O DVEH KRALJIH

Nekoč sta se rodila dva otroka, ki jima je bilo namenjeno postati kralja. Rastla sta vsak v svojem kraljestvu in ko je napočil čas, so ju izbrali za kralja. Na predvečer kronanja, ko sta že spala vsak v svoji spalnici, se je obema približal angel. V sanjah jima je zastavil naslednje vprašanje: »Komu boš služil?«  Prvi kralj je sanjal obilje in srečo ljudi svojega kraljestva. Drugi kralj je sanjal polno zakladnico in oblast nad ljudmi. Na dan kronanja, sta se žezlo in krona prvega kralja zasvetili kot rumeno sonce in prijelo se ga je ime Sončni kralj. Krona in žezlo drugega kralja, pa sta zasijali v  sivini nevihtnih oblakov  in prijelo se ga je ime Nevihtni kralj.

Kot se spodobi za novega kralja, sta oba kmalu razglasila nova pravila v kraljestvu.

Sončni kralj je svoje kraljestvo razdelil na dežele. V vsaki deželi pa so bile avtonomne vasi. Nato je ukazal, da bo njegovo kraljestvo podpiralo mojstrstvo vsakega posameznika. Zato je naročil, da naj bo vsakdo, ki je zdrav in zmožen dela, ustvarjalec. Dela naj tisto v čemer je najboljši, toliko kot želi in zmore. Če si mojster vzame pomočnika, mora še v istem letu za enako število ur sam oditi k taisti osebi za pomočnika. Enako pravilo naj velja tudi znotraj družine. Ko več mojstrov dela skupaj, si dobiček enakovredno porazdelijo glede na opravljeno delo. V vsaki vasi naj bo toliko mojstrov, kot jih potrebujejo in vas naj poskrbi, da bodo zastopani vsi poklici.

Vsaka vas naj ima dve starešini, najbolj izkušenega moškega in najbolj izkušeno žensko. Vsak mesec naj mojstri in mojstrice prinesejo ženski starešini delež od zaslužka in ona bo poskrbela, da bodo tudi nezmožni dela lepo živeli. Prav tako naj delež od zaslužka prinesejo moškem starešini in ta bo denar predal kralju za potrebe kraljestva in plačilo kralju za njegovo delo. Dodal je še, da so vsi vaščani odgovorni za srečo in obilje v vasi. Vsako četrtletje se starešine vasi posamezne dežele srečajo in poročajo o dogajanju v svoji vasi. Vas, ki ne spoštuje pravil, mora v najkrajšem času popraviti nepravilnosti, sicer jih ostali predstavniki dežele lahko izženejo iz dežele. Vsakega pol leta se pri kralju srečajo starešine posameznih dežel in poročajo o dogajanju v deželah. Dežela, kjer se dogajajo večje nepravilnosti, je lahko pregnana iz kraljestva.

Drugi kralj pa je poklical vse ljudstvo v svojem kraljestvu in zaukazal, da bo vsaka posamezna vas v kraljestvu namenjena proizvodnji enega izdelka. Tako bodo imeli vas kovačev, vas krojačev in šivilj, vas pekov, vas kmetov, vas mlinarjev, vas mizarjev, vas učiteljev, vas trgovcev in vas vojakov. Vsaka vas mojstrov mora zgraditi veliko stavbo v kateri bodo delali od jutra do večera, učitelji, trgovci in vojaki pa bodo prihajali k njemu na dvor po navodila za delo. Trgovci bodo ves dan hodili od vasi do vasi in odnašali izdelke ter jih hodili prodajat v sosednje dežele, ter kralju prinašali zlato. Ljudje bodo vsak mesec dobili svoj delež hrane in oblačil. Učitelji bodo v novo zgrajenih šolah poučevali otroke. Vojaki pa bodo poskrbeli za red in upoštevanje pravil. Kralj je tudi določil, koliko dobička morajo ustvariti posamezne vasi in napovedal redne izboljšave proizvodnih procesov in vsako leto višje zaslužke.

Oba kralja sta uspešno vladala v svojih kraljestvih. V sončnem kraljestvu, so ljudje živeli v sreči in obilju. Bili so mirni, radostni, zadovoljni. Uživali so v svojem delu in druženju s sovaščani. Spoštovali so delo in uspehe sovaščanov. V družinah je vladalo spoštovanje in sočutje. V nevihtnem kraljestvu, so bili ljudje izmučeni, prestrašeni, nemočni in nesrečni. Izgubili so veselje do dela in kreativnost, izgubili so samospoštovanje in kmalu tudi medsebojno spoštovanje. Med njimi je vladala nestrpnost in tekmovalnost za košček moči.

Minevala so leta in kralja sta se postarala. Prišel je dan, ko sta ležala na smrtni postelji. Sončni kralj je bil miren in hvaležno je zrl na svoje življenje in z zaupanjem sprejemal svojo pot v nov svet. K njemu je pristopila Boginja Ljubezni in rekla: »Dobro si mi služil prijatelj. Tlakoval si pot obilja in sreče za mnoge duše in ustvaril si si pot v še lepše kraljestvo. Tam boš živel to, kar si ustvarjal tukaj in še več. Še se bova srečala!« Mirno je zatisnil oči in odpotoval v novo življenje.

Nevihtni kralj je ležal na pozlačeni postelji, v rokah je stiskal zlatnike, od služabnika je zahteval naj mu prinese še zadnje davke in se jezil nad nesposobnostjo svojih podložnikov. Z agresijo je skušal sam pred seboj skriti neizmeren strah, ki ga je preveval. K njemu je pristopil Bog Pohlepa in dejal: »Dobro si mi služil služabnik. Tlakoval si pot trpljenja, nemoči in strahu za številne duše in ustvaril si si pot v še bolj grozljivo kraljestvo. Tam boš živel to kar si ustvarjal tukaj in še več. Še se bova srečala.« V smrtni grozi je kralj zatisnil oči in odpotoval v novo življenje.