O jeznem škratu in gori
Nekoč je živel škrat. Bil je strašno jezen, lomil in podiral je vse, kar mu je prišlo na pot. Drevesa so letela na vse strani, skale so frčale naokoli, živali so bežale. Rohnel je in grmel, kričal na ves glas. V tem je prišel do gore. Za trenutek je obstal pred mogočno skalno steno, nato pa začel tolči po njej, na koncu se je še z glavo zaletaval vanjo. Gora ga je mirno opazovala. Ko se je obnemogel zgrudil na tla in se je v deželo vrnila tišina, je gora tiho spregovorila, tako tiho kot bi šepetal metulj: »Škrat, velika je tvoja bolečina. Slišali smo jo.« Škrat je s tisto malo moči, kar mu je je ostalo, odgovoril: »Reže in kljuje me v srcu. Zmešalo se mi bo od hudega. Tega ne zdržim več. Najraje bi si iztrgal srce iz prsi.« Gora, ki je bila stara kot svet in je poznala vse, kar je kdaj bilo, je nežno nadaljevala: »V srcu te gloda črv, lepo se redi in uživa, ko rohniš in grmiš in seješ bolečino okoli sebe. Ustavi se! Dvigni svoje dlani! Poglej ji! Začuti toploto v njih, prijaznost in dobroto, ki so jih nekoč poznale. Položi te roke na srce in njihova svetloba naj obsije črva, ki te gloda, naj ga objame tvoja ljubezen.« V tem je sonce posijalo na škrata. Pogledal je svoje dlani in začutil dobroto v njih, spomnil se je svoje nekdanje prijaznosti. Ganjen je položil roke na svoje srce in dovolil, da toplota prodre do njega. Bolečina se je za trenutek povečala in vprašujoče se je ozrl h gori. A ona mu je le prijazno pokimala, naj nadaljuje. Še bolj se je potopil vase in bolečina je začela popuščati. Obraz se mu je razvedril, telo sprostilo, ramena so se spustila in hrbet zmehčal, noge pa so postale lahke. Nasmehnil se je samemu sebi: »Vrnil sem se!« je hvaležno vzkliknil. »Vrnil sem se!«. Ves gozd je obsijalo sonce in svet je bil lepši.
Nekoč je živel škrat. Bil je strašno jezen, lomil in podiral je vse, kar mu je prišlo na pot. Drevesa so letela na vse strani, skale so frčale naokoli, živali so bežale. Rohnel je in grmel, kričal na ves glas. V tem je prišel do gore. Za trenutek je obstal pred mogočno skalno steno, nato pa začel tolči po njej, na koncu se je še z glavo zaletaval vanjo. Gora ga je mirno opazovala. Ko se je obnemogel zgrudil na tla in se je v deželo vrnila tišina, je gora tiho spregovorila, tako tiho kot bi šepetal metulj: »Škrat, velika je tvoja bolečina. Slišali smo jo.« Škrat je s tisto malo moči, kar mu je je ostalo, odgovoril: »Reže in kljuje me v srcu. Zmešalo se mi bo od hudega. Tega ne zdržim več. Najraje bi si iztrgal srce iz prsi.« Gora, ki je bila stara kot svet in je poznala vse, kar je kdaj bilo, je nežno nadaljevala: »V srcu te gloda črv, lepo se redi in uživa, ko rohniš in grmiš in seješ bolečino okoli sebe. Ustavi se! Dvigni svoje dlani! Poglej ji! Začuti toploto v njih, prijaznost in dobroto, ki so jih nekoč poznale. Položi te roke na srce in njihova svetloba naj obsije črva, ki te gloda, naj ga objame tvoja ljubezen.« V tem je sonce posijalo na škrata. Pogledal je svoje dlani in začutil dobroto v njih, spomnil se je svoje nekdanje prijaznosti. Ganjen je položil roke na svoje srce in dovolil, da toplota prodre do njega. Bolečina se je za trenutek povečala in vprašujoče se je ozrl h gori. A ona mu je le prijazno pokimala, naj nadaljuje. Še bolj se je potopil vase in bolečina je začela popuščati. Obraz se mu je razvedril, telo sprostilo, ramena so se spustila in hrbet zmehčal, noge pa so postale lahke. Nasmehnil se je samemu sebi: »Vrnil sem se!« je hvaležno vzkliknil. »Vrnil sem se!«. Ves gozd je obsijalo sonce in svet je bil lepši.
RSS Feed