O belem zajcu, Ali je strah edina izbira?

Zajček, snežno bel, je dirjal po poletnem travniku. Sreča ga stara zajklja, izkušena in modra predstavnica zajčje vrste: »Zajček, zajček, ubogo bitje, ti si pa kar celo leto bel. Jejhata, jejhata! Spomladi se ti kožušček ni nič potemnil? Moraš biti pa zelo pazljiv, ko si tako viden.« Zajček jo je začuden pogledal in odgovoril: »Zakaj bi moral biti bolj previden, saj bele tačke so prav tako hitre, kot če bi bile druge barve, uhlji tudi enako dobro slišijo, srce je pa enako rdeče kot tvoje, se mi zdi.« Zajklja se je nasmehnila mlademu odgovoru in že hotela pustiti zajčka v nevednosti, nato pa vseeno nadaljevala, saj je bila vendar njena dolžnost, da ga pouči o svetu: »Zajček dragi, bel si, snežno bel in tak si vidnejša tarča, kot sivi zajci. Težje se skriješ, kot mi.« Zajček je malo pomislil, nato pa malo presenečeno vprašal: »Zakaj bi se moral skrivati?« Zajklja je zaprepadeno pogledala belega zajca, skoraj še otroka: »Te mama ni učila, da je svet nevaren, da na vsakem koraku nate preži lisica, volk, orel, človek, psi in še mnogo podobnih zveri?« Zdaj se je zajček nasmejal: »Seveda me je učila, da je svet nevaren, a na srečo ni imela toliko časa ali pa vztrajnosti, da bi se me prijelo njeno učenje, pa še spomin imam bolj kratek za takšna učenja.« Zajklja je bila malo užaljena nad očitno mladostno predrznostjo belega zajca, a slednji je že nadaljeval: »Gospa zajklja, vem o čem govorite. Seveda me je mama učila in naučila vse o varnem življenju zajca, a kot sami veste, se zajcem, kljub dobremu poznavanju veščin, marsikaj pripeti. Mene je nekoč, ob koncu zime, ujela lisica. Ugriznila me je za vrat, me nesla v svoj brlog. Ko je prečkala cesto, je pridrvel avto in revica, da je lahko zbežala, je izpustila plen, se pravi mene, na tla. Bil sem še živ. Zavlekel sem se v manjšo jamo ob potoku in čakal na smrt. Po nekaj dneh, ko sem bil že skoraj brez zavesti, je prišel duh in me vprašal: »Zajček, tvoja pot se še ni končala. Staro življenje je umrlo, a dano ti je še eno rojstvo in novo ime. Kaj želiš postati?« In odgovoril sem mu: »Hočem biti hiter in brez strahu.« Duh se je nasmehnil: »Zajec brez strahu! Drugačen boš! To bo vidno tudi na zunaj! Odslej boš Beli Zajec. Ko si boš opomogel, pojdi do jezera v času polne lune. Zazri se v njen odsev na vodni gladini, spomni se vseh strahov, ki si jih občutil v starem življenju in jih podari luni in jezeru. Spremenili se bodo v belo luč.« Tako je govoril duh in odšel. Kmalu po tistem si je moje telo opomoglo. Poiskal sem jezero in počakal na luno. Bila je svetleča in bela kot biseri. Podaril sem ji vse svoje strahove, ona pa mi je v zameno podarila biserno bel kožuh.«

Ko je zajklja to slišala, se je spomnila stare prerokbe. Prišel bo čas, ko bo luč razsvetlila temo. Zdaj je razumela, da je bila luč ves čas tu, ves čas je opominjala svet na svojo prisotnost. Večina pa je častila temo in strah, večina je dajala pozornost le temi, zanemarila pa luč. Obe sta pomembni, obe sta del celote, a zajčji rod je stoletja učil svoje mlade le o temi in o tem, da se je ne da razsvetliti. V resnici pa je luč ves čas čakala, da jo sprejmejo v svojo družbo. »Zajček, nekaj mi povej, ali te je bilo od takrat kdaj strah?« je po daljšem premoru vprašala zajklja. »Seveda me je bilo, a sem strah vsakič podaril Življenju, vrnil sem ga v Enost. Zakaj bi ga držal za sebe, naporno je živeti, če si obdan s strahom in tačke postanejo počasne.« Zajklja je pokimala tej modrosti in še isti dan se je odpravila do jezera. Na poti je z njo spregovoril zajčji duh: »Boš tudi ti sprejela bel kožuh?« »Zajklja je prikimala, nato pa vprašala: »Zakaj mora biti kožuh bel?« Duh se je nasmejal: »Zato, da te na daleč vidijo, vendar. Tako prenašaš sporočilo bele luči.«