Sem se v teh dneh večkrat spomnila na Bedanca in kaj napisati o njem. To je vsaj zame malo težja naloga. Pehto se še da razumeti, Rožleta tudi, a Bedanca, to je pa že druga zgodba. Bedanc je nastavljal pasti. Načrtoval je svoja dejanja, ni napadal le v afektu. Verjetno ni razmišljal o tem, kako se počuti žival v pasti, ali pa človek v kletki. Razmišljal je le o svojem cilju: imeti čim več krzna in posledično zlatnikov. In sem se spraševala, kako pride do tega, da človek postane slep za bolečino bližnjega človeka ali bitij narave. Ne le, da postane slep, ampak, da jo celo sam povzroča. Vsi to kdaj počnemo v manjšem ali večjem obsegu. Ampak tisto kar je morda najteže razumeti je, ko vidiš, da nekdo uživa v svojem dejanju, uživa ob tem, ko gleda, da nekdo trpi. S tem vprašanjem se ubadam že zelo dolgo. Kot ponavadi, so odgovori v življenju zelo preprosti in vsaj jaz jih najdem zelo pogosto v zgodbah.
Lahko rečemo, da je Bedanc zlobnež in se ne ukvarjamo z njim. Lahko pa poskusimo gledati skozi njegove oči. In vidimo recimo tole: Ko postavljam pasti, v resnici vidim zlatnike, ko zbiram krzno, v resnici vidim zlatnike, ko zaprem Brinclja v kletko in preganjam nagajive fantiče, ki mi rušijo moj posel, v resnici vidim le zlatnike. In zlatnike potrebujem, so moja radost, moje veselje, moja pesem in edini način da pridem do njih je divji lov. To je vse kar znam in dobro mi plačajo za to...... To je zdaj že malo preveč razmišljanja za Bedanca, najbrž J, ampak tisto kar hočem povedati je, da ni zloben v osnovi. Nihče ni. Le to je edini način, ko ga on pozna, da zadovolji svoje potrebe. In povrh vsega ima dovolj fizične moči, da lahko vztraja na tej poti, da ga ni lahko ustaviti. Razen, ko se mu po robu postavi srčnost, iskrenost in pogum, čeprav v otroškem telesu. Kdaj je Bedanc izgubil srčnost, dobroto in ljubeče srce? Ni jih izgubil, le zakopal jih je, ker jih ni bilo varno kazati, ker jih je zaradi izkušenj povezal s šibkostjo in nemočjo. A Kekec je dokaz, da gredo dobro srce in pogum prav dobro z roko v roki skozi življenje. Kot rečeno, vsi smo kdaj Bedanci, včasih Rožleti, drugič Kekci ali pa Brinclji, ampak sami se pa vsak dan odločimo kateri od tih bi bili raje in potem lahko vztrajamo na zastavljeni poti, tudi če nas kdaj spodnese, tudi če nas Bedanc (jeza, strah, sovraštvo, nevrednost, zapuščenost) za nekaj časa zapro v svojo kletko, lahko zaupamo in verjamemo, da nas bo Kekec (ljubezen, pogum, radost, življenje) slej ko prej rešil iz ujetništva, do takrat pa če ne gre drugače, si kot Brincelj zapojemo, lahko tudi žalostno pesem. Pomembno je, da damo sebi in svojemu srcu glas. http://www.youtube.com/watch?v=wKxPv4f6w8s pa še 10 min klip iz začetka filma, proti koncu je še druga Kekčeva pesem, Dobra volja je najbolja: http://www.youtube.com/watch?v=tEl5E6eYScs Kaj mi poje ptičica, ptičica sinička, dobra volja je najbolja, to si piši za uho, mile jere, kisle cmere, z nami vštric ne pojdejo. Kaj odmeva mi korak, ko po stezi stopa, dobra volja je najbolja, bodi dan na dan vesel, smej se, vriskaj, pesmi piskaj, pa lahko boš srečo ujel. Kaj mi potok žubori, ko po kamnih skače, dobra volja je najbolja, na vsej širni zemlji tej, lica rdeča, smeh in sreča to zaklad je, hej, juhej!!! Pravljičen teden vam želim dragi bralci in tapkalci, Darja
0 Comments
Leave a Reply. |
|