O grdi rački

»Pika poka pod goro. Pik. Pok. Pika poka pod goro. Pik. Pok. Pika poka pod goro. Pik. Pok....«
»Zakaj mi ne odgovoriš?« je moledovala račka. »Moram vedeti. Grda sem taka. Daj pomagaj mi, prosim!« je že skoraj jokala. Mama pa se ni dala, kot, da je ne sliši si je popevala pesmico. Račko je bolelo srce, bila je grda in še mama je ni hotela slišati. S sklonjeno glavo in poklapana je odšla stran. Želela je stran od doma, pa ni imela poguma oditi. Kako naj preživi sama. Taka kot je ne bo daleč prišla. Z zvitim vratom in ukrivljenim hrbtom je komajda letela, precej počasnejša je bila od drugih in bala se je, da bi se norčevali iz nje. Kako naj odide od doma, ko ne zna sama preživeti. Stisnilo jo je v trebuhu od vsega tega. Nima doma, pa tudi narediti si ga ne zna sama, pa kaj bi sama v njem. Tako je razmišljala in se počutila majhno in osamljeno. Dokler bom majhna bo mama morala skrbeti zame, torej ne smem odrasti, se je odločila. Ne smem odrasti. Vedno manj je letela in njen vrat je bil vedno bolj ukrivljen. »Tako sama sem.« je ves čas razmišljala. »Tako sama. Tam je mama, a me ne vidi. Grda sem in mama me noče videti. Polepšati se moram. Ustreči ji moram,« si je mislila. In postala je pridna, zelo pridna račka, vedno bolj ukrivljena, a pridna. Vsem je ustregla, ne le mami in domačim. Prav vsakomur, ki ga je srečala. Njen hrbet se je krivil, počasi se je sprijaznila z dejstvom, da je pač grda. Na zunaj se je delala, da se je sprijaznila, v sebi, pa te bolečine ni nikoli sprejela. Minevali so meseci in račka je odrasla. Postala je velika kot mama. A še vedno je v njej hrepenela mala račka, hrepenela po tem, da jo mama sliši in opazi in ji pove, da je najlepša račka na svetu in da je mamica neskončno srečna, da ima tako čudovito hčerko. To se ni zgodilo. Zato ni mogla zares odrasti. V njej je ves čas za pozornost moledovala mala račka.

Nekega dne se približa jezeru. Bil je lep dan in nebo je odsevalo na gladini. Račka sopi do jezera in se zazre v njegovo globino. Bilo je čisto, globoko jezero, globoko kot njeno srce. Tako stoji ob vodi in opazi svojo podobo. Odsev spregovori: »Račka, draga moja račka, dolgo že nisva govorili. Rada bi ti povedala, da sem te pogrešala. Tvoje srce je tako nežno in toplo, da me vedno ogreje, ko te pogledam. Tvoj pogled je tako globok, da vidim sebe v njem. Rada te imam, rada te imam, ti si največji zaklad mojega življenja. Srečna bi bila, če bi me objela.« Račka je dovolila, da se po njenem telesu razlije toplina ljubezni. Široko je razprla krila in se objela. Objela se je z vsem kar je imela. Objela je vse, kar je bila. Objela je vse kar je doživela in kar ji je prihajalo nasproti. Objela je ves svoj svet. Tako je stala ob mirnem jezeru in čutila sebe in lahen vetrič in sončne žarke na sebi. Nato pa je skočila v vodo in zaplavala. To je bil njen srečen dan. Še enkrat se je rodila.

Ko je zvečer prišla domov, ji je mama rekla: »Danes si pa posebej lepa, kaj se je zgodilo?« »Ah, nič posebnega,« je odvrnila račka. »Le sebe sem srečala.« »Sebe si srečala? Kako? Še nikoli nisem srečala sebe.« je bila začudena mama. »Jutri ti pokažem, prav, mama? Skupaj bova šli do jezera.« »Moj lepi otrok, tako odrasla je,« si je rekla sama pri sebi mama, ko se je odpravljala spat.