O dveh deževnikih in občutku zavrnjenosti

Deževnik je lezel čez pot. Prejšnji dan je deževalo, tla so bila mokra, na nebu pa še vedno oblaki. Dan je bil idealen za pot na drugo stran. Sredi ceste se je deževnik spomnil prijatelja, ki si je že dolgo želel videti sosednji travnik. »Kaj če ga povabim s seboj?« si je mislil in se vrnil. Bil je počasen, a vztrajen. »Tone, kje si?« ga je klical in se prebijal med travnimi bilkami. »Upam, da je kje zgoraj, če je v zemlji, ga bom težko našel,« si je mislil in nadaljeval s klicanjem prijatelja. Medtem je sonce razkadilo oblake in postajalo je topleje. Deževnik je vedel, da bo moral nazaj na cesto, če želi na drugo stran. Nekaj časa je še klical prijatelja, nato pa se je usmeril proti sosednjem travniku. Prišel je na pot, ki se je medtem že posušila, prah se je prijemal na njegovo kožo, a bil je odločen, da pride na drugo stran. Pred seboj je vdrževal misel na svež kup gnoja na travniku in si predstavljal, kako rije po njem. Sonce je že pošteno pripekalo in kamenje ga je rezalo v kožo. Uspelo mu je. Prišel je na drugo stran. Trava je bila še mokra in kmalu je bil spet čist in bleščeč. Vzel si je nekaj časa za počitek, potem pa nadaljeval pot do gnojnega kupa. »Hvala, Bogu,« si je oddahnil, ko je zaznal omamen vonj in že se je hotel potopiti v sočno in toplo bogastvo. Tedaj zasliš znan glas: »Lojze, si to ti? Se mi je zdelo, da te srečam tu, ko si toliko govoril o tem travniku. Prav si imel, tu se res cedi od obilja.« Bil je Tone. Lojze je otrpnil, spomnil se je nevarne poti, pomislil je na ure, ko je iskal prijatelja. Globoko je zavzdihnil, napel vse moči, da bi čutil le topel gnoj okoli sebe in poskušal v sebi začutiti ljubezen do prijatelja. Vedel je, da je skrita nekje v njem, le čuti je ne ta trenutek. »Poslušaj, Tone! Iskal sem te. Želel sem te pripeljati sem. Skoraj bi ostal na tisti poti.« Tone ni razumel, kaj mu pripoveduje Lojze, a začutil je, da je prijatelj v bolečini. Spustil se je po gnoju do njega in rekel: »Pa saj si me ti pripeljal sem. Ti si mi pokazal pot. Hvaležen sem ti za to.« Lojzetu je bilo še vedno težko pri srcu: »Mislil sem, da bova šla skupaj na drugo stran.« Tone je malo razmišljal, nato pa dejal: »Saj sva šla skupaj, le da ne ob istem času.« Lojze je bil še vedno zvit v mali nepomemben kupček nečesa. »V resnici se nisva dogovorila, da greva skupaj.« si je mislil, prijatelju pa rekel: »Ne vem zakaj, a kaže, da sem si sam izbral daljšo in nevarnejšo pot. Morda sem čutil, da nisem dovolj dober prijatelj in da moram še nekaj žrtvovati, da postanem vreden prijateljstva.« Tone je presenečeno pogledal prijatelja, in že začel razmišljati o njegovih besedah, nato pa se je ustavil in rekel: »Veš kaj, pojedina čaka! Greva!« In sta šla. Kam? Naprej v življenje, seveda.