito in po loncih s paradižnikom tudi znajo skakati in delati kaos. Vendar pa so nežne, nedolžne, prijazne, nezemeljsko čiste od znotraj in nimajo pojma, da se da s kljunom koga kljuniti, če bi bilo potrebno. Znajo utrgati ribezovo jagodo, razcefrati solato, odlomiti celo vejico Andskega jabolka (auč, ljubezen vse prenese, res!), ampak ne vedo, da je svet tu zunaj tudi drugačen. Zdaj imajo sončne žarke in dežne kaplje in ptičjo pesem in muhe za katerimi se podijo, a ne le to. Je naivnost posledica številnih generacij za varnimi zidovi, kjer same niso odločale o preživetju? Zdaj nimajo več zavedanja, da se da morda uporabiti glas in krila in kljun in kremplje še za kaj drugega, kot pobiranje in nabiranje hrane. Danes ob 9h zjutraj, na lepo sončno jutro, ko so se že dve uri pasle na vrtu, sem se ravno po meditaciji »ljubečega srca« (Twin Hearts) in kratkem sporočilu prijatelju, da grem naprej gradit mojo Mavrično kmetijo, odpravila k njim na vrt. Prišla sem v trenutku, ko je kuna skočila s hišne strehe na češnjo, pod katero so se pasle. Na češnjo pod katero zdaj sedim, one pa so ob meni in si čistijo perje. S kuno sva se gledali 10 min. Moje nedolžne, naivne putke pa brez reakcije. Kako lepo jih je vzeti v naročje, kako lepo je, da se razumejo z mačko, tudi ko jim krade hrano (Kdo bi jo razumel?), kako lepo je, da se razumejo s psom in mu še rep počistijo. Kot nedolžni otročiči so. Punce in ženske, ali se spomnite kako so nas premnoge vzgajali? Ne se jeziti, ne kaži "krempljev", pridna bodi, prijazna in tiha, pa te bodo imeli radi. Ja, mene so imeli radi tako, posebej predatorji. Moje putke, niti zakokodakale niso. Dokler jim nisem rekla naj se umaknejo, so bile kar tam pod češnjo. Jaz in kuna sva se pa gledali. Nobena ni umaknila pogleda. Prav nič se ni bala, jaz sem si pa prvič v življenju želela, da bi imela v roki lovsko puško. Kdo ve, kam me še pripelje ta Mavrična kmetija. Mišljena je terapevtsko, čuječe, živali kot pomočniki pri vstopu v svet miru, ljubezni, čuječnosti in sočutja. Ampak ne naivno, pač pa zdravilno in čudežno. Kot po čudežu sem danes stopila na vrt ravno po meditaciji in odločnosti, da grem gradit Mavrično kmetijo in prišla k Fanči, Fridi, in Fifi trenutek pred kuno. Ko sva se gledali tistih 10 min, sem videla v mislih skorajšnje krvave prizore njenih zob v vratovih mojih kokoši. Zraven kune, na sosednji veji češnje je sedel kos, kot, da je vse normalno. Življenje pač tako teče. Vsi smo bili tihi in mirni, kot da je vse OK in normalno. Moje punce so počasi odšle na drug konec vrta, medve s kuno pa nisva vedeli kaj bo naslednja poteza. Nobena ni imela moči nad drugo. Jaz sem vedela, da se ima namen vrniti, na obrazu ji je pisalo. Ona je vedela, da se mora umakniti, brez, da mi pride preblizu. Lepotica si je bolj lastila kokoši, kot si jih jaz in to me je šokiralo. Ona jih je že imela za svoje. Odločnost namena v čisti perfekciji. Ne bom pozabila njenega izraza in pogleda. Napoleon Hill piše o manifestaciji cilja, piše o goreči želji, veri in nadaljnjih korakih. Pravi obarvajte svoje misli z nepremagljivo silo skupka ljubezni, vere in spolne energije (dajmo v tem primeru vzeti življenjsko silo na splošno) in uresničili boste svoje sanje. Ali ste se kdaj vprašali, kolikokrat v življenju ste morali zatreti ljubezen, vero in življenjsko silo (instinkte)? Ali veste kolikokrat ste bili dresirani za zidovi udobja »farm« brez pravice odločanja (in učenja), pač dobili ste poln krožnik krmil in umetno svetlobo, da ste bili mirni, tihi in udomačeni? Ženske, koliko generacij nas že trenirajo, da naš um, jezik in »kremplji« nimajo moči in da naj bomo pridne, in naj se ne upiramo? Kako dolgo nas prepričujejo, da lahko navdušujemo le z nežnostjo in milino in prijaznostjo in nedolžnostjo, zraven pa nam dajo vedeti, da vse to lahko zelo hitro izgubimo, celo, da nam drugi to lahko vzamejo, potem pa bolje za nas, da nosimo vsaj jajca. Pa to ni res. Vsak človek ima pravico biti vse in tudi je vse. Moje kokoši ne vedo, da imajo močan glas, oster kljun (no celo priščipljen je malo), kremplje in krila in noge za različne namene. Kuna pa zelo dobro pozna svoje spretnosti in sposobnosti in moči. Jih mora poznati, ker živi tam zunaj. Jaz se pa hitro učim. Mojo nedolžnost in ranljivost so neštetokrat poskušali ubiti, a postajala je le močnejša in zdaj dela čudeže. Vendar pa sem danes dojela, da njena moč ne izključuje uporabe krempljev in zob. Res, kako zanimivo, da nam zobje propadajo, ko smo nemočni, moji so nenormalno hitro slabeli v letih, ko se nisem imela pravice boriti, bojda za ceno preživetja otroške nedolžnosti. Živali so mi že od nekdaj prinašalci sporočil, in kadar pridejo, jih zelo resno vzamem. Šamanski duh ne pride brez razloga. Hvala kuna, da si mi pokazala, da nisem kokoš s farme. In hvala moje Fanči, Frida in Fifi, da ste dokazale, da je nedolžna, ljubeča, otroška prisotnost zaščitena s čudežno silo. Dokler bo moj duh buden in instinkt dovolj močan in dokler bo Božja volja taka, boste varne. Ko sem lani spremljala umirajočega, mi je Duh en dan pred njegovo smrtjo sporočil, naj se umaknem. In sem se. Ko mi je pred dobrimi devetimi leti zdravnica rekla, da sem v 15 minutah mrtva, če je ne bom ubogala, sem ji rekla, da o tem ne odloča ona in da bom jaz že vedela, kdaj bo prišel moj čas. Naj to velja tudi za moje živali, dokler so v moji oskrbi. Ko jih prevzame duh, pa bom sprejela njegovo voljo. Ko sem včeraj sedela zunaj s kokošmi, mi je glas vztrajno govoril, da nimam kokoši. Dve uri sem delala terapijo na sebi, ker sem vedela, da nekaj ne »štima«. Gledala sem kokoši, ki sem jih jaz kupila, jaz pripeljala domov, jaz jih hranim, na mojem vrtu se pasejo, glas pa kriči, da nimam kokoši. OK, sem rekla, očitno gre za strah pred srečo, nesposobnost sprejeti čudež, ker te kokoši so čudež, so začetek še večjega čudeža. In sem tapkala in na vse načine zdravila moja prepričanja. Povem vam, ni se za hecat s svojim umom in mislimi, ki se vrtijo v njem. Jaz sem dobila lekcijo o imeti ali ne imeti, sprejeti čudež ali ne sprejeti. Ali verjamete, da ste vredni, močni, ljubljeni? Ali verjamete, da lahko dosežete cilj, uresničite svoje sanje? Če ne verjamete, pošteno razmislite, kaj vam je storiti. Sreča ne počiva, nesreča pa tudi ne. Katero kličete? Vsak trenutek ljubezni, pa tudi vsak trenutek strahu šteje, na srečo je ljubezen močnejša. Danes je šlo za las. Moje punce počivajo tukaj ob meni. Njihova prisotnost me prestavi v stanje miru, brezčasja, miline, zariše nasmeh in me zdravi. Bojevnic iz njih ne morem narediti, kot mi ni uspelo ne s seboj in ne z mačko in psom. Vsi smo prijazni, a vsi sežemo nekam globoko in zdravimo strahove. Tuzemska ranljivost in prijaznost je morda zgolj portal v svet sil, katerih naš um in mišice in zobje ne razumejo. Toliko za danes z Mavrične kmetije in hvala vsem, ki ste mi pomagali.
0 Comments
Leave a Reply. |
|