O ježku (ljubeča hvaležnost)

Čas za pravljico :)
Ježek je racal po gozdni poti. Morali bi reči stopical po ježevsko, a v resnici se je gugal kot racak, torej ježek je racal po gozdni poti in si prepeval.

»O male stvari,
moje male radosti,
o, male stvari,
kaj vse mi danes nudite,
o male stvari,
kje vse me presenečate, ....«

In sreča žabico. »Pozdravljena žabica!« vzklikne radostno. Žabica se mu z nasmeškom prikloni v pozdrav in vesela odskaklja naprej. Ježek pa raca kot prej, zraven pa si popeva to isto melodijo, ki jo je slišal nekoč dolgo tega od svojega dedka. V resnici je pozabil kako gre besedilo, a zapomnil si je nekaj delčkov, manjkajoče pa dodal, vsak dan sproti. Tako nekako si je popeval, ko je racal:

»... o,  moje oči,
ki vse stvari te vidite,
kako me veseli,
da moje ste sopotnice,
O moje srce,...«

In sreča lisico. S polnim trebuhom se je vračala iz bližnje vasi, zadovoljna in željna počitka. »O, botrica pozdravljena,« je vzkliknil ježek. Lisica se mu je priklonila v pozdrav, z nasmeškom na ustih in odšla svojo pot, ježek pa je racal naprej in si popeval:

»... o, moje srce,
kako prijetno biješ mi,
o, moje srce,
najboljši mi prijatelj si,....

Pa ga je nekaj zasrbelo na hrbtu, ozre se nazaj, hodi pa še kar naprej in si brunda melodijo, ter se čoha po hrbtu s smrčkom. Pred njim pa luža, tista prava gozdna, blatna luža, v kateri se valjajo divje svinje. In pade v blato:

»o, blato povsod,
si videti umazano,
a, jaz te poznam,
vem, da me boš očistilo,...«

In orel je to opazoval z vrha hrasta in zakliče ježku: »Prijateljček, tvojega dedka sem poznal. Vedno sem bil vesel, ko sem ga srečal. Hahaha, zdaj vem zakaj. Zaradi te pesmi. Tamle za vogalom so zrele divje češnje, ti jih malo stresem z drevesa?« Ježek pa:

»O, češnja moja,
njam, njam, njam, njam, njam, najm, njam, njam...

In sta se zabavala, orel in ježek in ves gozd pravzaprav.