Odnosi, zgodba o srni in praproti

Srna, vsa v veselem vznemirjenju priteče iz jase v gozd. »Veš kaj se mi je zgodilo, ne moreš verjeti! Šla sem...!« spregovori v podrast.
»Dovolj srna, nočem te poslušati! Dovolj imam tega!« se zasliši iz praproti.
Srna začudena obstane. »Oooppprrrosti,« zajeclja in v srcu jo zapeče.
»Poslušaj srna, nočem te prizadeti, zato sem bil dolgo tiho. A mene res ne zanima, kar ti govoriš, ne zanima me to kar delaš, ti me ne zanimaš! Jaz počnem druge reči, ravnokar imam svoje delo, ki me veseli. Srna, jaz sem praprot, jaz nisem srna.«
Srno je stiskalo pri srcu, zadrževala je solze ob nepričakovanih besedah.
»Poišči si koga med srnami in srnjaki, jaz sem praprot,« je spet zaslišala.
»Oprosti, mislila sem, da si srnjak, da se le skrivaš v praproti, da si plašen in se ne upaš pokazati.«
»Ne, draga srna jaz sem praprot.«
»Zakaj mi nisi tega prej povedal,« je vprašala srna. »Zakaj si čakal tako dolgo, jaz pa sem hodila k tebi dan za dnem?«
»Nisi me slišala srna, povedal sem ti, a nisi me slišala.«
Srna je nekaj časa stala in ni vedela kaj bi. Tudi praprot je molčala.
Nato je srna spregovorila: »Vseeno hvala za vse, lepo je bilo, da si me poslušal. Hvala in morda se kdaj še vidiva!«
»Seveda se še vidiva, pojdi poišči si nove prijatelje.«
In je odšla, zamišljena a z veselim pričakovanjem novih dogodivščin.