O morski zvezdici na nebu

Za vse, ki so prešli na drugo stran in vse, ki so spremljevalci.

Nekoč je živela morska zvezdica. Njen dom je bil zaliv v toplem morju. zvezdica je bila lepa, njena barva oranžno svetleča in skozi bistro vodo je bila vidna ne le na površini morja, pač pa so jo opazili tudi na nebu.

Neke noči se ji približa luna in jo povpraša: »Zvezdica, že dolgo opazujem tvojo sijočo lepoto. Zdiš se mi prelepa, da bi bila skrita tu na morskem dnu. Bi želela priti k nam na nebu, tako boš videla celo vesolje, in vsi bodo videli tebe?«

Zvezdica je bila začudena nad nenavadnim povabilom. Kdo pa je že slišal, da bi morske zvezdice poletele na nebo. Vajena je bila morskega dna. Tu je poznala vsak kamen, vsako ribico, vse ježke in vetrnice, školjke in morske polže. Res, da je izstopala med njimi, a tudi drugi prebivalci so bili vsak nekaj posebnega. Tako je razmišljala, nato pa odgovorila luni: »Ne vem, kaj naj storim. Ne poznam neba. Kaj če mi ne bo všeč tam? Se bom lahko vrnila?«

Luna je razumela njen strah: »Lahko se boš vrnila, kadarkoli, a moram te opozoriti, ko boš enkrat stopila na nebo, ne boš več ista, kot si bila. Razmisli! Jutri se vrnem.« Luna je odšla, vedela je, da je zanetila kup vprašanj v mali zvezdici, a tako je bilo določeno. Zvezdica je imela poseben sij in luna ji je to morala povedati. Tisto noč je zvezdica težko zaspala. Mikalo jo je raziskovanje neba, a kako naj pusti prijatelje, se je spraševala. Premetavala se je po morskem dnu in še takrat, ko jo je objel spanec, je sanjala težke sanje.

Naslednjega dne je bila vsa pobita in utrujena, celo njen sijaj je bil bolj medel, kot sicer. To je opazila soseda vetrnica. Prinesla ji je zajtrk, da jo malo pocrklja, zraven pa jo je vprašala, kaj jo je tako mučilo vso noč. Zvezdica ji je zaupala vse o luninem obisku in o težki odločitvi.

»Seveda greš na nebo!« je vzkliknila vetrnica. »In ne le to! Vrni se in mi povej vse o tem, kako je zgoraj in potem boš še mene naučila sijati, tako, da naslednjič luna povabi mene, malo vetrnico iz toplega zaliva!« Vetrnica je kar poskakovala od veselega pričakovanja in komaj čakala, da pride večer in z njo luna. Zvezdici je bilo malo lažje, a še vedno se ni veselila večera. Vedela je, da v resnici nima izbire, a se je vseeno še upirala novi poti. Ko je zvečer prišla luna, je tiho prikimala in dovolila, da jo življenje odnese na nebo.

»Kako visoko sem!« je vzkliknila. »In koliko zvezd je tu! Še več, kot sem jih videla iz zaliva. Neverjetno! In jaz sem ena izmed njih!« Ni se mogla načuditi vsemu kar jo je obdajalo. Z Zemlje je bilo videti nebo precej prazno, če ne upoštevaš zvezd in lune in sonca. V resnici pa ni bilo tako. Polno živega je bilo, polno najrazličnejših svetlečih bitij, ki so imela svoje poti in svoja poslanstva na širnem nebu. Dlje ko je opazovala, več vsega je bilo, pravo obilje prej njej nevidnih pojav. Toliko polnosti in raznolikosti. Kot na Zemlji, le malo drugače. Veliko bo imela povedati vetrnici, se je za trenutek spomnila svoje prijateljice, nato pa pogledala daleč proti domačem zalivu.

»Le kje se skrivaš vetrnica?« je zašepetala sama pri sebi, nato pa posvetila s svojim žarkom do zaliva. Tam jo je zagledala, ni šla spat, strmela je v nebo. »Gotovo me išče!« si je mislila in ji pomahala. Milo se ji je storilo, ko je pomislila na zvesto prijateljico, takrat pa je vetrnica zasijala tako močno, da tega ni opazila le zvezdica, pač pa tudi luna. Cel zaliv je bil presvetljen z modro svetlobo male vetrnice. Luna se je spustila do nje in jo povabila na nebo. Vetrnica je bila presenečena nad povabilom, a ker je bila že njena prijateljica zgoraj, ni dosti pomišljala in dovolila je, da jo Življenje odpelje na nebo.

Zvezdica je videla njeno pot v nebo in že se je razveselila srečanja s svojo prijateljico, a z luno sta pristali na drugem kraju. Videla je, da vetrnica sklepa nova prijateljstva, da je vstopila v nov svet in da je srečna. »Luna je imela prav,« si je mislila. Ko prideš na nebo, se spremeniš. »Nisi več vezan na kraj, nisi več vezan na čas.« Priznala si je, da ji je težko. Ni bila pripravljena izpustiti vsega starega. V resnici se zvezdica ni povsem znašla na nebu. Zdelo se ji je, da bolj spada na Zemljo, kljub njenem močnem sijaju nebesne zvezde.

Vrnila se je v svoj zaliv in noč prespala med starim kamenjem. Vedela je, da se lahko kadarkoli vrne na nebo. Vedela je, da bo še velikokrat potovala tja, a z namenom, da nekomu pokaže pot, ne da sama ostane na nebu. Tako je bilo določeno in tako ji je bilo všeč.