Nekoč je bila dežela, skrita za mnogimi gorami in mnogimi vodami, nedostopna vsakomur, ki ni bil pravi, da bi se mu odkrila pot do nje. Spomin nanjo se je ohranjal v pesmih in legendah, ki so jih peli ob posebnih priložnostih. Zgodbe so pripovedovale o lepoti, obilju, sreči in svobodi. Stari in mladi so zasanjano hrepeneli po slišanem, a nihče ni verjel, da ta dežela v resnici obstaja.
Pripetilo pa se je nekoč, da je zgodbo o prelepi deželi slišala kmetica, preprosta ženska iz oddaljene vasice, ki se je ravno tistega dne s svojim konjičem mudila v mestu. »Tja pojdem, poiščem to deželo!« si je rekla in res, takoj, ko je prišla domov, je prodala svojo kmetijo in s svojim konjičem odšla na pot. Dolgo je potovala, pošteno sta bila že utrujena in tudi živeža in denarja jima je začelo primanjkovati, o obljubljeni deželi pa ne duha ne sluha. Spraševala je ljudi v mestih in vaseh za pot, a nihče ji ni znal pomagati. Nekoč pa prispe do starke, ki je živela pod goro. Starka je bila modra in že zelo dolgo na tem svetu. Takole ji je dejala: »Ne poznam poti do tvoje obljubljene dežele. Poznam pa mojo pot do moje obljubljene dežele in vsako jutro stopim nanjo.« Na ognjišču je zabrbotala voda, starka je vanjo vrgla pest zelišč in po izbi je zadišalo. Nato sta sedli na klopco pred hišo in ob poslušanju ptičje pesmi spili čaj. Kmetica se je zahvalila za modrost in veselo nadaljevala pot s svojim konjičem. Postala je popotnica in kamorkoli je šla, je s seboj nesla starkino modrost o obljubljeni deželi.
1 Comment
serene y sakamoto
11/5/2021 12:03:17
this is my art instagram.com/sereneyoshiko and other platforms.
Reply
Leave a Reply. |
|