O Kekcu
Včeraj sem pomislila kaj je trenutno prisotnega v zraku, o čemer bi bilo dobro nekaj napisati. In sem šla peš po svoja otroka v šolo. To pri nas pomeni iti z enega hriba na sosednji hrib, malo po cesti, malo po gozdu, malo navzdol, malo navzgor..... kot v življenju. Ko smo se že vračali domov in gazimo po snegu žez travnik, reče sin: »Mami, a zapojemo Kekčevo pesem?« In smo jo in jaz sem vedela, da mi je odgovoril na vprašanje. Otroci odgovarjajo na naša vprašanja zelo pogosto in na naša čustva in na naše dileme. Pomagajo jih reševati po svojih najboljših močeh. Če čutijo potlačeno jezo, jo bodo sprovocirali, če čutijo našo negotovost, nas bodo potisnili do roba, da se postavimo na noge, v skrajnem primeru proti njim. Če čutijo, da želimo pokazati ljubezen, pa je ne, nas bodo objeli in poljubili. To delajo otroci in tudi nekateri odrasli ljudje, na zunaj odrasli, na znotraj pa bliže otroku, morda naivni, lahko fizično ali drugače šibkejši, a z zaupanjem v sočloveka vztrajajo v svojem optimizmu in veri, tudi takrat, ko ni veliko razlogov za to.
Se spomnite Pehte? Otroci so se je bali, ker so jim starši rekli, da je nevarna in hudobna. Ko sta moja dva mene že večkrat spraševala o Pehti, zakaj je ukradla Mojco, zakaj je bila taka kot je bila, sem jima vedno povedala naslednje: Pehta je bila modra žena, zdravilka, poznavalka zelišč in naravnih zdravil. Veliko je pomagala ljudem, potem pa je nekomu postala premočna ali pa se je komu zdelo, da ima prevelik vpliv na ljudi, ali pa je učila ljudi stvari, ki nekomu niso bile po godu, ali pa je ljudje niso razumeli in so se bali njenih sposobnosti. Zato so jo očrnili in pregnali. Ona pa je izgubila vero v ljudi in postala zagrenjena in jezna. Ni znala ozdraviti svoje jeze. Zato je odšla na planino in ni več pomagala ljudem. Njeno srce je omehčala Mojca, slepa deklica, a le toliko, da si jo je želela imeti ob sebi, ne pa dovolj, da bi jo imela rada, brez da bi omejevala njeno svobodo. Tu stopi v zgodbo Kekec, navihan, brihten fantič, pogumen in srčen, z zaupanjem, da mu bo uspelo rešiti Mojco. Njegova vera in dobra volja sta nepremagljivi in seveda na koncu zmagata. Pa ne le to, Mojca spregleda in to zaradi Pehtinega zdravila in Kekčevega poguma, ki ni toliko pogum, kot srčnost in optimizem.
Če se malo zamislimo, smo mi vsi včasih Pehte, izdani, zagrenjeni, odtujeni, a polni bogastev in talentov, ki jih na prvi pogled nihče noče.
Mi vsi smo kdaj Mojce, slepe, nežne deklice, čutimo cvetje, živali, pojemo lepe pesmi in se dotikamo src drugih ljudi s svojo milino in nežnostjo, rabimo pa pomoč pri vsakdanjih materialnih stvareh.
In vsi smo včasih Kekci, nabriti, srčni fantiči, ki jih ne ustavi nobena sila tega sveta in se borimo za dobrobit šibkih in pozabljenih. Kekec je imel rad tudi Pehto.
In da ne pozabim na Rožleta.... ja tudi strah nas je včasih, tako zelo, da smo samo strah in nič drugega.
O Bedancu pa kdaj drugič.... :)
http://www.youtube.com/watch?v=0XViah7DJrM
Kdor vesele pesmi poje
gre po svetu lahkih nog,
če mu kdo nastavi zanko,
ga užene v kozji rog.
Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.
Bistri potok, hitri veter,
bele zvezde vrh gora,
gredo z mano tja do konca
tega širnega sveta.
Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.
Pravljičen teden vam želim dragi bralci in tapkalci,
Darja
Včeraj sem pomislila kaj je trenutno prisotnega v zraku, o čemer bi bilo dobro nekaj napisati. In sem šla peš po svoja otroka v šolo. To pri nas pomeni iti z enega hriba na sosednji hrib, malo po cesti, malo po gozdu, malo navzdol, malo navzgor..... kot v življenju. Ko smo se že vračali domov in gazimo po snegu žez travnik, reče sin: »Mami, a zapojemo Kekčevo pesem?« In smo jo in jaz sem vedela, da mi je odgovoril na vprašanje. Otroci odgovarjajo na naša vprašanja zelo pogosto in na naša čustva in na naše dileme. Pomagajo jih reševati po svojih najboljših močeh. Če čutijo potlačeno jezo, jo bodo sprovocirali, če čutijo našo negotovost, nas bodo potisnili do roba, da se postavimo na noge, v skrajnem primeru proti njim. Če čutijo, da želimo pokazati ljubezen, pa je ne, nas bodo objeli in poljubili. To delajo otroci in tudi nekateri odrasli ljudje, na zunaj odrasli, na znotraj pa bliže otroku, morda naivni, lahko fizično ali drugače šibkejši, a z zaupanjem v sočloveka vztrajajo v svojem optimizmu in veri, tudi takrat, ko ni veliko razlogov za to.
Se spomnite Pehte? Otroci so se je bali, ker so jim starši rekli, da je nevarna in hudobna. Ko sta moja dva mene že večkrat spraševala o Pehti, zakaj je ukradla Mojco, zakaj je bila taka kot je bila, sem jima vedno povedala naslednje: Pehta je bila modra žena, zdravilka, poznavalka zelišč in naravnih zdravil. Veliko je pomagala ljudem, potem pa je nekomu postala premočna ali pa se je komu zdelo, da ima prevelik vpliv na ljudi, ali pa je učila ljudi stvari, ki nekomu niso bile po godu, ali pa je ljudje niso razumeli in so se bali njenih sposobnosti. Zato so jo očrnili in pregnali. Ona pa je izgubila vero v ljudi in postala zagrenjena in jezna. Ni znala ozdraviti svoje jeze. Zato je odšla na planino in ni več pomagala ljudem. Njeno srce je omehčala Mojca, slepa deklica, a le toliko, da si jo je želela imeti ob sebi, ne pa dovolj, da bi jo imela rada, brez da bi omejevala njeno svobodo. Tu stopi v zgodbo Kekec, navihan, brihten fantič, pogumen in srčen, z zaupanjem, da mu bo uspelo rešiti Mojco. Njegova vera in dobra volja sta nepremagljivi in seveda na koncu zmagata. Pa ne le to, Mojca spregleda in to zaradi Pehtinega zdravila in Kekčevega poguma, ki ni toliko pogum, kot srčnost in optimizem.
Če se malo zamislimo, smo mi vsi včasih Pehte, izdani, zagrenjeni, odtujeni, a polni bogastev in talentov, ki jih na prvi pogled nihče noče.
Mi vsi smo kdaj Mojce, slepe, nežne deklice, čutimo cvetje, živali, pojemo lepe pesmi in se dotikamo src drugih ljudi s svojo milino in nežnostjo, rabimo pa pomoč pri vsakdanjih materialnih stvareh.
In vsi smo včasih Kekci, nabriti, srčni fantiči, ki jih ne ustavi nobena sila tega sveta in se borimo za dobrobit šibkih in pozabljenih. Kekec je imel rad tudi Pehto.
In da ne pozabim na Rožleta.... ja tudi strah nas je včasih, tako zelo, da smo samo strah in nič drugega.
O Bedancu pa kdaj drugič.... :)
http://www.youtube.com/watch?v=0XViah7DJrM
Kdor vesele pesmi poje
gre po svetu lahkih nog,
če mu kdo nastavi zanko,
ga užene v kozji rog.
Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.
Bistri potok, hitri veter,
bele zvezde vrh gora,
gredo z mano tja do konca
tega širnega sveta.
Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.
Pravljičen teden vam želim dragi bralci in tapkalci,
Darja
RSS Feed